Boštjanu je postajalo mrzlo, ko je sedel na dvorišču v snegu. Ni imel obutih škornjev, ni jih maral, res je tudi, da jih ni imel. Tanki copati, ki jih je nosil, so bili preluknjani in pred mrazom ga niso kaj prida varovali. Boštjan je tako sedel že kakšno uro. In bolj se je trudil, manj idej se mu je utrnilo, kaj bi lahko podaril mami za božič.

Zmajeval je z glavo in razmišljal: “Nima smisla, tudi če se spomnim kakšnega darila, nimam denarja, da bi ga kupil.” Odkar mu je pred tremi leti umrl oče, se je petčlanska družina le stežka prebijala iz meseca v mesec. Kljub temu, da se je mama trudila, delala je celo v nočni izmeni, v bolnišnici, denarja ni bilo nikoli dovolj. Vendar so pomanjkanje denarja in materialnih dobrin nadomeščali z ljubeznijo in družinsko harmonijo.

Boštjan je imel dve starejši in eno mlajšo sestro, ki so med mamino odsotnostjo vodile gospodinjstvo. Vse tri sestre so že naredile prečudovita darila za mamo. To ni bilo pravično. Že je božični večer in on nima ničesar. Po obrazu mu je pritekla solza. Boštjan je brcnil v sneg in odšel po ulici navzdol, kjer so se nahajale vse trgovine. Šestletniku je težko biti brez očeta, še posebej, ko bi potreboval moški pogovor. Boštjan se je sprehajal od trgovine do trgovine. Pogledal je vsako okrašeno izložbo. Vse je izgledalo tako lepo, ampak tako nedosegljivo.

Mračilo se je in Boštjan se je ves nejevoljen obrnil proti domu, ko je njegovo oko na pločniku ujelo sijaj, ki so ga odbijali zahajajoči sončni žarki.
Sklonil se je in pobral kovanec za deset centov. Nihče se še ni počutil tako bogatega kot Boštjan v tem trenutku. Ko je tako držal najdeni zaklad, se je skozi njegovo telo razširila toplina in stopil je v prvo trgovino, ki jo je zagledal.

Vendar je njegovo veselje kaj hitro skopnelo, ko mu je prodajalec povedal, da s samo enim kovancem ne more kupiti ničesar. Zagledal je cvetličarno, vstopil in počakal v vrsti. Ko ga je lastnik cvetličarne vprašal, če mu lahko pomaga, mu je Boštjan pokazal kovanec in vprašal ali lahko z njim kupi rožo za mamo.

Lastnik trgovine je najprej pogledal Boštjana, nato njegovih deset centov. Naposled mu je na ramo položil roko in dejal: “Počakaj tukaj in videl bom, kaj lahko storim zate.”
Ko je Boštjan čakal, mu je pogled uhajal na čudovite rože in kljub temu, da je bil fant, je lahko videl, zakaj mame in dekleta marajo za cvetlice. Zvok zapiranja vrat, ko je trgovino zapustil poslednji kupec, je Boštjana popeljal nazaj v resničnost.
Ko je ostal sam v trgovini, ga je popadel strah in počutil se je osamljenega. Nenadoma se je za pultom pojavil lastnik. In pred Boštjanovimi očmi se je na dolgih steblih pojavilo dvanajst rdečih vrtnic, zvezanih z veliko srebrno pentljo.
Boštjanovo srce se je za trenutek ustavilo, ko jih je lastnik vzel v roke in jih nežno položil v dolgo belo škatlo. „To bi bilo potem deset centov, mladi mož,“ je dejal lastnik in iztegnil dlan. Počasi je Boštjan izročil kovanec in ga položil v odprto dlan.
Ali morebiti sanja? Nihče mu ne bi dal dvanajst rož za deset centov! Trgovec je začutil fantovo nezaupanje in dodal: “Ravnokar sem imel na razprodaji ducat vrtnic za deset centov. Bi jih rad imel?” Tokrat se Boštjan ni obotavljal, in ko mu je možakar položil škatlo v naročje, je vedel, da to niso sanje.

Ko je stopil skozi vrata, je slišal lastnika reči: „Vse najboljše, sinko.“ Nekaj trenutkov zatem se je v trgovini pojavila lastnikova žena. „S kom si se pogovarjal in kje so rože, ki si jih prej aranžiral?” Mož je strmel skozi okno in iz oči pomežiknil solzo, odvrnil je: “Danes zjutraj se mi je pripetila nenavadna stvar. Medtem ko sem se pripravljal, da odprem trgovino, sem v glavi zaslišal glas, ki mi je govoril, naj dam na stran ducat svojih najlepših vrtnic za prav posebno darilo.
Pri priči nisem vedel ali se mi je zmešalo, ampak vrtnice sem dal vseeno na stran.
In pred nekaj minutami je stopil v trgovino fantek in hotel s kovancem za deset centov kupiti rože za mamo. Ko sem ga pogledal, sem videl sebe, mnogo let nazaj. Tudi jaz sem bil sirota in tudi jaz nisem premogel denarja za mamino božično darilo. Bradat, meni nepoznan moški, me je ustavil sredi ulice in mi poklonil dvajset evrov.

Ko sem danes zvečer zagledal tega fantka, sem vedel, kaj oziroma kdo je bil ta glas v moji glavi. Mož in žena sta se tesno objela in stopila v mrzlo noč, a njima je bilo prijetno toplo.

Avtor neznan; prevedla Valerija Hozjan