Štiri dni brez hrane, vode in spanja.
V razmišljanju, tišini, molitvi in meditaciji

Da obstaja obred za iskanje osebne vizije (vizion quest), sem izvedel približno dve leti nazaj, ko je Shirli Roden na enem od svojih koncertov zaigrala pesem o doživljanju te čudovite izkušnje.
V pesmi opisuje globlji stik s seboj, spoznanje živosti ter enosti z naravo ter svoje občutke ob tem.

Po koncertu pa je omenila, da je to odkrila preko Aleksandre, ki se je ukvarjala z organizacijo indijanskih obredov v Sloveniji in ker me je stvar zanimala, mi je Aleksandra podrobneje predstavila svoje delo in povedala kaj sploh pomeni iti na vision quest.

Omenila je, da pomaga Timu Sikeyi, ki je pravi indijanski vrač, ki vodi ljudi na indijanskih taborih skozi te obrede in da trenutno prebiva v Nemčiji ter da ga lahko tam obiščem.

Priznam, da stvar me je takoj zanimala, saj sem v tistih letih navdušeno raziskoval področja šamanizma in skozi zdravilne rastline spoznaval in doživljal stik z zavestjo, svetom, sabo in bogom, kar sem potem dopolnjeval z spoznanji sodobne znanosti na fakulteti, ki sem jo takrat zaključeval.

Stvar pa me je zanimala še iz drugega področja, saj se resno ukvarjam z tehnikami spoznavanja sebe in iskanjem lastne vizije.

Osebno poslanstvo, vizije, samozavest, so področja, ki so me stalno zanimala in sem jih vedno razvijal, izkušnje in spoznanja pa rad delil z drugimi, zato se mi je vision quest zdel kot nova in zanimiva izkušnja iz teh področij, zato sem takrat sklenil, da bom tudi sam poizkusil.

Aleksandra mi je opisala vison quest kot star indijanski običaj in kot izkušnjo, ki traja od enega do štiri dni; priprave nanjo pa potekajo celo leto. Obred poteka tako, da greš sam z odejo za štiri dni v gozd brez hrane vode in da vse 4 dni poizkusiš prebiti brez spanja.

Vision quest pa poleg šamanske savne in sun dance-a predstavlja enega izmed obredov, kjer prideš v stik s sabo in svojo vizijo.

Predvsem so bile v ospredje postavljene popolne omejitve glede alkohola, drog in spolnosti. Kot najbolj pomembna pa so bila navodila, da celo leto zbiraš razna vprašanja in jih zapisuješ na liste papirja, ki jih zavita v tobak nanizaš na vrvico in jih potem neseš s seboj v to tišino in jih predaš duhovom, da se z njimi ukvarjajo in da ti razkrijejo vizijo.

S sabo vzameš še pipo in žajbelj, ki ga zažigaš, in skozi to te vrač vodi po tvojem potovanju. Zanimivo se mi je zdelo tudi to, da moraš pred tem obredom vse svoje stvari razdati in tako po obredu, ker nimaš ničesar več, začeti življenje s popolnoma novega izhodišča. Navodila so velevala, da moraš poiskati še 4 ljudi, ki bodo te 4 dni na posebnem mestu v moji bližini zame pili in jedli in mi dajali moč in me podprli v mojih prizadevanjih.

Aleksandra mi je rekla tudi, da se marsikdo odloči za to, da bo odšel na obred, po trenutnem vzgibu oz. iz danes na jutri. Vendar povečini potem to ni tako direktna in intenzivna izkušnja, predvsem pa jih kar velik odstotek izmed teh odneha, še preden se končajo 4 dnevi…

Takrat, pred dvema letoma sem imel pomisleke predvsem glede spolnosti in glede tega, da moram najti 4 ljudi, da mi bodo nudili moralno podporo…

Sam imam spolnost za neke vrste duhovno pot, predvsem pa me je motila podpora drugih ljudi pri moji osebni izkušnji, saj sem hotel biti sam s sabo in bogom. Vse stari sem hotel doživeti in dojeti sam, tako, kot se mi kažejo, ne tako, kot bi me nekdo skozi njih vodil. Sicer nimam nič proti vodenju in učenju, samo za ta neposredni stik, ki sem ga hotel doživeti, sem v sebi začutil, da ga moram doživeti sam, da mora biti oseben in brez posrednikov…

