NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

torek 19-nov
  • Knjiga spregovori: Potopljeni svet

  • sreda 20-nov
  • Okusi Radol'ce

  • četrtek 21-nov
  • Okusi Radol'ce

  • petek 22-nov
  • Živa glasba in ples v restavraciji Via Bona

  • sobota 23-nov
  • Z avtobusom v Zagreb na rojtni dan našega Braca

  • nedelja 24-nov
  • Seminar Silva metode, tehnike kontrole in razvoja uma

  • ponedeljek 25-nov
  • Ddr. Igor Grdina: Od presenečenj ob koncu tedna

  • torek 26-nov
  • 35. Slovenski knjižni sejem

  • sreda 27-nov
  • Srečanje z Bracom v Rogaški Slatini

  • četrtek 28-nov
  • 35. Slovenski knjižni sejem

  • petek 29-nov
  • Živa glasba in ples v restavraciji Via Bona

  • sobota 30-nov
  • Vodstvo po razstavi Ljubljana. Zgodovina. Mesto

  • nedelja 01-dec
  • 35. Slovenski knjižni sejem

  • ponedeljek 02-dec
  • Prednovoletne zabave z živo glasbo

  • torek 03-dec
  • Ta veseli dan kulture
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart

  • sreda 04-dec
  • Prednovoletne zabave z živo glasbo

  • četrtek 05-dec
  • Antično gledališče: teater v Tespijah

  • petek 06-dec
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart - delavnica za otroke

  • sobota 07-dec
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart

  • nedelja 08-dec
  • Srečanje z Bracom v Ljubljani

  • ponedeljek 09-dec
  • Potopisni ponedeljki v Celici: Gringo trip

  • torek 10-dec
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart - delavnica za otroke

  • sreda 11-dec
  • Prednovoletne zabave z živo glasbo

  • četrtek 12-dec
  • Glasbene jaslice za dojenčke in mamice z Julcsi

  • petek 13-dec
  • Prednovoletne zabave z živo glasbo

  • sobota 14-dec
  • Vitez, zmaj in praznični direndaj

  • nedelja 15-dec
  • Otvoritev božičnih jaslic v Štanjelu

  • ponedeljek 16-dec
  • Prednovoletne zabave z živo glasbo

  • torek 17-dec
  • Prednovoletne zabave z živo glasbo

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Angelu Andreju Lebarju – 6. del zaključena, a nedokončana pot   
    sobota, 10. november 2007 @ 05:01 CET
    Uporabnik: vilincica

    Drejček, To Je ZATE!

    ČE BI TE LAHKO ŠE KDAJ OBJELA,
    OBJELA BI TE KOT ANGEL SVOJEGA BOGA,
    OBJELA BI TE KOT MATI SVOJEGA OTROKA.
    ČE BI TE LAHKO ŠE KDAJ OBJELA.

    Bilo je v začetku meseca maja tega leta, ko se je obnovitvena rehabilitacija pričela odvijati s polno paro. Andrej je imel določen termin šele septembra, a globoko v sebi sem imela zelo čuden občutek. Prej slab kot dober. Zato sem stisnila zobe in napela vse moči, da sem v Ljubljani, na Društvu distrofikov Slovenije, in tukaj, v Izoli, s priprošnjami uredila vse potrebno za premik Andrejeve rehabilitacije iz septembra v maj. Najlepši mesec.



    Ko sem težko dočakala ta majski sončni dan, sem za trenutek uvidela realno sliko Andrejevega fizičnega stanja. Čeprav mi Andrej ni mogel več razločno govorno razložiti, sem vse razbirala z njegove mimike obraza. Še pred našim srečanjem mi je ves čas zagotavljal, da se počuti super. In sem mu verjela. Ko pa sem uspela na samem govoriti z njegovo ženo Vido, so obema spolzele solze po licih, ki so bile odraz realne duševne stiske. Odraz brezupa. Odraz žalosti. Odraz nemoči. Odraz strahu pred bližajočim se zaključku. Toda, na vse je potrebno v Življenju gledati s pozitivne strani. Tako, da sem si v hipu v moji notranjosti, zabičala, da naj doživim, živim in izživim vsako sekundo, ki mi je namenjena in podarjena ob njegovi navzočnosti.

