Osvobojenje

sreda, 28. junij 2006 @ 05:06 CEST

Piše: Primož Škoberne

Po čem hrepenimo?
"Je to hrepenenje, ki nas muči, v nas zaradi tistih, ki jih imamo radi
in ki jih iščemo med živimi in mrtvimi?
Ali pa je hrepenenje v nas zaradi nečesa drugega,
kar iščemo in ne najdemo, žaru naše želje navkljub?

Glej, vse bo postalo naše, če se vase potopimo,
globoko do lotosa srca, kjer kraljuje bog.
O, da! O, da! Vse, kar si želimo, je na dosegu roke,
čeprav nevidno, za kopreno prevare.?
Čandogja Upanišad"

Ko okusimo nek sadež, ko se vtisne izkušnja globoko v spomin telesa, v spomin celic, ko postane izkušnja potreba, po kateri hrepeni telo kot žejni po vodi, takrat si bo vedno znova želelo tega sadeža. Morda v zavesti pozabimo nanj, na to, kako se imenuje, kakšnega videza je, kako diši in kakšen okus ima. A v podzavesti ne pozabimo in instinktivno hrepenimo po njem, čeprav v zavestnem umu ne vemo več, po čem.

Verjetno večina tukaj na pozna sadež durian, morda ste le slišali zanj. Nekaterim se takoj upre, drugi postanejo nori nanj in ga imenujejo kraljevski sadež. Česar izkustveno ne poznamo, po tistem ne hrepenimo. Če ne poznamo tega tropskega sadeža, ne hrepenimo po njem in ga ne iščemo. Naše telo ga ni izkušalo in nima spomina nanj. Tisti, ki pa so ga, in jih je usvojil, pa hrepenijo po njem.

Vendar obstaja kraljevski sadež, ki ga vsi poznamo in po katerem hrepenimo. To je sadež osvobojenja. Nekje globoko v podzavesti vemo, kakšen je ta okus in hrepenimo po njem. Vsaka inkranirana duša hrepeni po osvobojenju, po tisti dokončni sreči, ko so vse želje pomirjene. V sebi nosimo praspomin, okus po dokončni sreči.

Morda zavestno tega ne vemo, vendar instinktivno hrepenim po tej izkušnji. Okus osvobojenja doživljamo v globokem snu, ko je obraz spokojen in dihanje mirno. Takrat ni skrbi, ki bi nas mučile, takrat nas preplavi čudovit mir. Okus po osvobojenju doživi umirajoči tik pred smrtjo, ko že gleda na drugo stran in ga objame globok, sproščujoč in radosten mir, blagost. Zato globoko v sebi poznamo to izkušnjo in podzavestno hrepenimo po njej.

Vsi spomini na trenutke sreče, na ljube osebe in drage kraje, odsevajo izpolnjenje, ki ga je nekdo že doživljal, pa čeprav v snu. Vsakič ko uživamo v sproščenosti, v radosti, doživljamo droben odsev tistega končnega izpolnjenja, ki se razcveti v osvobojenju.

Kaj je to osvobojenje?

Osvobojenje je stanje zavesti, ko je mir, ki vsak razum presega, prisoten v zavesti ves čas, 24 ur na dan. Ko ga ni potrebno več iskati na drugi strani, marveč se zrcali v občutkih, mislih, dejanjih in odnosih že tukaj. Ko je prisoten ves čas kot osvežujoča sapa v vročini, kot prijetni hlad mesečine, kot bistra studenčnica, kot topli sončni žarki - ko je ves čas tukaj, v zavesti in v telesu.

Osvobojenje je hkrati samouresničenje in razsvetljenje

Naša instinktivna narava hrepeni po okusu osvobojenja, vendar je njeno hrepenenje slepo in hlastajoče. Usmeri se tja, kjer čuti, da bi lahko podoživela okus po dokončni sreči. Tja se usmeri z vso svojo magnetično energijo in temu pravimo želja. Običajno gledamo v njej nekaj lepega, kar nas vodi k večji sreči. Vendar je želja v osnovi slepa, ker ne reflektira posledic svojih dejanj, to je karme in ker ni nujno v resonanci z našimi globokimi potrebami. Kratkoročna korist se spremeni v dolgoročno škodo.

Želja nas lepi na objekte, ki nam obljubljajo srečo. V želji je magnetizem, ki se usmeri na objekte sreče in nas lepi nanje. Hkrati nas s tem odtujuje samemu sebi, od samozavedanja. Bolj nas lepi na zunanje objekte, bolj nas oddaljuje sebi. Postajamo odvisni od želje, in temu pravimo sebičnost. Sebičnost je zadovoljevanje lastnih želja. Sebičnost je nuja, da nenehno pomirjam želje, ki me usmerjajo k objektom. Želje pa so energija telesa, skozi katero išče potešitev in pomiritev vendar brez luči uma.

Osvobojenje je nevtralizacija želje, oziroma te magnetične energije, ki je v materiji. Zato je naravno, da osvobojenje omogoči samouresničenje. Ko človek ni več razpet skozi mnoge nitke kot Guliver, ki so ga zvezali Liliputanci (to je mnoge želje), začenja doživljati samega sebe v svojem notranjem miru, v katerem se zrcali duša. Bolj kot se doživlja kot duša, ali manj kot je zaprt v kokon svoje sebičnosti, bolj začenja zrcaliti tudi kozmos, bolj se začenja zavedati smisla stvarstva. To je razsvetljenje o namenu, smislu stvarstva. Vse kaj je, cel kozmos dobi svoj smisel, svoj namen.

Razsvetljenje, samorealizacija in osvobojenje - to je naša usoda, ki je gremo naproti.
" Zlati je pokrov zakril obličje Resnice.
Odmakni ga, duša, da jaz, Resnici predan,
zagledam njen sijaj."

Vir: www.cdk.si/du
govor na Vesaku, ob polnu luni v Biku, 17. maj 2003

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Osvobojenje_Hrepenenje_Duhovna_Univerza