Usedem se. Utihnem v sebi. Dovolj upiranja! Vem kdo sem in ni več dvomov v to, kaj mi je početi. Vem, kje je moje srce, kje je moja strast. Nič več skrivanja... pred sabo. Nič več stranpoti za bežanje. Ne da se mi več. Konec je.

Prebudila sem se in naj se še tako trudim, ne morem več zaspati nazaj. Moje življenje je resnično, jaz obstajam! Ni več tujih poti, samo še moja pot je. Pa še ta samo do tam, do kjer sem jaz. Naprej... tema. V meni pa mir, zaupanje.

Brez velikega poka, brez eksplozij. Samo nežen premik, potisk do roba. Vse veliko in pomembno se je dogajalo pred tem.

Zdaj so zvezde nad mano, z razširjenimi rokami stojim, tiha v sebi, z odprtim srcem. Ko si rečem, ja, grem v to, se zavem, da sem že šla... zdavnaj.

Starega sveta (zame) tako ali tako ni več, zakaj bi se silila ostajati tam.

Apriorna pozitivna naravnanost v življenju je zelo pomembna. Zato, ker človek dela stvari v duhu svojega lastnega prirojenega osnovnega programa. Čim bolj se človek v svojem delovanju približa univerzalnemu človeškemu programu delovanja, tem dlje, tem bolj zdravo in učinkovito živi. Tem manjši stres doživlja.

Velikokrat se sprašujemo, kaj določeni ljudje mislijo z »grehi«. Zakaj je določena stvar greh, druga pa ni. Sam mislim, da če človek ne deluje v skladu z določenimi univerzalnimi moralnimi pravili (za katere mislim, da predstavljajo v bistvu njegov lasten osnovni program delovanja – »navodila za uporabo«), si ustvarja stres v svojem lastnem organizmu. Kot bi deloval proti svojemu prirojenemu programu za delovanje. Čim manj ta pravila sam spoštuješ in jih v vsakdanjem življenju ne uporabljaš, tem večji stres si v svojem organizmu ustvarjaš. In tem krajše živiš (ali gre človek zato v pekel ali nebesa je drugo vprašanje, na katerega odgovora ne vem, ker nisem umrl).

Štiri dni brez hrane, vode in spanja.
V razmišljanju, tišini, molitvi in meditaciji

Da obstaja obred za iskanje osebne vizije (vizion quest), sem izvedel približno dve leti nazaj, ko je Shirli Roden na enem od svojih koncertov zaigrala pesem o doživljanju te čudovite izkušnje.
V pesmi opisuje globlji stik s seboj, spoznanje živosti ter enosti z naravo ter svoje občutke ob tem.

Po koncertu pa je omenila, da je to odkrila preko Aleksandre, ki se je ukvarjala z organizacijo indijanskih obredov v Sloveniji in ker me je stvar zanimala, mi je Aleksandra podrobneje predstavila svoje delo in povedala kaj sploh pomeni iti na vision quest.

Svetlobno telo je novo svetlobno telo naše aure, katerega ni bilo mogoče obuditi pred prihodom novih, višjih energij, ki sedaj v novejši dobi obdajajo zemljo (fenomen med drugim poimenovan tudi Photon Belt Energy).

Z obujanjem svetlobnega telesa lahko doživimo popolno transformacijo čustvenega nivoja, mentalnega nivoja in ostalih nivojev našega zavedanja, vzpostavimo zavestni stik z našo dušo, smo v popolni komunikaciji z našimi vodniki, duhovnim svetom in seveda tudi z izvorno svetlobo (Divine Light).

Obuditi svoje svetlobno telo je lahko čudovita transformacija, ki pa zahteva kar nekaj duhovnega predznanja in razumevanja. Sam postopek obujanja svetlobnega telesa in transformacija so namenjeni vsaki individualni duši in njeni duhovni izpolnitvi in v nikakršnem kontekstu individualnosti posameznika ne omejujejo in postavljajo pravil.

Bog, ko sem prejela to pisanje, sem mislila, da nimam časa za te stvari in da je to res neprimerno početi med delom. Potem sem ugotovila, da ravno tako razmišljanje povzroča v današnjem svetu največ težav.

