V čigavih rokah je orodje usode,
sveta misel na rezilih vesti
mogočih razdalj vesolja?
Vsa sem ovita v suho dračje,
ki me za zidom zarašča.
Sem mar snov za njegov
brezlistni zapis?

Globoko iz svetišča vode
bo pognala jerebika
s svojimi pernatimi listi,
obložena s kobuli živo rdečih jagod
in iztegnila veje oblečenega telesa
v skrivnostno hrepeneče mehurčke,
ki so kakor krvna plazma.

Zatekli se bomo v cerkev,
izpraznjeno od vere,
polno grešnikov,
ki imajo na ustju jezika
prislonjeno razredčeno čustvo
in smisel, da častijo poslednji domicil,
ko pa ne poznajo niti bistva življenja.

Kdo pa so vsi ti,
ki so se zapisali kot kanon prsti?
Jih mar poznam,
sem tudi jaz del njih?
Na vseh šelestijo nedeljska oblačila,
slišijo se sakralni spevi
in mogočni glasovi orgel,
da bi prebudili vest.

Svašta sam radio u ovom svom, u nekoj eri, šugavom životu

j......, i opet bi probao, na neki način, ne bi žalio,

još jednom bi, bez njih , ljigavaca da mogu,

i zvijezde s neba skidao, ne za njih, za nju, ljubav moju, njoj bi ih darivao.

Neke moje, da ih tako nazovem "bolne uspomene",

njih bi kao bikove tukao, ili jednostavno izbrisao

iz sebe, svoje glave, kada bi mogao.

Slovo za večno

od srca, ki kot da moje je,

katerega del sem, iz katerega

sem nastal,

zrasel,

je zame bilo takrat bolno vedenje,

Le kje bi lepih rož iskal, nabral,
Poklonil tebi, ti jih daroval,
Če vrtnice bo nežen cvet rdeč,
Dobila boš poljub iskren, ljubeč...

Morda nabral ti bom marjetk,
Na tratah čudovitih lepih cvetk,
V šopku bo še drugo cvetje,
Ki jih krasijo skozi vse poletje...

Nikogar ne krivim

za to, kar sem,

kdo sem,

kako, zakaj živim,

saj to sem jaz, moje vse.

Mnogi me sprašujejo:

Megla, strah in smrad se širita,

se vlačita po jarku strelskem,

beda, nemoč in bes si roke podajajo,

lakota…žeja se družno v bran postavljata težavam.

Blatna krvava brozga škornje vojakov požira,

nažira kožo od ran smrdečih..gnojnih,

povoje priročne odvija, zamotava čreva plavajoča,

z urinom se meša, blatom človeškim, z muhami v rojih.

Preklinjanje, vzdihovanje se prepleta

z jokom, klicanjem mame, žene…ljubice, boga,

z glasom kaplarja kot izgubljenega v vesolju,

ki vpije na vojake, jim ukazuje, da čas je smrti…jurišu.

Ves poten…zasopel se sredi noči prebudim,

sliko, obrise njene skozi temo in meglo vidim,

na polici…polju luninega sijaja

izgublja se, gori v ognju pozabe…slovesa,

zublji ognjeni…uničujoči lačni so je, jo ližejo,

hočejo, njo, spomine nanjo,

z roko..s srcem svojim posežem skozi megleno

kopreno v njeno globino..prostor valovanja, k sebi jo vabim,

jo kličem, rotim…preklinjam,

ne ozira se, kot pepel s pogorišča čustev, z vetrom odhaja drugam.

Borim se s silami naključij, teme..demoni,

z mislijo na njo se zatekam v poezijo,

s pisano jo oživljam besedo,

v nočeh viharnih k srcu stiskam njeno orumenelo sliko.

