Vse kar skrijem v pesem,
je tiho in brezglasno,
spi v kotičku pri svojem izviru.

V razpokah ometa se skrivajo
misli, ki grebejo izpod malte,
da bi se na zraku okrepile
in se zapisale kot besede.

Mnoge besede obvisijo tudi
na trnku in me hočejo dvigniti
kot težko ščuko iz vode.

Veliko krat me besede obvezujejo,
da ne razmišljam, kako globoko
sežejo tla pod mano in kako postanejo
besede nadomestek za obljube.

Misli iz mehke lipovine podpirajo
nežno šepetanje trtnega opornika
in se povezujejo v zlatorumeni grozd,
ki posluša sladke glasove in zori.

Nekatere besede odbijejo kot zvon
iz brona in s tem pokažejo svojo
nemočno notranjost.
Z udarci kemblja oznanjajo,
da se borijo in ustvarjajo obrambni zid
pred točo, gromom in viharji.

Ko se besede počutijo puščavnika
in se zavejo svoje samote,
utirajo nove izpovedne poti
in zlezejo izpod kamnitih klad
istrskega mesta, v katerem živim
in me listajo po knjigah,
dokler ne najdejo v njih
svojih avtoportretov
in jih prisilijo, da spregovorijo.

Neozdravljive blažijo bol,
ko se umestijo tam,
kjer je potrpežljivost doma.

Najraje imam besede,
ki se smehljajo začudene in prevzete
od lepote narave in dobrote ljudi.

www.tatjana-malec.si