    Ker je bilo telo že precej nemočno in negibno, sem Andreja razgibavala kar v sobi, kjer sva se večkrat nasmejala mojemu napačnemu interpretiranju njegovih težko »izgovorjenih besed«. V tem času sva Vidi dovolila brezskrbno ponovno okusiti svobodo, kajti s tem obdobjem se je začelo za njo in njune tri hčerke najtežje obdobje. Hkrati pa tudi zame.

    Ne morem trditi, da sem na Andreja gledala samo kot na prijatelja, mojega rehabilitanta, temveč tudi kot na mojo Dušo Dvojčico. Večkrat sem se med terapijo stisnila k njemu, ga objela čez prsi in se zazrla v njegove angelsko modre očke, v katerih je še vedno sijalo Življenje, Borba in Upanje. Očke so mi povedale VSE. Andrej se je že od prvega dne, ko je prišel letos na rehabilitacijo, zavedal, da se vidiva zadnjikrat. V tem Življenju. (op. Ko zapisujem to doživljanje, mi solze tečejo v potokih, ker se vseh teh dni tako živo spominjam, kot da bi bilo včeraj. Ker si tudi še vedno ne morem dopovedati, da ga ni več. Oh, kako to boli! Jemlje sapo! Grabi za vrat. Kot da me hoče nekdo zadušiti. Čeprav se tudi močno zavedam, da z žalovanjem vlečem njegovo Dušo k Sebi; da ga nočem izpustiti, da bi lahko končno brez skrbi in z odrešenjem odšel in nadaljeval svojo pot. Težko je! A se trudim in delam na tem, da ga izpustim, saj me bo Andrej morebiti »za ušesa.)

    Spominjam se tudi dne, ko sem svojega bivšega fanta Boruta, s katerim smo ga kdaj pa kdaj skupaj »biksali«, prosila, da pride k Lebarjevim na obisk. Ker čutim, da je to slovo. Ob hudomušnih prigodah smo si nek večer privoščili tudi kozarček domačega refoška, kateri nam je prav simpatično obarval naša ličeca.

    Za mirno in bolj udobno preživljanje poletnih dni sem s pomočjo moje prijateljice in vodje fizioterapije Martine usposobila počivalnik, ki je v največji meri namenjen prav bolnikom z ALS (op. Amiotrofična lateralna skleroza=bolezen spodnjega in zgornjega motoričnega nevrona).

    Dnevi so minevali s svetlobno hitrostjo in prišel je dan, ki ga ne maram ravno najbolj. Slovo. Vidi sem pomagala odnesti še zadnje stvari do avta. Najprej sem se poslovila od Andreja. Objela sem ga drugače kot sem ga včasih, zbrala moč, globoko vdihnila, približala usta k njegovemu desnemu ušesu, in mu z vso Ljubeznijo, ki sem mu jo bila sposobna takrat izraziti, zašepetala na uho: "Angel moj, Drejček moj, RADA TE IMAM! Prosim, pazi nase!", ga pogledala še zadnjič v globino modrine v njegovih očeh, kot bi ga pobožala s pogledom po licu, se rahlo nasmejala, zaprla vrata, in občutila grozo, strah, nemoč ter žalost v Duši in Srcu. Nato sem stopila še do Vide, jo močno objela, ji proseče povedala na uho, da naj me nujno pokliče, ko bo kaj narobe. Obe sva se zavedali, obe sva slutili najhuje. Pogledali sva si naravnost v oči, ki so bile prepolne solz, in jih nisva mogli zatajiti. Še zamah z roko v pozdrav, in avto je v daljavi izginjal proti domu, Veliki Polani.

    Minili so slabi trije meseci, ko me je Vida nekega dne poklicala po telefonu in objokana povedala, da je Drejč v bolnišnici, ker se mu je v ustih nabralo preveč sline (ti bolniki imajo v terminalni fazi bolezni precej oslabljeno govorno in požiralno muskulaturo) in da zelo težko diha. Pri srcu me je kar stisnilo in v trenutku se v meni naselil strah. To je govorilo samo še na mučne dneve trepetanja v objemu groze, strahu in žalosti.

