Ves poten…zasopel se sredi noči prebudim,
sliko, obrise njene skozi temo in meglo vidim,
na polici…polju luninega sijaja
izgublja se, gori v ognju pozabe…slovesa,
zublji ognjeni…uničujoči lačni so je, jo ližejo,
hočejo, njo, spomine nanjo,
z roko..s srcem svojim posežem skozi megleno
kopreno v njeno globino..prostor valovanja, k sebi jo vabim,
jo kličem, rotim…preklinjam,
ne ozira se, kot pepel s pogorišča čustev, z vetrom odhaja drugam.
Borim se s silami naključij, teme..demoni,
z mislijo na njo se zatekam v poezijo,
s pisano jo oživljam besedo,
v nočeh viharnih k srcu stiskam njeno orumenelo sliko.
|
Borim se s silami naključij...
Prispeval/a: kanika59 dne nedelja, 17. avgust 2008 @ 11:32 CEST
'Nič se ni zgodilo meni - vse se je zgodilo zame.', je naravnost preroška.
Če prav vemo, da je voda iz vodnjaka laži užitna na kratek rok, si jo natočimo v steklenico in jo zaužijemo. Pri tem činu se sprenevedamo in si zatrjujemo, da mogoče pa le ni iz našega, da je iz sosedovega vodnjaka skritega za ovinkom, izven našega pogleda- dojemanja.
lp, fp