Sonce, pojdi spat,
da slišim zvečer,
kako zna morje peti,
ko se z valovi
naseli v žejni skali,
odprtih ustnic.

V glasbi morja
ne slišim tujih pesmi,
le šumenje svoje krvi.
Slišim bučanje,
kako se val za valom
premetavata
in mi prigovarjata,
da kopičita sol v skali,
kot bi hotelo morje
vanjo naseliti modrost.

Pretakajo se mogočne vode
in utripajo v školjkah in kamnu,
škrge dihajo in vsaka kaplja
morja piše svojo zgodbo
o ljubezni do zemlje
in do obrežja, ki mu pripada.

Korala noče zaspati
po mojem merilu noči.
Zamaknjena strmim v temo
in žejna se dotaknem vala,
ki pride in mrmraje odide,
kuje svoj mir, oseko
in vesla v svoje premišljevanje.
Odtrgam se kot ladja od zemlje
in začnem kovati zrnca soli.

www.tatjana-malec.si