Jože Štiglič je imel dvoje strasti: cvetličarstvo in geometrijo. Delal je svojih osem ur v prodajalni elektronike in ves preostali čas preživel doma. Pohajkovanje po gostilnah ga ni zanimalo, pa tudi izleti v hribe ne. Najraje je bil doma. Ob lepem vremenu je obrezoval živo mejo, pulil plevel z gredic tulipanov in gnojil vrtnice. Ko je deževalo, pa se je zavlekel v svojo sobo in proučeval geometrijske like. Verjel je, da je možno narisati kompleksen, simetričen lik, ki odraža bistvo narave, resnico, Boga.

Edini prijatelji v tem iskanju so mu bili nageljni, gladiole, lilije, narcise, forzicije, astre, hiacinte, rododendroni in vsi drugi oblački barv med zelenjem. Zgodaj spomladi se je hitel pogovarjat z narcisami. Malo kasneje je svoje teorije delil s tulipani in nageljni. V poletnih mesecih je radostno skakal po vrtu in se veselil skupaj s pisano množico cvetičkov in cvetov. Jesen je bila zanj žalostna, saj mu je z vrta počasi odnašala radost. Njegove najboljše prijateljice, vrtnice, so z njim pretrpele novemberski mraz. Velikokrat je s toploto dlani topil ivje na njihovih žametnih lističih.

Zima je zavila vrt v belo. Jože se je potopil v črne premice in krivulje na milimetrskem papirju. Imel je lepo risalno desko, osvetljeno z reflektorskimi žarnicami in prvovrsten pribor za risanje. Bil je slikar z ravnilom. Like je včasih tudi obarval ali jih vsaj obrobil. Vmes je večkrat stopil do pisalne mize in si ogledoval knjige o množicah, fraktalih in mandalah. Ko se je poln novih idej vrnil k tabli, je odtrgal stari list in na novega začel risati novo rešitev. Bil je potrpežljiv - veliki dosežki se nikoli ne zgodijo čez noč.

Spomladi simetričnega leta 1993 je v 31 letu starosti našel rešitev, ali bolje rečeno: rešitev je našla njega. Srobot, ki ga je prejšnje leto posadil ob hiši, je začel že zelo zgodaj širiti veje po hiši, pa ravno po levi strani, kjer ga ni hotel. Obrezoval ga je in obračal drugam, vse zaman. Srobot se je odločil splezati po levi strani severo-vzhodne stene, če ga je še tako obračal drugam. Tulipani, lilije in narcise mu nikoli niso delali takih težav, le vrtnice so včasih nerodno pognale, a se jih je dalo ukrotiti.

Po nekaj tednih brezuspešnega poskušanja se je odločil pustiti plezalki, da pokaže, kaj bi rada. Ni se mogel načuditi, ko jo je vsako jutro videl nekaj centimetrov bliže balkonu svoje sobe. Vse vejice so rasle tja. "Res nenavadno," si je mislil, "kot da bi mi hotel srobot nekaj pokazati!"

V začetku junija so lističi plezalke že lezli skozi priprto okno. Ko so dosegli tla, so se obrnili proti risalni deski. Julija so se vejice že ovijale okoli nog stojala. Razvoj dogodkov je Jože dosledno zapisoval v dnevnik: "Nedelja, 11.7.: vejice so dosegle vrh risalne površine ... 18.7.: več ni videti beline papirja ... 22.7.: na zelenju so se pojavili mali beli cvetovi."

"Zakaj se mi to dogaja?" se ni mogel načuditi. "Kaj bi mi rad ta srobot povedal? Ali je mogoče Božji angel s posebnim sporočilom zame?" Lepoto srobota je doživljal drugače kot lepoto vrta. Njegovo sporočilo je bilo jasno: lepota lahko nekaj pove, če ji le dovoliš. Prej je vedno hotel sam oblikovati lepoto, zdaj se je odločil pustiti ji, da ona to stori sama.

Nekega dne je deževalo. Spustil se je v garažo in pogledal pospravljene motike, lopato, grablje, škarje, podporne palice in samokolnico. Spravil jih je v prikolico in odpeljal na bolšji sejem. Potlej ni več okopaval gredic, obrezoval žive meje in zalival zelenice. Risati tudi ni mogel, saj mu je orodje obrasel srobot. Samo sedel je na balkonu, opazoval vrt in pogosto ponavljal: "Kaj bi me rade naučile, ljubice?"

Jesenski popoldnevi so minevali v sprehajanju od risalne deske do balkona, sem ter tja brez prestanka. Malo je opazoval sušeči se srobot v sobi, malo pa podivjano zelenje na vrtu. Vedel je, da ima odgovor na svoje življenjsko vprašanje pred nosom, samo preklop v možganih se je še moral zgoditi. Strpno ga je čakal.

Izplačalo se je! V soboto enajstega decembra se je zbudil z nasmehom na obrazu. Pričakoval je čudež in dobil ga je. Stekel je na vrt h grmu vrtnic. Zadnjih nekaj dni je pritisnil mraz in že tako pust vrt spremenil v samo suhobo, le zadnje ovenele vrtnice so visele s posušenih vejic. Sprehodil se je okoli grma in na jugovzhodni strani obnemel ob zadnji bohoteči kraljici, odeti v svečano rdečo obleko. Bežala je od zime in se nastavljala prvim žarkom sonca. "To je to!" je zavpil.

Stekel je nazaj v hišo in zadihan obstal pred risalno desko, pokrito s srobotom. Stopil je bliže in začel trgati suho listje z nje. Ko je končal, se je odmaknil in si ogledal vzorec, ki je ostal. Na papirju so se videli osnutki vijug zadnje risbe, nad njimi pa popolnoma neurejeni odtisi srobotovih priseskov. Spominjali so na podobo galaksije, čez katero je bil narisan velik klicaj. To bi lahko pomenilo marsikaj. Pa kaj! Čudežnih znamenj ni potreboval, odgovor je že bil jasen.

Takole si ga je ubesedil: "Svet je čudovit! Njegova simetrija se ne ravna po naših zakonih, temveč po svojih. Če ga raziskujemo skozi lastne predstave, bomo razumeli le predstave in ne sveta. Pustimo svetu, da se razvija in ga le opazujmo. Njegova simetrija je navidez kaos, toda v globini skriva preprosto enačbo! Hvala vama, vrtnica in srobot, naučila sta me skrivnost simetrije sveta! Cilje, ki jih iščemo z umom, nam razodene srce."

Nara Petrovič