Takrat sem se odločil, da vodena varianta verjetno ne bo dobra zame, vsaj ne v celoti. Zato sem začel iskat podobne variante, tehnike v običajih in obredih drugih ljudstev in odkril, da so takšni obredi bogata duhovna zakladnica izkušenj večine narodov. Dosti podobnih variant sem odkril med indijanci, drugimi primitivnimi ljudstvi in pa tudi pri vzhodnih ljudstvih in staro evropskih ljudstvih, pa tudi pri krščanskih mistikih, ki so se zapirali v tišino in temo…

Iz otroštva sem vedel, da je šel skozi tak obred tudi Jezus, ko je na gori 7 dni molil in bival tam brez hrane, vode in spanja…
Ta način mi je bil kar nekako bolj domač. Zanimivo pa se mi je zdelo dejstvo, da je tudi on govoril »Razdaj vse in pojdi za menoj«.

Ob iskanju različnih informacij o iskanju vizij pri različnih ljudstvih me je presenetilo, da skoraj vsa ljudstva in civilizacije poznajo takšne obrede. Da te obrede lahko posameznik izvaja tudi večkrat v svojem življenju in da v te obrede vpeljejo tudi dokaj mlade ljudi, najstnike oz. še mlajše, ki komaj stopajo na pot zavedanja. Obred potem ponavadi ponovijo, ko posameznik vstopa v svet odraslih in ko sprejema odgovornost zase, za svoja dejanja, delovanje skupnosti in sožitje z naravo, takrat predvsem prosijo za razum in občutenje tega in prevzem božjega vodstva nad svojim življenjem.

Različna svetovna ljudstva in civilizacije so za iskanje vizij uporabljala različne načine, tehnike in obrede. Obredi so se izvajali na različnih krajih, večinoma z različnimi metodami dela, trajali pa so precej različno dolgo. Večkrat so za svoje iskanje vizij oz. odgovorov uporabili tudi zdravilne rastline.

Nameni vizij so ponavadi različni, od razjasnitve drugih vizij, čiščenja vzorcev, navad in starega načina življenja, iskanja rešitev na razna vprašanja, iskanja notranje tišine in miru, pa do prošenj za vodstvo in pomoč in oz. poglobitev stika s sabo in duhom.

Ob branju teh poročil sem bil seznanjen z veliko različicami vision questa, a hkrati sem bil tudi srečnejši, saj sem vedel, da lahko obred naredim popolnoma na svoj način, kakor čutim, in pri tem vseeno dobim intenzivno izkušnjo.

Zato sem se odločil, da grem in dobim to izkušnjo popolnoma po občutku, intuitivno in v povezavi s sanjami, ki sem jih imel…

V enem izmed naslednjih dni po prvem pogovoru z Aleksandro sem namreč imel intenzivne sanje o prostoru, kjer naj doživim to izkušnjo. Čez 14 dni sem prostor našel čisto po naključju v enem izmed dolgih sprehodov v gozdu, in takrat sem bil popolnoma pretresen ob tem doživetju, saj sem resnično stal na prostoru, ki sem ga videl v sanjah…

Potem so se začele priprave na samo izkušnjo, najprej z odločitvijo, da v tej smeri razmišljam, nato pa sem počasi skozi dve leti dozorel za ta obred. Seveda tega takrat sam nisem tako doživljal, včasih sem že skoraj pozabil na to, vendar sem skozi ves ta čas nekako zbiral vprašanja za ta obred. Pred enim mesecem sem začutil v sebi, da bo prišel trenutek, da se odpravim na vision quest, in začele so se intenzivnejše priprave. Najprej sem si uredil zapiske, kaj vse hočem urediti, izvedeti in spoznati, spisek je postal dolg eno A4 stran. Dobil sem občutek, da je to kar dolg spisek za samo 4 dni, vendar si s tem nisem preveč belil glave.

Teden dni pred odhodom sem se zavedel, da se odhod nezadržno približuje, zato sem začel skrbeti še za psihofizično kondicijo telesa.

