Apriorna pozitivna naravnanost v življenju je zelo pomembna. Zato, ker človek dela stvari v duhu svojega lastnega prirojenega osnovnega programa. Čim bolj se človek v svojem delovanju približa univerzalnemu človeškemu programu delovanja, tem dlje, tem bolj zdravo in učinkovito živi. Tem manjši stres doživlja.

Velikokrat se sprašujemo, kaj določeni ljudje mislijo z »grehi«. Zakaj je določena stvar greh, druga pa ni. Sam mislim, da če človek ne deluje v skladu z določenimi univerzalnimi moralnimi pravili (za katere mislim, da predstavljajo v bistvu njegov lasten osnovni program delovanja – »navodila za uporabo«), si ustvarja stres v svojem lastnem organizmu. Kot bi deloval proti svojemu prirojenemu programu za delovanje. Čim manj ta pravila sam spoštuješ in jih v vsakdanjem življenju ne uporabljaš, tem večji stres si v svojem organizmu ustvarjaš. In tem krajše živiš (ali gre človek zato v pekel ali nebesa je drugo vprašanje, na katerega odgovora ne vem, ker nisem umrl).

Dejstvo pa je, da mu stres nevarno škoduje: zviša sistolični in diastolični srčni pritisk, poviša delovno obremenitev srca, močno pospeši razvoj arterioskleroze, zviša koncentracijo maščob in holesterola v krvi, zviša možnost razvoja prezgodnjih tromboz žil, stres mu radira – uničuje možganske receptorje (zmanjšuje spomin, miselno gibčnost, abstrakcije…), da mu upočasnjuje in preprečuje sintezo mnogih hormonov (ki usklajeno vodijo in nadzirajo delovanje celotnega organizma), da mu zmanjšuje sintezo nevrotransmiterjev v možganih (ki so nujno potrebni za normalno in optimalno mišljenje in delovanje možganov), da mu uničuje imunski sistem (povečuje dovzetnost za celo vrsto bolezni in najrazličnejših infekcij), povzroča vnetje želodčne sluznice in čire na želodcu, da mu razgrajuje hrustanec sklepov (kar mu onemogoča gibanje organizma).

Stres skratka prizadane vse organske sisteme. Celo krvne celice, ki mlade in elastične lahko brez težav prehajajo skozi kapilare, se pod vplivom stresa spremenijo/spreminjajo. Če so se prej relativno (relativno glede na lumen kapilar) velike krvne celice še lahko elastično prilagodile pri prehodu skozi manjši lumen najmanjših žilic kapilar, so se le te kasneje sposobne elastično preoblikovati vedno manj ali pa se celo več ne morejo preoblikovati (ker postanejo pod vplivom stresa bolj trde in rigidne). Zato vedno težje prehajajo skozi najmanjše žile, vedno bolj zastajajo na vstopni proksimalni strani kapilar, ne prehajajo več skozi njih in jih blokirajo. Tako se sistematično povečuje število naključno blokiranih najmanjših krvnih žilic. Ker skozi le te ni več pretoka krvi, se zmanjša presnova teh tkiv (slabša preskrba s kisikom in hranili in slabši odtok že porabljenih odpadnih snovi iz celice). Zmanjšuje se oksigenacija tkiv, ki naj bi jih te (sedaj že blokirane) žile preskrbovale.

Bolj ko se veča stres (kvalitativno in kvantitativno), bolj se veča tudi število blokiranih žil in s tem umiranje organizma pri živem telesu. Ker je potovanje neelastičnih celic po telesu dokaj naključno lahko predpostavljamo, da so zardi stresa bolj ali manj prizadeti vsi organi enako. Dober primer stresa so npr. sladkorni bolniki, ki se velikokrat sprašujejo zakaj se jim rane ne celijo. Zakaj jim je potrebno odrezati prste, nato dlan, nato podlaht. Ker se rane ne celijo. In zakaj se ne zacelijo? Ker je poškodovanost žilic v takem obsegu, da ne omogočajo normalne presnove tkiv več.

Na kratko bi lahko povzeli: čim manj ljudje sami uporabljamo svoj lasten prirojen (genetski) program za uporabo, tem večji stres si v svojem lastnem organizmu ustvarjamo in tem večje in hitrejše je naše odmiranje organizma pri živem telesu. Prav zato bi se vsi na tem svetu morali potruditi, da bi zmanjšali stres, kateremu smo vsi izpostavljeni. In to začne vsak sam pri sebi in pri svojih družinskih članih, kot osnovni celici družbe. Le če smo sposobni ta vprašanja urediti najprej vsak sam pri sebi, bomo vedeli, kako se moramo obnašati drug do drugega. Vse z namenom, da bi drug drugemu omogočili lepše in bolj kvalitetno življenje in apriori preprečevali industrijo stresa, ki proizvaja ljudi, ki umirajo pri živem telesu.