Jaz - ego nastane iz strahu.

V "Evangeluju resnice" piše:
"Ko je nevednost o Očetu porodila strah in grozo, se je strah zgostil v meglo, tako da nihče ni mogel ničesar videti. Tako je zmota pridobila na moči in delovala je v praznini, ne da bi poznala resnico. Močno in lepo je oblikovala stvari, ki naj bi nadomestile resnico."

Nevednost o Stvarniku in izguba spomina na božansko univerzalno enost sta tako porodila grozo in bila vzrok strahu. In iz tega strahu je tako nastal naš jaz - ego ("virus odcepljenega ega".

Ta ego-jaz je zunaj mene, so drugi, je vse drugo. Jaz je tako s svojimi omejitvami ločen od enosti. Je v bistvu zgoščen strah. S tem, da je ego omejeno področje zavesti, predstavlja vse, kar prihaja od zunaj, grožnjo ali napad na lastno področje. Jaz-ego si lahko predstavljamo kot jez v obliki kroga sredi velikega toka. Energije, ki se stekajo proti temu jezu, pritiskajo nanj. Zato se jez nenehno boji za svoj obstoj. Jaz je strah, ker je omejitev nastala iz pozabe. Hoteti biti jaz-ego pomeni, da je božanska enost pozabljena. Tako vsakodnevno pijemo iz reke Lete.

Strah je v resnici nepoznavanje božanske ljubezni, nepoznavanje božanske neskončnosti. Človek, ki je eno z božansko univerzalno enostjo, je popolnoma osvobojen strahu, je ljubezen. Kakorkoli že, ljudje se med seboj razlikujemo, občutek strahu je v vsakomer isti. Povodi za strah so lahko različni, vzrok pa je vedno pozabljenje, neznanje, omejitev.

Strah in kritika, ki sta danes tako močno prisotna sta vedno povezana. S kritiko, obtožbami in obsodbami nastaneta odpor in sovraštvo. Seveda ni nunjo, da vedno pride do tega, vendar je običajno kritika začetna poteza. Kaj pa drug drugemu pravzaprav očitamo? Vedno gre za izjave in načine delovanja našega ega("odcepljenega ega-jaza") Drugemu očitamo njegov oz. njenm jaz-ego. Drugemu očitamo nekaj, kar smo tudi sami: jaz-ego.

Seveda se lahko naši načini delovanja razlikujejo od nekoga drugega. Vendar pa konec koncev je vsako delovanje zakoreninjeno v egu-jazu. Kritika nekoga drugega je vedno kritika nekega "odcepljenega ega", nečesa, kar smo tudi sami. Je pravzaprav saoobtožba. Obtožujemo druge, ker se v najgloblji notranjosti sami čutimo krive. Naša krivda izhaja iz ločenosti od božanske enosti.
Kje je rešitev?
Ego-jaz, opredeljen kot omejitev, ne more vstopiti v neomejeno višje stanje zavedanja. To je docela nemogoče. Kakor koli že raširi svoje meje in se lahko prestavi navzven, ostane neomejeno zanj nedosegljivo. Pozabljenje ostane pozabljenje. Kolikor bolj se ego razširi, toliko globlje in večje je pozabljenje. Pozabljenje je treba, torej izničiti s spominom.

Ko je govora o spominu, še ne pomeni, da ta spomin tudi zares doživljamo. Spomin, ki izpodrine pozabljenje božanske sile, je mnogo več kot miselna dejavnost v smislu: "Uh, da zopet se spomnim, kje sem založil dokumente." Odrešujoči spomin pa pomeni: vrniti se ponovno v svojo notranjost in najti Boga. Večnost, neskončnost je v nas. Božanska Svetloba, njena energija in inteligenca sta v srcu nas samih. Spomniti se pomeni tudi: čutiti vibracijo večnosti . ne premišljevati, ampak čutitit. To začutimo v sebi in ta občutek je sočasno vedenje.

Obstajata neposredna in posredna pot do ponovnega spomina. Po teh potem ne no moremo hoditi ločeno, ampak sočasno. Posredna pot je: spodbuda s pomočjo besede in pisanja, s pomočjo razsvetljenega učitelja, s pomočjo duhovnih šol. Prehod s posredne na neposredno po je: prenos energije preko besede, preko razsvetljenega učitelja, preko duhovnih šol. Neposredno: čutiti v lastnem srcu neskončnost v dobesednem smislu besede priti do spomina-zavedanja! Ponovno se vrniti vase, v Njega. Doseči vedenje, ki ga lahko resnično imenujemo vedenje, je sijoča modrost, živo vedenje. Ta božanski spomin pa ni nekaj, kar nas občasno prešine ali prebliskne. Je globok temeljni občutek, ki določa naše vsakdanje življenje, ki izhaja iz točke Svetlobne iskre v našem srcu in odpravlja pozabljenje od znotraj navzven. Demaskira strah in krivdo kot podobi strahu ter odstrani vso mentalno meglo.

Kot vemo, so vsi razsvetljeni učitelji opozarjali, da se je nemogoče spomniti brez zunanjega posredovanja. Včasih se nam zdi tako, kot da bi se določeni ljudje prebudili in dosegli odrešitev brez zunanje pomoči. Pri tem pa moramo vendarle vedeti, da ne poznamo njihove zgodovine. Tako pogosto sodimo prehitro in rečemo: "Le poglej, saj greš lahko tudi sam po poti!" Toda to je velika samoprevara.

Sam, biti odvisen le sam od sebe in hoteti doseči vse, to je iluzija, delovanje pozabljenja! To pomeni: ego-jaz, omejitev, strah, občutek krivde, sodbo. Brez zunanje oživitve, brez pravih navodil, kar pomeni tudi vselej prenos energije, spomin ni možen. Toda brez občutenja v posebnem jedru našega srca, brez nežnega vedenja od znotraj, ostane zunanji pritisk brez delovanja. Zunaj in znotraj morata sovpadati. Zunaj in znotraj sta znamenji zemeljskega mišljenja pozabljanja. Če je spomin biti eno z najglobljio notranjosti postal dejstvo, je tako premagana razlika zunaj in znotraj.

Dvnigniti se moramo nad reko pozabe. Ne naključno, če nam ravno ustreza ali če smo zopet enkrat bili prebujeni-budni ne, nadnjo se moramo dvigniti v vsakodnevnem delovanjem. Zagotovo, da vzpon ne pride sam po sebi. To od nas zahteva predajo, budnost in napor, nič krčevite napetosti, ampak prizadevanje, ki izhaja iz globine našega srca. Vzpon torej zahteva od nas napor, do padca pride samo po sebi. Zdrs v pozabo se zgodi brez muke, vzpon vsebuje težnjo pozabo premagati.

S pomočjo spomina pa zvrtamo prehod skozi težišče pozabe. S pripravljenostjo spomniti se, se lahko naše srce vsak trenutek odpre, vžge in pretrga mreži pozabljenja. Spomniti se pomeni ozavedati se, zavedati se. Zavedati se pomeni zavestno živeti. Zavestno življenje pomeni resnično spremembo. Spremembo, ki jo hrani in vodi moč nskončnosti, Svetloba-Boga, ki je zunaj in znotraj.

Lep pozdrav Marku in vsem ostalim,
Miran.

[ Odgovori na to | # ]