Večinoma sem se osredotočal na pripravo telesa. Predvsem sem se pripravljal na šok, ki ga telo doživi, če mu odvzameš vse hranilne snovi in spanje. V tem tednu sem večinoma jedel zelenjavo in sadje. Dva dni pred odhodom pa sem prešel na postenje, pil sem le vodo tako, da sem spravil večino toksinov, ki nastanejo v prvih dneh čiščenja, iz telesa.

Zadnji dan sem še zadnjič poklical Aleksandro, saj me je zanimalo še nekaj stvari. Predvsem me je zanimalo, kaj vse naj vzamem s sabo. Aleksandra je rekla, vzameš lahko odejo in obleko, ki jo imaš na sebi, to pa je tudi vse kar boš rabil.

PRVI DAN (dan odhoda od doma):
Zjutraj, ko sem se zbudil, sem dobil v trebuhu tisti občutek, da gre sedaj zares. Vstal sem in pregledal spisek vprašanj, ki sem ga napisal, in ga shranil v žep. Nato sem poiskal večino mojih na roko napisanih starih zapiskov, ki so mi takrat, ko sem jih pisal, toliko pomenili. Danes pa sem se jim simbolično odpovedal in jih zložil v škatlo od papirja, vsekakor si nisem mislil, da bo tega za okrog 2000 listov.

Čakalo me je še zadnje a morda najpomembnejše dejanje, usedel sem se na posteljo in razmislil, komu naj podarim svoje imetje, saj ga nisem imel veliko, nekaj oblek, avto in računalnik, morda sem bil bolj kot na materialne stvari navezan na nekaj svojih prepričanj, vzorcev in še na nekaj svojih razmišljanj, spoznanj in idej. Hotel sem, da bo daritev temeljita in da bom potem resnično začel znova popolnoma brez vsega. Po tehtnem premisleku sem vse svoje stvari dal nazaj Bogu, saj sem jih od njega prejel in sedaj sem jih mu tudi vrnil. To je name naredilo najgloblji duhovni vtis in dojel sem, da sem bil vedno le gost in skrbnik vsega, kar sem imel…

Po tem obredu in temeljitem očiščenju sem opravil še nekaj stvari in se počasi začel odpravljati. To poletje je bilo večinoma deževno in tudi takrat so napovedovali popoldansko slabo vreme. Ampak se nisem dal motiti, vzel sem svoje stare zapiske, spalko, pregrinjalo, polivinil, ki sem ga kupil v trgovini, in odpravil sem se od doma.

Ko sem odhajal, sem se izredno dobro počutil; mir, tišina, razmišljanje, molitev bodo moji spremljevalci te štiri dni. Po dolgem času bo to spet to, kar sem potreboval…

Pot ni bila dolga, trajala je kakšne 45 minut od mojega doma, a vendar sem se znašel na odmaknjeni jasi sredi gozda, v popolnem miru in tišini. Ko sem stal na jasi, ki sem jo obiskal že v sanjah, me je prevzel občutek miru in sreče.

Ko sem prišel tja, je sijalo toplo opoldansko sonce; zakuril sem in 2000 listov zapiskov je gorelo polni dve uri. Tako sem predal še zadnji del mene, ki je bil resnično samo moj in ki sem ga nekako ljubosumno skrival pred ostalimi. Takrat se odločil, da dam večino svojega uporabnega znanja v javnost (tako je nastal boljši forum, Pozitivke, bistveno: delavnice o odkrivanju poslanstva, sodelovanje z mnogimi izmed vas...).

Proti popoldnevu so se v daljavi zbirali oblaki, ki so se hitro bližali, tako, da sem se odločil, da grem na del prostora pod drevesa, razprostrem polivinil in se usedem podenj. Ravno, ko sem to naredil, se je usulo kot iz škafa, po spodnem delu telesa, trenirke in čevljev. V trenutku sem bil popolnoma premočen, ravno tako je bil moker spodnji del spalke, a kaj sem hotel, poti nazaj ni bilo več, mene pa je čakala dolga in deževna noč. Prepustil sem se vprašanjem in v pol meditativnem stanju čakal prvi jutranji svit.

