»Če me želiš spoznati, potem me vsaj poslušaj in se pogovarjaj z mano, če že nočeš prebrati mojih najljubših knjig.

Ne postavljam ti nemogočih pogojev, niti se ne precenjujem, če še vedno oklevam in ne storim usodnega koraka.
Če res želiš najboljše zame, potem te prosim za potrpežljivost in prizanesljivost. Daj mi dovolj časa, da dozori prava odločitev.

Veš, ljub si mi, a zaradi tebe ne bi želela ubiti svojih sanj, ki lahko postanejo resničnost.
Kaj ti bo moje srce, če ga boš ljubosumno zaprl v kletko, in ali naj njegova vsebina strohni, samo pa naj se skrči in zoži, naj samo sebe zavrže in se odreče življenju, ki se še kako pretaka v njem, in nenazadnje, ali naj se odpove lastnim nagibom in vsemu bogastvu, ki se je mnoga leta v njem nalagalo, nabrano iz najsvetejših virov?
Kaj ti bo srce, če ne veš, kaj bi z njim, če ti bo samo v sentimentalno navlako?
Veš, moje srce je pravzaprav vse, kar premorem, ti pa bi ga v lahkomiselnosti nevede poteptal, nehote bi ga bičal do odprtih ran, storil bi vse, da ga utišaš, če ne bi po tvoje bilo, vse otroško in čisto iz njega bi izruval, ga oblatil in popljuval…
Ne, svojega preplašenega srca ti pač ne dam, čeprav se ti zdi, da ga že imaš… Veš, nihče ga do sedaj še ni zares imel. In ne bo ga dobil nekdo samo zato, da mu izpolnim muho – lahko ga v svoji nerodnosti in nevednosti zlomi in zdrobi…«

Tako je modrovala sama pri sebi in se na trenutke počutila prav patetično. Vprašala se je, ali ni morda preveč zahtevna in visokoleteča v svojih pričakovanjih. Hkrati je pomislila, ali more ona sama doseči ideale, ki jih kot merilo postavlja tem, ki se ji približajo. A toliko treznosti je premogla v sebi, da je znala razlikovati med navidezno ljubeznijo, ki kaj hitro omaga, ker nima trdnih temeljev, in med ljubeznijo, ki bi jo lahko imenovali ljubezen življenja, sad zrele odločitve, ki v zameno za svojo ljubezen ne terja povračila, ampak želi le to, da je ljubljena oseba resnično ljubljena…

Danijela Premzl

Razmišljala je o velikih ljubeznih, o katerih je tolikokrat brala in jim morda bila priča tudi v realnosti, in ponovno zapisala v dnevnik nekaj vrstic…

»Romantika ni doma le v zaprašenih starih knjigah, ki jih le malokdo bere, ni nekaj preživetega, ampak še vedno vztrajno trka na srca, ki le niso že preveč zakrknjena. To je vrlina plemenitih duš, ki ne živijo le zase, ki ne skrunijo skrivnosti in ljubezen branijo, ko je ogrožena. To je ljubezen starodavne romantike in omike srca, ki se zna tudi zadržati in potajiti, silno hrepenenje zna obrzdati, svojemu izvoljencu se zaobljubi tudi brez razkritja, kakor je tudi srce vtkano v notranjost telesa… Romantične ljubezni nikakor niso puhlo govoričenje, pač pa so še kako trezne, preudarne, a ne preračunljive. V njih sije zanos, pokončna drža, ki lahko kljubuje vsem neprilikam. Ljubezen pa si ne pusti vzeti tega, kar je njenega: čast, ponos, žar, svetost. Taka ljubezen je dar, ki zahteva veliko predanosti, pozornosti, čuječnosti. Resnična ljubezen ničesar ne zahteva, niti se ne boji premoči tekmecev… Ne verjame vsega, kar sliši, ker kar naprej presoja, da bi se le mogla prav odločiti v dobrobit ljubljene osebe. To ni muha enodnevnica in ne osladnost. Da, še bi se našle take čiste ljubezni, ko so se pripravljene odpovedati tudi same sebi, če slutijo, da ne bi zmogle resnično osrečiti ljubljene osebe…«

Še enkrat je preletela to, kar je zaupala dnevniku, si rekla: »Ni tako zelo slabo« in legla spat, saj je bila že pozna ura.