Smo ljudje vznikanja in zorenja,
obdarjeni z duhom, ki nas pokopava.
Proizvedeni so mehanizmi,
zaradi katerih umiramo.
Smo intelekt brez modrosti.
Nadčlovek ni postal človek.
Z duhom izpolnjeni,
duhovno umiramo.

Poravnavamo se s krvjo,
usmerjamo se z močjo.
Krvno se mešamo,
da bi se ločevali.
Plemenitimo se,
da bi se razgrajevali.

Razsojamo po merilih obdobja,
ki ga še ne poznamo
in ne vemo za diagnozo
svoje lastne in njegove smrti.
Z iracionalnostjo spoznavamo
racionalnost z nikoli dojeto izkušnjo.

Otroci so naša navzočnost,
da bi se preko njih pomladili
in prilisičili čas,
ki je zašelestel kot utvara ideologij,
s katerimi jim ustvarjamo milne mehurčke
za krvave igrice.

Kličemo Stvarnika, da bi doklicali sebe.
Neduhovne interese poduhovljamo,
mite povzdigujemo v sfero mišljenja,
da bi opravičili svojo izključenost.

Skriti čredni nagon nas kot privid
notranjega uvida uravnovesi,
da bi na zunaj ustrezali počlovečenju.
Pokoravamo se moralnemu redu,
ki nam omogoča, da nismo odgovorni.

Osredotočeni na krč zmage,
podlegamo strastem,
oviti v dragoceno haljo, brez ljubezni.
Dajemo videz usklajenega stanja,
da prikrijemo notranji razkroj.
Ne pozabi znamenj, ki si jih videl
na tujem telesu,
ker to telo je moja in tvoja vest.

www.tatjana-malec.si