Boga skušamo obdržati v cerkvi ob nedeljah zjutraj, oz. zvečer, med tednom pa delamo drugače. Radi ga imamo ob sebi kadar smo bolni in seveda ob pogrebih; vsekakor pa nimamo časa in prostora Zanj kadar delamo ali se zabavamo. Te stvari so naša osebna stvar in jih lahko uredimo tudi sami, brez Njega.

Naj mi Bog odpusti za vsakokrat ko On ni na prvem mestu v mojem življenju.

Vedno bi morali imeti čas da bi se spominjali kaj vse je naredil za nas.

Če se ne sramuješ, sledi naslednjim navodilom:

Piše: Vesna Periček Krapež

Po elektronski pošti je pred časom krožilo nekoliko potrto razmišljanje o paradoksih v življenju povprečnega človeka na Zahodu: "Potrošimo več, a imamo manj, kupujemo več, a uživamo manj . Imamo večje hiše in manjše družine, več ugodnosti, a manj časa". Na Zahodu res živimo vedno bolj hitro, napeto, nestrpno in površno. Nenehno smo bombardirani z neštetimi in večinoma nebistvenimi informacijami, stalno se nam ponujajo preštevilne potrošniške dobrine. Naša življenja se ob takem življenjskem slogu neusmiljeno pogrezajo v en sam kompleksen, velikanski stres. Temu, kar imamo, se reče civilizacijski standard in, paradoksalno, čim več ga je, tem manj je, kakor kaže, v njem prave, globoke sreče. Človek ni še nikdar imel toliko znanja, tudi ni znal tako dobro poskrbeti zase in ni bival tako lagodno, toda srečen ni zato nič bolj, morda manj.

Razlogi za tako stanje so nedvomno kompleksni, toda eden od njih je prav gotovo tudi zmotna predstava, ki jo gojimo o življenju, namreč, da smo kot človeštvo sami na tem planetu (poleg narave in bitij v njej) ter sami sebi popolnoma dovolj.

Spodnja molitev preverjeno deluje, kadar imate željo, za katero si vroče želite, da bi se uresničila. Našli smo jo v knjigi "Vodnik po desetem spoznanju in ohranjanju vizije" avtorjev Jamesa Redfielda in Carol Adrienne.

MOLITEV S PROŠNJO SVETEMU DUHU
Sveti duh, ki rešiš vse težave in osvetljuješ vse poti, tako da lahko dosežem cilj. Ti, ki mi daješ Božji dar odpuščanja in pozabe vsega zla, ki mi je bilo storjeno in si z mano v vseh življenjskih trenutkih. V tej kratki molitvi se ti zahvaljujem za vse in potrjujem, da tudi v prividu snovnega sveta nočem biti nikoli ločen od tebe. Želim biti s teboj v večni slavi. Hvala za milost, ki jo izkazuješ meni in mojim.

Piše: Primož Škoberne

Po čem hrepenimo?
"Je to hrepenenje, ki nas muči, v nas zaradi tistih, ki jih imamo radi
in ki jih iščemo med živimi in mrtvimi?
Ali pa je hrepenenje v nas zaradi nečesa drugega,
kar iščemo in ne najdemo, žaru naše želje navkljub?

Glej, vse bo postalo naše, če se vase potopimo,
globoko do lotosa srca, kjer kraljuje bog.
O, da! O, da! Vse, kar si želimo, je na dosegu roke,
čeprav nevidno, za kopreno prevare.?
Čandogja Upanišad"

Ko okusimo nek sadež, ko se vtisne izkušnja globoko v spomin telesa, v spomin celic, ko postane izkušnja potreba, po kateri hrepeni telo kot žejni po vodi, takrat si bo vedno znova želelo tega sadeža. Morda v zavesti pozabimo nanj, na to, kako se imenuje, kakšnega videza je, kako diši in kakšen okus ima. A v podzavesti ne pozabimo in instinktivno hrepenimo po njem, čeprav v zavestnem umu ne vemo več, po čem.

