Zgodba Rigoberte Menchu´ Nobelove nagrajenke za mir, ki se že leta in leta bojuje za reveže in obrobneže, zlasti pa za staroselska ljudstva na planetu.
Z nakupom njenih del, bo avtohtono prebivalstvo Amerike prenešalo svoja bogata sporočila do belega človeka in morda zaživelo  življenje izven obrobja...Pomagajmo drug drugemu.

Zgodba o Palu de Hormigu

Gospod Pablo de Hormigo se je prebudil žalosten. Ni imel razloga za žalost. Jutro je bilo čudovito, druga drevesa so se pretegovala, zadovoljna s svojimi listi in vejami, veverice so skakljale z veje na vejo; ptiči so najavljali sonce in so prepevali že pred zoro, kakor da bi bil vsak dan praznik. Gospod Pablo de Hormigo ni imel razloga za žalost, pa vendar se je zbudil žalosten.

Pablo de Hormigo je bil močno drevo: sabljasto, krošnjato, s sijočimi zelenimi listi, predvsem pa z zelo trdim lesom. Z najtršim lesom v gozdu. Žolna je s svojim močnim kljunom izdolbla luknje v vseh drevesih, a ko si je poskusila narediiti gnezdo v gospodu Hormigi, je postal njen kljun mehak kot vzmet. Bil je trdo in močno drevo. Mogoče je zato vzbujal občutek, da varuje vse ptiče.

In tako so ptiči priletali, vsi ptiči iz gozda, sanates, zenzotles, ptice pevke, guardabarranca, vrabci, vsi ptiči so priletali, posedali na veje Hormiga in prepevali svoje pesmi, stare kot svet. Tako se je zgodilo, da je njoihova glasba počasi prodrla v liste, v veje, v življenjski sok gospoda Hormiga, dokler ni primezala v njegovo srce. Bolj kot so ptiči prepevali, bolj se je gospod Hormigo polnil z glasbo in napočil je trenutek, ko je bil gospod Hormigo zvrhano poln glasbe, hotelo ga je raznesti od glasbe, vrela mu je iz srca.

Poskusil je zapeti, a ni mogel. Ni imel človeških ust ne ptičjega kljuna.  Zavedal se je, da vse vesolje prepeva; morja so rjovela, ko so bila razburkana in pena njihovih voda se je z gromkim vzdihom lomila na obalah; veter je vel med vejami dreves in rekli so, da šepeta; prepadi so odgovarjali z odmevom, ko jih je kdo poklical; potoki so žuboreli nerazumljive stvari, medtem ko so skakljali s kamna na kamen; votline v gorah so zavijale in celo nekatera drevesa so žvižgala. Gospod Hormigo se je zavedel, da tudi vse živali prepevajo: jaguarji in zara¨g¨uataes so rjoveli, volkovi in kojoti so tulili, opice so vreščale in sploh so si dajale duška. Gospod Hormigo je moral priznati, da sta Srce neba in Srce zemlje ustvarila zveneč svet.

In samo on, ki ga je raznašalo od želje, da bi spregovoril, je ostajal nem sredi gozda!
Zato se je gospod Palo de Hormigo zbudil žalosten.
"Ti ni dovolj, da veter žvižga med tvojimi listi?"ga je vprašala veverica.
"Ne, ni mi dovolj,"je odvrnil, "rad bi prav tak dar glasbe, kakršnega imajo živali, potoki in reke."
Dobro je vedel, da je taka usoda dreves, vendar si je želel peti, da bi iz svojega drobovja izpzstil vse trilčke, ki so mu jih za njegovega življenja darovali ptiči. Zato je žalostno vzdihoval. Obolel je za boleznijo, ki se ji reče otožnost: boleznijo sanj, želja, hrepenenja.

Najhujše je bilo, ker je bolezen hrepenenja nalezljiva. Nenadoma so obmolknili vsi ptiči, ki so živeli na vejah gospoda Hormige. Tudi oni so se užalostili in namesto, da bi prepevali, so samo še vzdihovali, kakor da so jim pošle moči. In ptičem na sosednjih drevesih, vsem zmedenim, se je dogajajalo, da jim vsakič, ko so hoteli zagostoleti in zaščebetati, ušel globok, žalosten vzdih, kakor da bi njihovo srce obtičalo v najtemnejšem kotičku brezna in ne bu moglo zbrati moči, da bi  šli ponj. In bolezen se je širila na vse ptiče in s ptičev na vse živali. Psi niso več lajali, ampak so žalostno pogledovali. Opice niso vreščale, marveč sklanjale glavo in njihov pogled se je zgubljal na obzorju. In tako vse živali in z živali je bolezen hrepenenja prešla na potoke, in na morja, ki so obmirovala, kakor da ne bi bilo več vetra, in na vetrove, ki so prenehal žvižgati in na leve, ki še zehali niso več. Svet je nenadoma onemel. Svet je oglušel...(nadaljevanje sledi)

Avtorica pravi: " To so zgodbe, ki mijih je pripovedovala babica, zgodbe, ki mi jih je pripovedoval dedek. Pripovedujem jih, kot so mi bilepovedane. Stare zgodbe so, stare kot svet in posluša se jih ponoči, ob ognju, tik preden zapremo oči in zdrsnemo v sanje.
Vir: avtorica je Rigoberta Menchu, naslov dela je Vrč medu

Alenka Irgolič