    Bilo je 29. avgusta zvečer, ko smo se zabavali pod teraso našega rehabilitacijskega centra ob koncertu, ko me je šokiral telefonski klic 12-letne Nine, ki mi je v nezavedanju trenutnega dogajanja, sporočila: "Natalija, našega atija ni več. Malo prej je umrl"

    "Nemogoče!", sem zahlipala. Na hitro sem še izustila: "Nina, hvala, da si mi sporočila. Rada te imam!" in prekinila pogovor. Iz mene je bruhnila žalost. Pričela sem neusmiljeno jokati kot joče otrok, ko mu iz rok iztrgajo njegovo najljubšo igračo. Ne vem, kdaj in kako sem prišla do »zabavnega prizorišča«. Poiskala sem Martino, ji s solzami v očeh povedala, kaj se je zgodilo. Stopila je z menoj na mirnejšo lokacijo in me poskušala pomiriti z modrimi besedami, razumevanjem in objemom. Ker v sebi nisem zdržala pritiska, sem šla na krajši sprehod ob morju, v upanju, da se bom potolažila. Kmalu je za menoj prišel prijatelj Alen, da bi mi bil v oporo. Takrat mi je bilo prav vseeno za vse. Kajti vedela sem, da nihče in nič mi ne morejo vrniti Andreja. Naslednje dni na delu sem poskušala čimbolj zapolniti misli, da sem lahko preživela.

    Na »obisk« je prišla sobota, prvi september, ko sem prvič v življenju nase navlekla črnino, ki je ne maram. Prijatelj Marko se je »ponudil«, da me pelje v Prekmurje na pogreb, ker jaz nisem bila z glavo pri stvari, da bi lahko vozila. Vso pot sem spregovorila zelo malo; pred očmi so se mi odvijali razni scenariji iz preteklosti. Bolj, ko sva se bližala Veliki Polani, bolj me je stiskalo pri Srcu. Komaj sem še dihala. Od vse otopele zmedenosti sem se le opogumila stopiti v mrliško vežico, kjer sem zagledala njegovo sliko, ob njej žaro, in njegove ljubeče ženske, ki jih je ljubil z vsem srcem. Z veliko težavo sem jim izrekla sožalje in se umaknila vstran. Izza oblakov se je prikazalo Sonce v svojem blišču, v pozdrav in spremstvo Drejčevi zaključeni, a nedokončani poti. Med samo pogrebno svečanostjo sem se naslanjala na Marka, ker me noge zaradi slabosti niso več držale; moje oči so bile preplavljene s pekočimi solzami. Bili so trenutki, ko se nisem zavedela ne prostora, ne kraja in ne časa. Bili so trenutki, ko sem se vprašala, kaj sploh počnem tam. Bili so trenutki, ko je pred menoj stal Andrej, v angelski podobi, se mi smehljal in mi šepetal: "Vilinčica moja, zakaj jokaš? Saj veš, da sem sedaj končno svoboden. In zame se začenja novo poglavje. Novo Življenje. Še vedno ostajava povezana. In še se bova srečevala, videvala, čutila. Obriši si solze. Dovoli mi oditi. Prosim, vilinčica."

    Morda se Vam zdi vse to izmišljeno. Verjemite, kar in čemu želite verjeti. Jaz vem, da je Andrej prevzel vlogo Angela, ki nas bo spremljal, kamor bo stopil naš korak. Povsod. Tukaj in Sedaj. In jutri. Pojutrišnjem. In dalje. Kako? Tako. Čisto enostavno. Ker sedaj vem in čutim, da se je njegovo potovanje začelo.

    Andrej, Hvala Ti za to izkušnjo, ki je bila zelo boleča, ampak tako zelo dragocena. Šele danes, ta trenutek čutim v Srcu in Duši Svobodo, in ti z veseljem prišepnem na uho: "Rada Te Imam. Za vedno. Zdaj lahko res greš. Na svoje nedokončano potovanje. Itak pa se še srečava, kajne? Nekje v prihodnosti. V drugih sferah. Ti že veš, o čem govorim."

    Izola, 05. november 2007

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja vilincica
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Angelu Andreju Lebarju – 6. del zaključena, a nedokončana pot | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2019 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 2,23 seconds