STARODAVNA ŽENSKA MOČ SE PREBUJA

Znotraj vsake ženske se skriva naravno in divje bitje, opremljeno z instinkti, intuicijo in brezčasno vednostjo. To je Divja ženska in nujno jo je priklicati in oživiti. Utira pot skozi številne plasti zavesti do notranjih glasov, ki šepečejo v kostnem mozgu in vabi v kraljestvo duha, ki zdravi, prebuja, izziva in povezuje.

Cllarisa Pinkola Estes
Ženske, ki tečejo z volkovi

Novi časi prihajajo. Počasi a z gotovostjo. Nova doba, ki prinaša spremembe. Na vseh nivojih in v vseh ravneh obstoja. Z novo dobo prihaja tudi nov način obstoja ženskega. Boginja se prebuja, to čutimo vsi in tega procesa se ne da zatreti ali vstaviti. Žensko se nepreklicno vrača.

Sanjalo se mi je, da sem bil v nebesih in da mi jih je angel razkazal.

Z angelom vodičem sva se ustavila pred prvim oddelkom in angel je rekel: “To je Sprejemni oddelek; tu se sprejemajo vse priprošnje Stvarniku in molitve.“
Pogledal sem naokoli in videl, da je v oddelku kar vrvelo od množice angelov, ki so razvrščali obsežne liste in svežnje papirja od ljudi z vsega sveta. Potem sva šla naprej po hodniku, dokler nisva prispela do drugega oddelka.

Angel je povedal: „To je Pakirnica in Odpremnica, kjer se milost in sreča, ki so ju ljudje prosili, zavijata in odpremljata tistim, ki so prosili zanju.” Tudi v tem oddelku je delo potekalo vročično. Mnogi angeli so delali brez predaha, saj je bilo treba na Zemljo odposlati ogromno število paketov s srečo.

Piše: Primož Škoberne

Že vrsto let spremljamo nenavadne inspirativne pojave in ugotavljamo, da glede na njihovo pogostnost in pozitiven učinek na ljudi, lahko upravičeno zatrjujemo, da gre za največjo zamolčano "skrivnost", za prezrta znamenja sodobnega časa .

Menimo, da je poglavitni razlog za takšno ignoranco zelo močna in razširjena iluzija človeštva danes: da smo kot človeštvo sami in samozadostni. Jedro te iluzije je samozaverovanost človeštva v materialistično doktrino. Njena naravna posledica pa sebično in kratkovidno prepričanje, da je človek gospodar planeta ter da mu vse na njem pripada (in še več, da mu pripadajo tudi planeti, ki jih doseže). V iluziji, da smo sami, se skriva nadutost nad vsem ostalim, kar biva na tem planetu in kar v posledicah ogroža življenje na Zemlji in človeka samega.

Piše: Bernarda Pavko Prava

A želiš, da se pokažemo? je naslov zarote, ki se pred poletjem 2006 prenaša z elektronsko pošto. Vprašanje postavlja anonimni galaktični vir, ki v dolgem pisanju še najbolj spominja na naš parlament. Neznani pisec človeštvo vabi v izraz svobodne volje, ki v bistvu je prilika spogledati se s seboj:
A sem pripravljen sprejeti polno odgovornost za svoje življenje? Ali bom (spet) oddala svojo moč nekomu/nečemu zunaj sebe? V tem primeru nezemljanom. In zakaj bi to bila zarota?

Zarote so sestavni del človeškega življenja. Že otrok se jih zaveda, najbolj tistih v filmih in manj kakšne v družini ali šoli. Zarota je prostor strahu, strah ustvari dramo, drama pa vrtinec energije, v katerem zgubiš lastno energijo. Umetno ustvarjena strah in drama jemljeta energijo! En sam človeški dan je poln kraj energije, ki enostavno in učinkovito odvrnejo pozornost od edine pomembne stvari, ki je – svetloba v človeku, njegova božanskost.

Piše: Bono Baršek

Pred nami je zelo zahtevna naloga. Poskusili bomo razložiti zelo kompleksno znanje, ki odkriva mnoge skrivnosti in daje odgovore na skoraj vsa vprašanja o Vesolju, Bogu, Človeku. V naslednjih številkah se bomo posvetili odkrivanju osnovnih zakonov Kozmosa in njih posledic ter možnosti, ki jih kot ljudje imamo v njem.

