Slovo za večno

od srca, ki kot da moje je,

katerega del sem, iz katerega

sem nastal,

zrasel,

je zame bilo takrat bolno vedenje,

da na tem svetu ne bom nikoli

več videl mame, srečal jo,

nikoli več z njo ne bom spregovoril besede,

jo objel

okoli vratu in ji rekel: "Mama, ah, saj ne vem, kaj sem hotel!"

Tam med cipresami…grobovi na tistem mestu

zadnjega počitka…miru

mi je bilo,

kot da sam stopam v meglo.. temo,

v brezno, v nekaj, kar nisem poznal,

od česar sem vedno bežal, kar mi je bilo vedno na obrobju dogajanja, tuje;

okoli mučna tišina, pesem slovesa veter šepeče,

klopotec izdaja njegovo moč žalosti..osame,

sončni žarki, kot da me božajo, in modro nebo,

kot moje oko, ki solze toči, je žalosti polno.

Pogled moj je uprt v zemljo,

v cvetlice okoli razsute,

v trakove

papirne, še oni jočejo,

črke, kot da so iz zlata,

se zlivajo, tudi one se hočejo,

vse za njo, ki je odšla skozi vrata tega sveta;

nagrobni kamni razsuti okoli

mene, njih, kot opomniki nemi,

smerokazi poti brez vrnitve,

na njih iščem svoje ime,

prebudim se

iz sna bolečine,

spremljam padanje cvetk rdečih kot kri,

njej so namenjene, ki več to ni.

Glas mašnika počasi prodira v mojo zavest,
niso sanje, »pepel si, v pepel se povrneš«,
skozi telo…um resnice zaveje drget.