Tudi tisti dan sem šel na kavico, sam...
To sem počel večkrat, zaradi ljudi, sebe.
Nekako se počutiš da si v družbi drugih.
Pri sosednji mizi zagledam starejšo gospo.
Najina pogleda sta se srečala...
Lahko priosedem k vam, me je vprašala..
Prikimal sem, misleč, imel bom družbo...
ko je s tresočo roko vzela svojo skodelico kave,
Veste sama živim, hčerka me obiskuje poredko,
Vnuk pa je v tujini, naprej študira,
Ponosna sem nanj, tako rad me ima...
Ko prihaja mesečno domov me obišče,
Vselej, tudi rož mi prinese, ne pozablja me...
Kot dvoje svetlih kristalov v očeh se je zasvetlikalo,
Redko kadim mi poreče, enega vas bom prosila.
Že po prvem vdihu zakašlja...malce posrka kavo .
Saj vas bi povabila k sebi na kavo, pa mi soseda nagaja,
Vedno ima tako glasen radio, da same sebe ne slišim,
Njen pes pa laja ponoči in podnevi.
Moje mucke je vse prepodil, tudi goste.
Počasi sem spil svojo kavo, ter jo pozdravil.
Zaželel prijeten dam.Vstala je ter se rokovala,
Saj vas bom spet tu srečala, bova skupaj ...
In odšel sem, razmišljal o psu, mucah, kavi, vnuku.
Tudi tisti dan sem šel na kavico, sam...