Ne glede na težavnost teme, ki jo bomo poskusili čim bolj "zmehčati", vas vabim, da vztrajate in poskušate razumeti. Na ta način boste vadili svojo koncentracijo, širili zavest in logično mišljenje, ki - kot boste videli - v marsičem prekaša še tako razvite zemeljske ume, ki so se razvili le s pomočjo uradnega treninga - šolanja na običajnih šolah in fakultetah. Lahko vam povem, da sem potreboval nekaj let intenzivnega dela na sebi, da sem lahko razumel temo tako, da je imela smisel in ravno zato vam jo bom skušal predstaviti v malo drugačni obliki. Originalni tekst je namreč tako težak, da bi gotovo odbil večino bralcev zaradi svoje nerazumljivosti.

Piše: Jože Vetrovec v novih Misterijih www.misteriji.si

Največja ovira pri zdravljenju je nesposobnost odpuščanja

"Imam stik z Nezemljanom; ko ga potrebujem, ga pokličem," pravi Marinka Mikelj* iz Milj pri Kranju, zdravilka, ki odpravlja tudi črno magijo in odžene prisesane duše. Po notranjem uvidu se je v mladosti spopadla s svojim rakom na prsih. Uspeh na sebi jo je prepričal v poslanstvo zdravilke. Nadarjenost dopolnjuje z znanjem, ki ga jemlje tam, kjer je dosegljivo: bila je pri Sai Babi, žolčne kamne so ji odstranile entitete skozi brazilskega psihičnega kirurga Joăa, še vedno kaj novega spozna pri zdravilcih, ki jih vsako leto srečuje v Braziliji.
Njeno glavno zdravilsko orodje so roke. V njih začuti bolezen, za vsako bolezen ima drug občutek, pod njenimi rokami se zvijajo obsedeni:

"Ja, včeraj sem imela eno takšno. Jo je k meni poslal župnik. Duhovnik eksorcist ji ni mogel pomagati … Takoj sem videla, da je res zacoprana. Teman pogled … Pa tresenje in zvijanje, ko je bila na mizi. In kriki. Kakšni kriki! Kar obleko si je hotela strgati s sebe. Ko pa sva končali, je bila videti že drugače. V drugo bo lažje. Po dveh, treh terapijah pa bo v redu. Odleglo ji je že po prvi. Je že kar svetlo gledala …"

(Odmev na dialog med Msgr. Francem Perkom, nadškofom
in Janezom Stanovnikom, predsednikom Zveze borcev NOB in drugimi)

Ko dve resnici hočeta druga drugo izriniti,
ena hoče drugi vzeti več njenega prostora,
da bi s svojimi razsvetlitvami, z raztrganimi
jermeni ujetosti mrtvih razširjala vonj in duh
svoje bolesti, se bolečina spremeni v še večjo bolečino
in na koncu se le še ena bolečina upogiba pred drugo
in bijeta sizifovo delo, ki riše na obrazih znamenja
prizadete užaljenosti in sovraštva ter nove delitve.

Mrtvi ne morejo krojiti življenja živim!

Razumevanje, umevanje Boga je danes zelo različno (glejte anketni vprašalnik). Tudi poimenujemo ga zelo različno. Nekateri ga imenujejo Alah, drugi JHVH oz. Jahve, tretji E oz. El oz. Elohim, četrti Krišna ... Nekateri verujejo v osebno božanstvo, ki povezuje v sebi tri osebe: Boga Očeta, Sv. Duha in Sina ... Filozof Nietzsche je zatrjeval, da Boga ni. Priznani kvantni fizik Stephen Hawking je pred kratkim presenetil s trditvijo, da je Bog le metafora za filozofijo in da nam vladajo le naravni zakoni. Lahko zatrdim, da na področju ključnega pojma Bog, pojma, ki gradi naše ideale in vrednote, vlada precejšnja zmeda. Če pomislimo, še na številne trpeče, bolne, zapostavljene ljudi, na to, da še vedno divjajo tudi genocidne vojne, je mnenje, da je Bog ljubezen, vsemogočen, vseprisoten ... navidez še bolj čudno.

