V čigavih rokah je orodje usode,
sveta misel na rezilih vesti
mogočih razdalj vesolja?
Vsa sem ovita v suho dračje,
ki me za zidom zarašča.
Sem mar snov za njegov
brezlistni zapis?

Globoko iz svetišča vode
bo pognala jerebika
s svojimi pernatimi listi,
obložena s kobuli živo rdečih jagod
in iztegnila veje oblečenega telesa
v skrivnostno hrepeneče mehurčke,
ki so kakor krvna plazma.

Zaznala je zakon sonca,
in občutila, kako z izsušeno roko
trepljajo žarki človeka po ramenih.
Hotela je sočutno izreči na svoj način,
da nihče več ne prosi za dež
in da večni tok podzemne reke usiha.

Stopila sem k strugi in nabrala
rdeče oči ob rečnem obrežju.
Zelenečo dlan sem položila v travo.
Čakam, dokler me suša ne izpije.
Pijejo me cvetovi v vonjih in barvah.
Še zadnji vrč solz izlijem
na to suho krajino, kjer grlica
z rdečimi nogami gruli na jerebiki.
Nekaj vode je še v vsakem,
da razume njen pomen.

www.tatjana-malec.si