Danes sem sklenil da bom tehtal...
Na tehtnico bom dal kar pišem,
Tisto, ki pišem kar tako, tisto drugo,
kar občutim, se me dotakne, in tisto,
kar mi leži v predalu med neurejenim zapisi.
Le kaj naj dam na drugo stran tehtnice ?
Morda mnenja, komentarje, kritike, graje ?
Rad bi stehtal tako, da bom zadovoljen,
tudi drugi, ki me na nek način usmerjajo...
Tehtnica ne laže, le ne umiri se...
Saj vem, moral bom najti drug način.
Mogoče bom menjal tehtnico,
Toda takšno, kjer bo odtehtano točno.
Ne po mojih željah, le po času v katerem živim,
Ljudmi, ki me obkrožajo, v dobrem in slabem...

Morje, do koder ti seže pogled,
valovi z valovi,
drug z drugim in preko
na tisoč načinov -
z roko v roki,
pa spet le na nogi ,
vsi polni življenja v svobodi pleso,
pleskajo goram z modrino nebo.

A na valovih
je steklenica.

Le skozi okno
je videti strah.

Ves nem je in plah .

Tudi tisti dan sem šel na kavico, sam...
To sem počel večkrat, zaradi ljudi, sebe.
Nekako se počutiš da si v družbi drugih.
Pri sosednji mizi zagledam starejšo gospo.
Najina pogleda sta se srečala...
Lahko priosedem k vam, me je vprašala..
Prikimal sem, misleč, imel bom družbo...
ko je s tresočo roko vzela svojo skodelico kave,
Veste sama živim, hčerka me obiskuje poredko,
Vnuk pa je v tujini, naprej študira,
Ponosna sem nanj, tako rad me ima...
Ko prihaja mesečno domov me obišče,
Vselej, tudi rož mi prinese, ne pozablja me...

V moji popotni torbi
so velike gmote teme.
V njej ležijo spominski podatki
z mnogimi križi
in pokopališkimi znamenji.

Tema se dviga nad porodno vodo,
v kateri plava novorojenček,
ki me išče, da bi se iztrgal
iz njenega telesa.
Ritem zamahov je kvadrat kroga.
Tam je skrita zgodovina,
nikogaršnja lastnina.

S poezijo določamo svoje razmerje do sveta. Intuicija se zbudi in pojavi se nemir.

Muza ljubeče prisluškuje skritim izvirom daru; inspirira, kar razum ne more razsoditi, zapeljuje, pregovarja in govori skozi dušo poeta.

Poezija je občutenje predanosti pozitivnim mislim, je dihanje čistine in samota, ki se ji je uspelo zaljubiti v samost; je moč, ki ne zna biti poražena in premagana. Poezija je manifestacija življenja.

S poezijo se uravnoveša zlo z dobrim in omili bolečino; je svet demoničnega in rajskega, v katerega se poet preseli in se zadržuje v območju svojega duševnega dojemanja nezavednega stanja. S poezijo se potrdijo prefinjene slutnje, poezija je razlagalka sanj in notranjih okrepitev moči. Poezija tudi blaži izgubljene iluzije.

Prav tiho, z občutkom boginje Afrodite, zapri duri,
ko boš zarana odhajala iz najinega svetišča,
kljub zgodnji jutranji uri
vzemi s sabo šopek lilij, tiste s Pohorja,
zate sem ga nabral,
ga tebi podaril
v znak ljubezni,
ga prah je prekril kot ljubezen najino, ga načeli so molji;
ne krivim te, moja boginja Dika, nisi kriva,
našel sem njo, boginjo Hebo,
ne obtožujem te, ker si me zapustila,
ne zaslužiš si več, da bi bila še naprej ljubljena,
mi ona ljubezen bo vrnila;
srce krivo je, da smeh mi je v duši zamrl,
saj vem, da te ne bom več uzrl,
a čas, ta vzame vse,
kot vest, ki žge do zadnjega dne.

Vse kar skrijem v pesem,
je tiho in brezglasno,
spi v kotičku pri svojem izviru.

V razpokah ometa se skrivajo
misli, ki grebejo izpod malte,
da bi se na zraku okrepile
in se zapisale kot besede.

Mnoge besede obvisijo tudi
na trnku in me hočejo dvigniti
kot težko ščuko iz vode.