V prvem dnevu in noči sem razmišljal in meditiral predvsem o svojih projektih, o sodelovanju z drugimi in o stvareh, ki so bile aktualne. Predvsem pa sem se privajal na gozd, ki nekako ga do zjutraj kljub temu, da sem bil skoraj ves moker, še vedno nisem čisto začutil. Po glavi se mi je namreč podilo še preveč svojih misli in spoznanj, da bi se lahko popolnoma predal.

Odkril pa sem nekaj presenetljivih podrobnosti med fakultetnim znanjem in obnašanjem vzorcev in procesov o katerih sem razmišljal sedaj…

Seveda nisem dobro dojemal niti dejstva, da sem se predal popolnoma novemu načinu življenja…

Sredi noči pa sem se zavedel druge stvari, namreč dejstva, da sedim sredi gozda pod polivinilom, ves premočen z nogami v položaju lotosa in molim. Takrat me je presunilo, če me takole sedaj kdo najde, bo to verjetno to popolni šok za oba in da bom predvsem jaz spet smešno izpadel. Tega občutka, da bi me lahko kdo odkril, se nisem odkrižal do zjutraj. Predvsem zato, ker me je enkrat prej sosed našel sredi gozda, ravno v trenutku, ko sem dojemal in sem nekaj časa hotel občutiti, kako je, če si drevo.

Te misli sem odganjal stran s tem, kdo bo sredi dežja šel v gozd in to še na tak kraj, kjer jaz sedim, možnost je bila zanemarljivo majhna. V prvem jutranjem svitu je seveda prišel nek gospod gobar in ko je me videl sedeti pod razprostrtim polivinilom najprej sploh ni dojel, kaj se dogaja. Nekaj trenutkov sva se v popolni tišini gledala iz oči v oči, skozi mene so v teh nekaj trenutkih šli vsi tisti občutki, o katerih sem razmišljal prejšnji večer, nato pa je gobar tiho rekel: »Sem mislil, da nabiraš gobe.« in odšel v svojo smer…

Takrat sem dojel, da je ravno moj strah pred tem, da bi me kdo odkril, pripeljal do tega, da je prišel gobar sredi dežja, točno na tisti kraj, kamor drugače ne hodi prav veliko ljudi in da sem verjetno res smešno izpadel ob svitu, ves moker in sedeč tam.

V tistem trenutku se mi je zasvetilo, da je to to, in postalo mi je popolnoma vseeno, kaj si mislijo drugi in da mi je vseeno, če pride kdorkoli od teh, ki jih poznam, ali pa ne. Seveda potem do konca obreda ni bilo nikogar več.

DRUGI DAN
Zjutraj sem pospravil polivinil in spalko in šel na jaso, ki je bila tam poleg. Cel dan sem na tej jasi opazoval življenje okrog sebe, hkrati pa razmišljal o vseh mogočih življenjskih stvareh. Ta dan je bil namenjen temu, da sem se posvetil razmišljanju o odgovornosti zase in za svoje življenjsko delo.

Opažati sem začel tudi prve znake žeje, saj se mi je vedno manj dalo hoditi okrog. Zaspan pa nisem bil skoraj nič. Razlog bi lahko bil v tem, da če ne ješ, telo potrebuje veliko manj spanja. Cel dan sem sušil premočene čevlje, trenirko in spalko…

Zvečer sem sedel na robu jase, na katero so se prišle past živali od srn do zajcev. Tam so se pasle in igrale, ne glede na to, da so me opazile. Zame se niso kaj dosti zmenile in nadaljevale so svoje opravilo. Ta prizor je bil eden najbolj čudovitih v teh dneh…

Ponoči je začel spet padati dež, le da tokrat manj intenzivno in da nisem bil tako moker. Premišljeval, molil in meditiral sem predvsem o svoji življenjski poti in odkril nekaj stvari, ki bi jih bi bilo dobro popraviti. Predvsem pa sem spet spoznal področje odgovornosti in kako so stvari povezane med sabo.

