Megla, strah in smrad se širita,

se vlačita po jarku strelskem,

beda, nemoč in bes si roke podajajo,

lakota…žeja se družno v bran postavljata težavam.

Blatna krvava brozga škornje vojakov požira,

nažira kožo od ran smrdečih..gnojnih,

povoje priročne odvija, zamotava čreva plavajoča,

z urinom se meša, blatom človeškim, z muhami v rojih.

Preklinjanje, vzdihovanje se prepleta

z jokom, klicanjem mame, žene…ljubice, boga,

z glasom kaplarja kot izgubljenega v vesolju,

ki vpije na vojake, jim ukazuje, da čas je smrti…jurišu.

Sence opotekajoče v plaščih vojaških,

kot maškare apokalipse, v maskah,

se zaganjajo iz rova, izginjajo v vrvežu nesmisla,

morije, padajo vznak, v gmoto gomazečo, oči mlade iz blata

in krvi kličejo, za življenje, za vodo prosijo, iščejo sonce.

Tiho, neslišno kot noč, ko pokrije zemljo,

se zlovešče plin priplazi, vdira v telesa,

jemlje, pobija, mori še tisto malo,

kar je še od človeškega dostojanstva ostalo,

s sabo odnaša nedoživeta življenja,

za sabo pušča

v rovih…strelskih jarkih nedokončana pisma,

nedorečene zaobljube, prošnje za odrešenje.

Megla se dviga z jato črnih krokarjev,

sonce ostaja ovito v šal, barve plina,

odleteli bodo stran od gorja,

drugam na druga bojna polja,

odleteli bodo na olimpijado, mimo Grčije, tja do Pekinga.