Prav tiho, z občutkom boginje Afrodite, zapri duri,
ko boš zarana odhajala iz najinega svetišča,
kljub zgodnji jutranji uri
vzemi s sabo šopek lilij, tiste s Pohorja,
zate sem ga nabral,
ga tebi podaril
v znak ljubezni,
ga prah je prekril kot ljubezen najino, ga načeli so molji;
ne krivim te, moja boginja Dika, nisi kriva,
našel sem njo, boginjo Hebo,
ne obtožujem te, ker si me zapustila,
ne zaslužiš si več, da bi bila še naprej ljubljena,
mi ona ljubezen bo vrnila;
srce krivo je, da smeh mi je v duši zamrl,
saj vem, da te ne bom več uzrl,
a čas, ta vzame vse,
kot vest, ki žge do zadnjega dne.
Prav tiho, z občutkom boginje Afrodite, zapri duri,