Tekom dneva se mi je pojavila tudi misel, da je tole sedenje tu brez smisla, kajti itak že večino stvari vem in da nima smisla tule tako sedeti ampak bi bilo bolje, da grem kaj dobrega narediti…

Toda hitro sem se zavedel, da ta obup pomeni samo to, da se ne držim dogovora in da se prepuščam neurejenemu toku misli, ki brez cilja tavajo naokrog, zato razmišljaš, da bi bilo bolje iti drugam… V tistem trenutku sem v popolnosti ugotovil, zakaj mladina ne ve ,kaj bi delala; odgovor je zato, ker ima neurejen tok misli in je brez lastnih dogovorov.

Dojel sem, kaj delam, in zato sem spet razmislil, kaj sem prišel sem razumeti in narediti. Čez nekaj trenutkov sem lahko nadaljeval s razmišljanjem in delom v teh smereh. Smisel početja se je hitro spet našel in do konca tega obreda se vprašanje o smiselnosti ni več pojavilo.

Verjetno se tu skriva odgovor, zakaj je fino, če te nekdo vodi skozi vision quest in pomaga usmerjati misli na pravo stvar.

Drugo noč me je v razmišljanju rahlo odnašalo v sanje, kar nekaj trenutkov bil v tistem stanju med spanjem in budnostjo, sicer se vsega zavedaš, samo vseeno potuješ po teh mislih…

Uh, kako sem bil vesel, ko so se pokazali prvi jutranji sončni žarki…

TRETJI DAN
Tretji dan zjutraj je za nekaj časa postal izrazitejši občutek, da telesu primanjkuje vode, a kmalu je spet bilo dokaj v redu, čeprav priznam, da sem malce že čutil, da sem že tretji dan brez vode in hrane.

Je bil pa stik z gozdom sedaj že izrazitejši, saj sem se precej bolje kot včeraj zvečer lahko povezal z drevesi, živalmi, naravo itd… Ta dan je bil, kot sem opazoval skozi potek, namenjen predvsem stiku z sabo in bogom.

Cel dan sem predvsem molil in razmišljal o Bogu in stiku s samim sabo, spoznal sem veliko stvari in nekako poglobil obe povezave. Dogajalo se mi je, da sem imel na trenutke takšno mogočno in dobro enegijo, da sem… Naj nekaj ostane zame in tiste, ki boste to dali skozi ;)

Začutil sem tudi, kaj je to delovanje z božjo voljo; ko sem sedel pod hrastom, sem se v mislih v celoti lahko povezal z vsemi bitji in bogom tako, da sem gozd in vse okrog sebe doživljal zares živo, lahko bi rekel tudi nekako delovanje v obeh smereh. Če to opišem, bi rekel, da je bila zavest bolj zbrana in slika globoka in jasnejša. Občutek je podoben temu, da dobiš nek vpogled v celotno stvar.

Glede premikanja z voljo je bila to definitivno najbolj zanimiva izkušnja v tem obredu, saj sem ugotovil, da se premikamo le s pomočjo volje in zelo fino je, če uporabljamo samo Božjo voljo. Tretji dan sem bil namreč že psihično in fizično malce izčrpan, ne toliko izčrpan kot je bilo bistveno zame to, da sem imel v glavi misel, da že tri dni nisem jedel in pil in da upravičeno sedaj le sedim pod drevesom in opazujem, spisek stvari, ki sem se ga odločil urediti pa lahko počaka.

Toda, če sem se hotel premakniti na primer v senco, sem moral zbrati vse te razpršene misli in jih usmeriti v to, da se bom premaknil, napor je bil neverjeten, res neverjeten. Le če sem se popolnoma predal volji in se povezal z bogom, mislil na nič druga kot na to, da se hočem premakniti, je šlo lahkotno. Prej sem odlagal premik lahko tudi pol ure, vedno sem našel izgovor, da sonce ni dosti močno, da bom potrpel, da moram nekaj razmisliti in se celo smilil sam sebi, ker sedim tako ubog, ampak ko sem se naučil delovati z voljo, je šlo vse z lahkoto…

Ko sem proti večeru tam sedel in molil, je začela tik okrog mene krožiti sova; to je počela res dolgo časa in kljub temu, da sem poizkušal, nekako nisem mogel stopiti v stik z njo. Tako da kljub temu, da predstavlja ta ptica modrost, letenje, svobodo in je ptič svetega duha, vsega, kar je predstavljala, nisem dojel. Me je pa z leti čisto blizu, celo manj kot meter od mene, bolj strašila kot kaj drugega, ne glede na to, da sem popolnoma zaupal bogu… Čez nekaj časa je odšla in potem sem dolgo gledal v noč in razmišljal.

