Zgodi se, da se tako usedemo v naslanjač ob vratih balkona in prebiramo Hansa Jonasa o izvorni dvopomenskosti človeka: strah, upanje in odgovornost. Dvoznačnost pripada človeku. Hans Jonas pravi, da je človekova »narava« odprta v dobro in zlo. Kajti sprijazniti se moramo tudi s tem, da ni neke označbe človekove »narave«, da človek, denimo po naravi (»na sebi«) ni niti dober niti slab. Človek ima sposobnost biti dober ali slab, še več, za eno skupaj z drugim – in to seveda spada k njegovemu »bistvu«. Za velike malopridneže sicer rečemo, da so »neljudje«, vendar pa so lahko neljudje zgolj ljudje, in zato človekove narave ne razodevajo nič manj kot veliki svetniki. Potemtakem se moramo odreči tudi ideji o bivajočem in dremajoče razpoložljivem »bogastvu človekove narave«, ki ga je treba zgolj odpeti (»sprostiti«), da se bo pokazal s pomočjo omenjene narave. Obstaja zgolj biološka in duševna prediscpozicija te »narave« za bogastvo in revščino zmožnosti biti, ki sta oba enako naravna – pri čemer ima slednja nekolikšno prednost, saj lahko človekovo revščino povzročijo neugodne okoliščine ali pa nastane zaradi lenobnosti in podkupljvosti (ki sta resnično naravna nagona), medtem ko bogastvo sebstva hkrati z uglednimi okoliščinami zahteva tudi naprezanje (tudi naprezanje boja z lenobnostjo). To nas seveda niti najmanj ne odvezuje od dolžnosti strmljenja k razmeram, ki bodo ugodne za vse, ne da bi od njih pričakovali kaj več kot izboljšano priložnost za »bonum humanum«.

Želim vam lep dan
Tatjana

[ Odgovori na to | # ]