Besed se sladkih izrečenih že sem naveličal,
ki obljubljajo mi med, gradove nad oblaki,
za pomoč brezmejno sem prevečkrat slišal,
ko te besede votle, resno prenehal sem jemati...

Obljub od vse povsod postala že je moda,
ko vsak prijateljstvo ponuja tja do groba,
A ko uzreš jim v lice, prava jim je prispodoba,
Splahnel nasmeh, besed sladkih njih podoba...

Smo ljudje vznikanja in zorenja,
obdarjeni z duhom, ki nas pokopava.
Proizvedeni so mehanizmi,
zaradi katerih umiramo.
Smo intelekt brez modrosti.
Nadčlovek ni postal človek.
Z duhom izpolnjeni,
duhovno umiramo.

Poravnavamo se s krvjo,
usmerjamo se z močjo.
Krvno se mešamo,
da bi se ločevali.
Plemenitimo se,
da bi se razgrajevali.

Stare pripovedke o morju pravijo,
da zna vetrič igrati na klavir valov,
medtem ko svetloba pleše
kot vilinsko bitje, lahkotno rešena
žgočega sonca in teže oblakov.

Plima dviguje morje v zrak
in pojoče kapljice notnih napevov
razgibavajo ribam mladost.
Kako prirojeno ganjene znajo biti,
ko spolzijo po mojem licu
in morje prireja vstajenju moči,
ki prihaja iz njegovih globin,
prave mogočne koncerte.

Pretanjeni posluh za harmonijo
ima sakralna škrlatna krila
elegantnih lokov, ki se poganjajo
v stolp sredi ekvinocijskega viharja.

Stopim na prste in vzneseno strmim.
Mehke ustnice poljubijo koralno pelargonijo,
cvetočo nad zelenim senčnikom,
ko ji uglašeni zvon poje Avemarijo.

Ko se spravimo k branju,
bi se morali počutiti,
da to delamo s posebnim namenom.
Besed ne puščamo samo v nebesih,
besede beležimo in jih polagamo v knjigo.
Besede sejemo v zemljo in kri.

Slike, podobe in dogodki se uglasijo
na našo dušo, ko jih spremljamo s srcem,
pripravljeni na opazovanje in sprejemanje
odtenkov z vidnim in zamaknjenim
očesom, ki razkriva grbavca.

Tu sem, da ti pokažem zvezdo,
Tisto, ki ima najlepši sijaj,
Tisto, ob katerih te vzvoki mesečine popeljejo,
Popeljejo v sanje na vsak košček sveta,
V tvoj svet lepot tisočerih barv, zvokov,
Tam, kjer se počutiš varnega,
Kjer si daleč od vsega kar ti ponuja dan,
Morda se boš v sanjah pogovarjal,
Čutil prisotnost tistih, ki te imajo radi...
Jih zaželel ob sebi začutiti.

Žgoči led oči
ti Labrador,
moj črni vrag
zasajaš v rane.


Trpki hlad dlani
ti krut čuvar,
neznani brat
polagaš name.


Milosti nikar!
Naj vse zgori ...
In naj vzkali,
če kaj ostane.

Dovolj mi je, da glas slišim,
ne z neba, tvoj nežni, vabeči glas, po njem vem, da si tam,
da živiš svoje življenje
skoraj zase,
živiš za njih, za naju, samo da si tam;
v svojem svetu
temnega gozda, šumenju
potoka, gora se upiraš,
s teboj sem takrat, ko rabiš,
takrat, ko kljubuješ samoti in se boriš
za življenje kot obsojenec po bičanju;
vem, da sem sebičen,
da sem egoist, ker te zase želim,
ker te iščem,
takrat sem
morda preveč posesiven;
dovolj, čisto dovolj mi je
takrat, ko z nočjo pridejo sanje
in si v njih, del njih si,
in zjutraj, ko me glas, tvoj SMS prebudi,
vem, da tam nekje srce bogato tudi zame živi.