Sredi noči med budnostjo tretjega dne me je začelo močno boleti v prsih in takrat sem mislil, da je to verjetno zaradi pomanjkanja vode in psihoza, da je konec in da evo, sedaj pač res nič več ne morem, me je skoraj pripeljala do tega, da sem odšel domov. Dojel sem, da gre za zaupanje, vztrajnost in obvladovanje volje; takrat sem se odločil, da ne grem, zato sem vstal, se sprehajal in molil, bolečina pa je popustila. Tu sem spet opazil, kakšno vlogo ima odločitev v skladu z božjo voljo.

Predvsem sem bil to noč najbolj miren in usklajen sam s sabo…
Bila pa je prva res jasna noč in zvezde so sijale nad mano, ko sem bedel in dojemal stvari do sončnega vzhoda…

ČETRTI DAN
Zjutraj sem se veselil prvih sončnih žarkov, ki so prečudovito padali skozi gozdne liste na moje telo, prepustil sem se sončni kopeli in užival v tišini. Nekako sem se zavedal, da sem večino stvari, ki sem jih prišel razumet, že dojel, in v mislih sem šel skozi vse tri dneve in izbiral tiste najboljše trenutke tega lepega učenja, ki bodo za vedno ostali v srcu in umu.

Vedel sem, da se izkušnja končuje. Sredi popoldneva sem začutil, da se bliža čas slovesa in duh gozda me je čez nekaj časa opomnil, da je čas za odhod. Pospravil sem stvari in odšel, z mešanimi občutki po treh dneh in pol, a vendarle zadovoljen.

Ko sem odhajal, sem na poti domov srečal gozdarja in ko sem ga hotel vprašati, koliko je ura, je bilo vse, kar sem pravil iz sebe po vseh dneh brez tekočine, nek zamolkel, a piskajoč glas, tako da se je fant kar malo ustrašil in sem mu moral vprašanje trikrat ponovit, da sem sploh dobil odgovor.

Nazaj domov je šlo počasneje, do doma sem rabil 1 uro hoje. Nato pa …
Prvi požirek vode, tekočine, ki sem jo po tej izkušnji veliko bolj cenil…

Oz. sploh razumel, kaj pomeni; prej se mi je zdelo normalno, da jo imamo v izobilju, sedaj sem jo spoštoval kot nekaj svetega in kot nekaj, kar moramo res vsi paziti, saj omogoča še nekaj drugega, in sicer naše življenje.

Če bi potegnil črto pod to izkušnjo in jo primerjal s svojimi drugimi izkušnjami, bi rekel da boste vsi, ki se boste odločili za vision quest dobili lepo in intenzivno doživetje.

Z vidika izkušnje je vision quest (vse njegove različice in oblike so si bolj ali manj podobne) kompleten, saj mlademu človeku omogoča izkušnjo, sicer verjetno res manj poglobljeno, kot pa če se vsake izmed naštetih tem lotiš posamezno, a vendar mu prinese večino stvari, ki jih bo rabil za svoje življenje, in to je tisto, kar šteje.

Predvsem je vision quest potrebno dojeti, kot pravijo indijanci, kot velik osebni obred, katerega velikost in vrednost dojameš šele čez čas. Zanimivo je, koliko se ti po tem obredu spremeni življenje, da vidiš, koliko stvari to potegne za sabo, če rečeš odpovem se vsemu in začnem življenje na novo, saj vsaka stvar, ki jo tam razdelaš, potegne za sabo še veliko več novih stvari. V 4 dneh odkriješ in spoznaš ogromno, v nekaj kasnejših tednih se stvari, ki si jih tam sklenil, odprejo in se ti začnejo dogajati in to je najlepši in najpomembnejši del tega obreda, sprejeti in uresničiti, kar si se tam odločil.