V moji popotni torbi
so velike gmote teme.
V njej ležijo spominski podatki
z mnogimi križi
in pokopališkimi znamenji.

Tema se dviga nad porodno vodo,
v kateri plava novorojenček,
ki me išče, da bi se iztrgal
iz njenega telesa.
Ritem zamahov je kvadrat kroga.
Tam je skrita zgodovina,
nikogaršnja lastnina.

Enorazsežne nihajoče tvorbe,
sklenjene v zanko prostora.
Jezero teme je neizmerno,
simetrija strun v vesolju,
kakor okrnela iznajdba preteklosti,
ki se podi po naravi, rastlinah in človeku.
Naseljuje se povsod, kjer se pojavijo
ljudje, ki hočejo kaj razumeti.

Malenkosti v njenem objemu
redko kdaj ohranijo svoj sijaj.
Nasičenost uničenih snovi
nosi na netopirjevih krilih.
Kot saje v kaminu se tedne
in mesece noče odluščiti,
da bi dragulji v njej potopljeni
pokazali svoj sij in svojo moč.

Kar naprej daje razumeti,
da je tudi prazni tok njene
temne reke življenje.
Njene elipse kažejo,
da se bo zgodil pok
in da okrog nje mrgoli planetov,
ki sledijo njenim navodilom.

Tema je sila izven dejanskega časa,
umeščena v prostor,
kjer je luč izgubila svojo moč.
Privlačita jo negotovost in abstraktnost,
da zakrijeta konkretnost.
Češem jo po laseh,
da bi jo razčesala po polzenjih temnine.
Kot uročena vstopam vanjo in iščem
amebni način njenega množenja,
a nič ne morem razumeti,
ker je njen obstoj vesoljni princip.

Zakaj v njenem spominu
ne morem nabirati jagod?
Ne razumem zakaj tema
obstaja v duhovnem svetu ljudi,
ki hočejo izpovedati resnico luči
in ozdraviti njen zadrti nemir.

www.tatjana-malec.si