Damska kapela v Tebah, Egipt Eg. Maat, Tebe.

Piše: Miran Zupančič.

Upanje pomeni tudi v nemogočem imeti še eno možnost. Upanje je za vse nas ljudi pozitivno pričakovanje nečesa, na izpolnitev tega pa nimamo nobenega ali zelo majhen vpliv. Upanje je lahko bolj ali manj utemeljeno. Če kmet zjutraj pogleda v nebo in reče:« No, verjamem, da bo danes lepo vreme«, izražajo te besede večje prepričanje, kot bi isti kmet rekel pred dopustom v tujino:«No upam, da bo vse dobro.« Gre za vero in isto hrepenenje, o katerem govori Pavel v prvem pismu Koričanom, pog. 13,13: »Za zdaj pa ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.« Tu se razume, da gre za vero, upanje in ljubezen v duhovnem smislu.

Upanje je tam kjer ga ni pravi pesnik. Upanje je, tam, kjer smo vse človeške zmožnosti izčrpali in ko ni več človeške rešitve. Tedaj k nam prihaja Božanska pomoč. Rečeno drugače: upanje je Bog. Vera in upanje sta v duhovnem smislu zelo tesno povezana. zato je tudi komaj mogoče reči kaj tehtnega o upanju, ne da bi bili pri tem pozorni tudi na vero in ljubezen. Toda če v mislih vidiš svetlo prihodnost, če v mislih verjameš v materializacijo želja in poslovnih realizacij, če v srcu verjameš ter že vidiš uspeh v partnerskem odnosu, družini, veruješ v prihodnost in svobodo, tedaj se v tebi to začne realizirati.

Piše: Moira

Vem, v marsikom se poraja to vprašanje.
Poskusila bom razložiti svoje stanje.
To je stanje ugodnosti, zavedanja, da te nihče ali nič ne more razjeziti, da se naslednji trenutek nasmehneš, če te doleti kaj neprijetnega; da ob dežju rečeš: »Saj mora nekdo zalivati naravo!« (če je preveč dežja se vprašajmo, koliko smo sami doprinesli k temu); da te ne zanima jutri, verjameš samo, da bo lepó. Če me s tega tehnokratskega sveta doleti kaj neprijetnega, s katerim se moramo znati naučiti živeti, pa si rečem: »Eh, saj bo! Marsikaj sem že doživela in preživela in tudi to bom!« Takrat je potrebno iti naprej, ne se ustavljati ob težavi, se objokovati, iskati v sebi »ubogi jaz«. Znati si povedati in verjeti, da je vsaka težava na svetu rešljiva in tudi moja bo! Ob neprijetnem dogodku pa si reči: »Se je že moralo iz nekega razloga tako zgoditi«.

»Kaj je to?« je vprašal Veter. Osupel je občudoval svetlobo, ki se je širila iz Popotnika.
»Zanimivo…« je pripomnila Meglica.
»Nikoli ne bi verjel… če tega ne bi videl s svojimi očmi,« je dejal Eden. »Njegova pot ga ni privedla samo do resnice… Našel je še nekaj drugega…«
»Poglejte,« je vzkliknila Ocean in pokazala na točko v daljavi. Prisotni so se ozrli tja, kamor je segel njen pogled.

Veter se je zagledal v staro ladjo, ki jo je nekaj silnega vleklo k raziskovalnemu plovilu. Čeprav je bila ladja še razmeroma daleč, je na njenem krovu že razločil množico ljudi, ki se je oklepala kovinske konstrukcije plovila.
Začutil je…

Zaželel si je, da česa podobnega nikoli ne bi občutil.
Silna teža čustev množice se je zavrtala v sredino njegove notranjosti. Stisnil je zobe in padel na kolena.

