Stare pripovedke o morju pravijo,
da zna vetrič igrati na klavir valov,
medtem ko svetloba pleše
kot vilinsko bitje, lahkotno rešena
žgočega sonca in teže oblakov.

Plima dviguje morje v zrak
in pojoče kapljice notnih napevov
razgibavajo ribam mladost.
Kako prirojeno ganjene znajo biti,
ko spolzijo po mojem licu
in morje prireja vstajenju moči,
ki prihaja iz njegovih globin,
prave mogočne koncerte.

Tako svečano in vzvišeno
je blagoglasje teh zvokov,
zagledanih v sozvočje zvonenja
iz koprskega turna,
ki raste iz morja, kot bi vode
hotele sezidati stopnice v nebo.
Stopničasto teraso z dragocenostmi
iz svile in biserovine morske pene,
radost miline in viharjev prenovitve.

Ribiči so kot stebrički na kopnem,
na morju jambori s svojimi veslači,
ki se vzpenjajo po strmih flisastih terasah,
iščoči slasti med vinogradi,
oljkami in figovimi nasadi.
Po starih navadah si pripovedujejo
zgodbe o ulovu rib, pretrganih mrežah,
viharjih, vrveh, škripcih in regatah na obali.

Nek pretanjeni duh morja si je
nadel peruti galeba in se vznesen
primešal mehkobi jutranjega zefirja.
S košarico breskev stojim na obali
in poslušam Chopinov nokturno,
ki drami dušo in mi zasaja jambor v srce.
In kako poskakujejo ti rumeni sadeži,
kakor prihodi in odhodi belih jadrnic.

www.tatjana-malec.si