Ura je 5:53, 23. avgust 2007. S kanujem se po morju odpravljam iz rta Zidine otoka Raba na otok Sv. Grgur. To je majhen otok, ki se dviga dobrih 200 m nad morjem, velik je nekaj deset kvadratnih km, sosed bolj poznanega Golega otoka. Na otoku je včasih domoval ženski zapor za politične zapornice iz naše bivše države. V tem obdobju so na južnem delu otoka zasadili kakšnih 500 fig. Odpravljam se po sveže fige, ki so v tem času že zrele.
Morje je razburkano, polmetrski valovi premetavajo moj šest metrski kanu kot majhno lupino. Piha jugo zahodnik. Zmeraj močneje. Ne dam se, vztrajam v nasprotnem vetru, tako da poskušam voditi kljun kanuja čim bolj v smeri, ko s kljunom režem sunke vetra. Kakor se malo odmaknem od idealne smeri me takoj obrne po strani, kar mi vzame dodatne moči za potrebne zavesljaje, da zopet lahko napredujem v smeri cilja. Več kot polovica poti je že za mano.
Ura je 6:15.
Na vrhu Sv. Grgurja se pokaže prvi sončni žarek vzhajajočega sonca. Do otoka imam še dobrih pet sto metrov. Neham z veslanjem. Sonce se v dobrih dveh minutah mojega čakanja s celotno kroglo veličastno pokaže nad vrhom otoka. Žarki še niso prav močni, vendar blagodejna svetloba me dokončno prebudi. Ob tem prizoru sem obstal na mestu.
Naenkrat zaslišim glas v glavi. ''Sedaj me lahko premagaš''. Nagonsko primem za veslo in začnem znova veslati. Po dobrih desetih minutah se ustavim na mestu-toliko bližje otoku, da se je sonce znova v celoti skrilo za hribom otoka, ki je pred menoj. Ha, pa sem te, premagal sem sonce. Sedaj me to isto veselje, ki sem ga občutil ob vzhajanju sonca prevzeme še od znotraj. Tukaj še nisi vzšlo. Čakam nekaj trenutkov, da sonce znova vzide na vrhu, tokrat drugič.
Ista podoba, sonce se tokrat v dobri minuti pokaže v celoti nad otokom. Znova mu ne pustim, da me preseneti, vzamem si še eno zmago. Z nekaj minutnim veslanjem sem zopet v senci otoka. Čakam. Sonce znova vzide, tokrat tretjič, opazujem sončni vzhod. Ura je 6:27. Dovolj je bilo. Trikrat sem premagal sonce.
Počasi veslam do otoka. Misli mi ne dajo miru. Premagal sem sonce. In to v točno določenem trenutku, ko sem bil na pravem mestu. Ali ni to vzorec, ki ga lahko prenesem na vse ostalo v življenju. Moja izkušnja to potrjuje. Biti na pravem mestu, toda kaj je to, kje je to, kdaj je to pravo mesto? Vedno in vsepovsod, vendar ne za vsakogar?
Na začetku poti mi niti na misel ni prišlo, da je to mogoče doživeti, niti nisem imel nobene želje po tem, a bil sem na poti. Čeprav je vzhajanje sonca le popolna iluzija, ki se nam v celoti pokaže le z določenega mesta, velja enako tudi za vse ostale stvari. Bistvo razumevanja je skrito v tem iz katerega zornega kota dejanje opazujemo. A kje je to zate, kje zame?
Malo je mest tukaj na Zemlji, iz katerih lahko vidimo resnico in jo ločimo od privida. Zato so tudi vsi prepiri, nesporazumi, stališča za katera se borimo le plod zgrešenih razlag prevaranega razuma. Razum zmeraj laže. Razum je misel, ki si iluzijo prisvoji za resničnost in pošilja ljudi v boj za slepo zmago. Tako je tudi z mojo željo po tem, da bi premagal sonce. A vendarle, samo preko iluzije se lahko dokoplješ do resnice, pa ne samo to. Bistvo zavajanja človeka v iluzije je v zapolnitvi notranjega hrepenenja, ki se pojavlja pri drugih, ko hrepenijo po resnici.
Če dobro uro sem se s polno posodo zrelih sadežev vračal po isti poti nazaj. Sonce je bilo že visoko na nebu. Sončni žarki so postajali močnejši. Veter je ponehal. Morje je bilo popolnoma mirno, kot bi ga polil z oljem…
V meni ni bilo več nobene želje, da bi še premagal sonce, kaj bo pa jutri? A vedarle, sedaj vem-obstaja kraj, kjer je vse mogoče.
S kanujem se po morju odpravljam iz rta Zidine otoka Raba na otok Sv. Grgur. To je majhen otok, ki se dviga dobrih 200 m nad morjem, velik je nekaj deset kvadratnih km, sosed bolj poznanega Golega otoka. Na otoku je včasih domoval ženski zapor za politične zapornice iz naše bivše države. V tem obdobju so na južnem delu otoka zasadili kakšnih 500 fig. Odpravljam se po sveže fige, ki so v tem času že zrele.