Piše: Marko Pogačnik

V času, ko nelagodno opazujemo, kako se okrog nas po Zemlji naseljuje virus ptičje gripe, se je vredno zavedeti, da obstaja veliko bolj nevaren virus, ki je v zgodovini človeštva terjal neskončno število žrtev in jih golta še danes: virus odcepljenega oziroma nepovezanega ega. Preden spregovorimo o tem nevarnem virusu, si je treba biti na jasnem, da je ego nepogrešljiv del človekove celote. Latinski izraz "ego" se v slovenščino prevaja kot "jaz". Ego bi potemtakem lahko opredelili kot izraz človekove identitete.

Človekova identiteta je notranja (duhovna, srčna) vrednota. Ego je organ njenega izražanja navzven. Neobhodno je potreben, da bi se v svetu lahko svobodno odločali, da bi lahko samostojno ustvarjali in se izražali. Potrebna je previdnost, če nas kdo nagovarja, da naj odstranimo naš ego, da naj ga premagamo. Če bi se res odrekli svojega jaza, bi kaj lahko postali predmet manipulacije s strani nekega drugega ega, ki ni tako zelo "razsvetljen", da bi se odrekel samemu sebi.

Piše: Ivan Mohorič

Ko sem frkavec v družbi starejših – in temu primerno pametnejših – izustil kakšno posebno nelogično pogruntavščino, sem največkrat - po primerni količini začudenih pogledov, seveda – zaslišal stavek, ki mi vse odsihmal brni po ušesih: “Ta pa sliši travo rasti!”

Čeprav sem se že takrat, povsem izkustveno, zavedal, da naj bi to pomenilo izredno veliko količino neumnosti, me je vendarle nagajivo žgečkala misel, da bi morda le našel način, s katerim bi se dalo tudi to postoriti in ...”potem bi jim že pokazal!!” Danes, ko sem že prerasel vse hlače tistih dni, me ni sram priznati, da sem večkrat, ko me nihče ni videl, prislonil uho na stebla visokoraslih junijskih trav, v upanju, da morda zaslišim tiho stokanje pretakajočih se sokov in prasketanje sopečih listov. Pa ni bilo nič. Nič “...jim nisem pokazal!” So jim pa zato drugi.

Katera vera ali prepričanje je pravo: budizem, islam, krščanstvo, judovstvo, hinduizem; ateizem, ali katerokoli filozofska šola? Kdo ima prav in kdo ne? Koliko prepirov bi bilo nepotrebnih, koliko bolj bi bili strpni do drugih in kako prijetnejša bi bilo naše skupno življenje, če bi sprejemali drugačnost in če nebi smatrali svojih prepričanj in verovanj za edino in absolutno pravilne.

Danes, ko imamo na vpogled (če le nimamo predsodkov) vsa človeška verovanja in prepričanja, lahko razmišljamo o skupnemu izvoru vseh verstev in prepričanj, ki so se razrastla v neskončno pestrost človeškega »drevesa«. V različnih obdobjih in na različnih območjih so človeštvu razodevali resnice različni učitelji: Rama, Krišna, Buda, Jezus, Mohamed in drugi. Na žalost so si nekateri prisvojili (neupravičeno) pravico do interpretacije njihovih naukov in si okoli njih izgradili mogočne organizacije in ideologije. V resnici imamo ljudje veliko skupnega, veliko več, kot je med nami razlik, pa še te smo ustvarili sami.

1.Ali se lahko prosim predstavite?
OSHO mi je dal ime Milarepa. Prihajam iz Amerike in večino mojega življenja živim z in za glasbo.

2.Kako ste vi pričeli z duhovno potjo? Kje in kdaj ste se srečali z Osho-jem?
V mojih mladih letih je bila največja želja potovati in videti svet.Bil sem še študent na Univerzi,ko sem se začel zanimati za meditacijo&ljubezen.Ta želja me je popeljala do Indije,kjer sem srečal OSHO-ja.

3.Zakaj ravno Osho in morda ne drug mojster?
Predno sem srečal OSHO-ja, sem že izkusil učenja številnih drugih mojstrov. Kakorkoli že, ob prvem kontaktu z OSHO-jem in poslušanjem njegovega govora, sem vedel, da sem z mojim iskanjem prispel do konca. Preveval me je občutek, da sem prispel domov, domov k sebi.