Piše: Vesna Periček Krapež

Po elektronski pošti je pred časom krožilo nekoliko potrto razmišljanje o paradoksih v življenju povprečnega človeka na Zahodu: "Potrošimo več, a imamo manj, kupujemo več, a uživamo manj . Imamo večje hiše in manjše družine, več ugodnosti, a manj časa". Na Zahodu res živimo vedno bolj hitro, napeto, nestrpno in površno. Nenehno smo bombardirani z neštetimi in večinoma nebistvenimi informacijami, stalno se nam ponujajo preštevilne potrošniške dobrine. Naša življenja se ob takem življenjskem slogu neusmiljeno pogrezajo v en sam kompleksen, velikanski stres. Temu, kar imamo, se reče civilizacijski standard in, paradoksalno, čim več ga je, tem manj je, kakor kaže, v njem prave, globoke sreče. Človek ni še nikdar imel toliko znanja, tudi ni znal tako dobro poskrbeti zase in ni bival tako lagodno, toda srečen ni zato nič bolj, morda manj.

Razlogi za tako stanje so nedvomno kompleksni, toda eden od njih je prav gotovo tudi zmotna predstava, ki jo gojimo o življenju, namreč, da smo kot človeštvo sami na tem planetu (poleg narave in bitij v njej) ter sami sebi popolnoma dovolj.

Še večji paradoks pa je, da se takorekoč pred našimi očmi dogajajo presenetljivo nenavadni pojavi, ki povzročajo navdihujoče, pozitivno čudenje - a se o tem malo ve, sliši ali govori! Mediji o tem ne poročajo oziroma le malo in izjemoma (pa še to marsikdaj s posmehljivim podtonom), kajti žal velja, da je dandanes 'zanimiva novica - slaba novica'. Znanost se z njimi ne ukvarja, če že, jih odpravi z besedo 'naključje' in resne znanstvene razlage zanje zaenkrat ni. Cerkev nekatere med temi pojavi priznava kot čudeže (oziroma 'božje delo'), do drugih pa je zadržana (in previdno molči). Dogajajo pa se mnogim ljudem, kjerkoli in komurkoli. Njihova pogostnost je takšna, da bržkone vsakdo pozna nekoga, ki je kaj takega doživel oziroma, da se vsakemu človeku vsaj enkrat v življenju le pripeti kaj takega. Morda ste tudi vi med njimi? Glede na njihovo pogostnost (množičnost) in pozitiven učinek na ljudi lahko upravičeno zatrjujemo, da gre za največjo zamolčano 'skrivnost' danes.

To so nenavadni inspirativni pojavi (dogodki, bitja, stvari, procesi), ki nas, v zahodnem kulturnem okviru na prelomu tisočletij, začudijo, nas čustveno in miselno vznemirijo, ker jih nismo navajeni, ker so dokaj nepredvidljivi, nepričakovani in nerazložljivi. Za povrh pa so tudi navdihujoči! Zato jih nekateri imenujejo kar čudeži.

Še zlasti močno prevzame celota tega fenomena, ki smo ji priča danes, po celem svetu, v vsakdanjem življenju. Učinek teh pojavov na ljudi, ki jih doživijo, je pozitiven - blagodejen, spodbuden, preobražajoč.

Po celem svetu so opazni 3 masovnejši pojavi, ki so posebno obeležje 20. stoletja in niso toliko znani od prej: pojavljanje angelov; fizična inspirativna srečanja z nenavadnimi osebami;

Marijina prikazovanja.

Niso novostvaritev današnjega časa, vendar so v preteklosti bili poznani predvsem religiozni pojavi, tudi samarijanski. Njihovo domovanje so bile cerkve, samostani, templji, romarske poti in kraji, dogajali pa so se strastnim vernikom in posebnim, svetim ljudem. To je veljalo za krščanstvo ter tudi za druge monoteistične religiozne kulture. Današnji čas pa je večkratno čuden in smo priče sekularizaciji, inovaciji in globalnosti nenavadnih navdihujočih pojavov. Izkušnje pričajo, da se lahko čudežni pojavi godijo kjerkoli in komurkoli.

Inovacija se nanaša na to, da se pojavljajo povsem nove oblike čudežnih pojavov v zelo alternativnih izrazih, prostorih in snoveh.Včasih tudi v smešnih in šokantnih prostorih in na neobičajnih podlagah.

Sekularizacija se navezuje na religiozne pojave in pomeni, da so se 'ločili' od cerkve kot uradne institucije, ohranili so pa svoje religiozno bistvo. Današnji čudežni pojavi niso podvrženi delitvi na sveto in posvetno. Izvili so se iz cerkvenega okvirja in zaplesali v svet v milijon plesnih gibih, na vseh mogočih 'odrih' sveta, izžarevajoč plemenito domišljijo. Pojavljajo se na nebu, zemlji, v vodi, v naravi, v mestih, v običajnih bivališčih (tudi v kopalnici ali na straniščnem oknu), v trgovinah, v sadežih in zelenjavi, na avtocestah, na sprehodih, kdaj pa še tudi v cerkvenih prostorih .

Globalnost pomeni, da niso krajevno omejeni, temveč so razprostranjeni po vsem svetu. Na primer nenavadna inspirativna srečanja z nenavadnimi osebami se vrstijo po vsej zemeljski krogli, v najrazličnejših krajih in okoliščinah. Dogajajo se ljudem ne glede na kulturno, religiozno, socialno poreklo ali izobrazbo, o izkušnjah govorijo tako na videz preprosti ljudje kot tudi znane osebnosti iz javnega in političnega življenja.

Za kaj gre, kdo je 'avtor' teh neobičajnih pojavov? Z razvojem človeškega spoznanja in znanja se bo tudi te navdihujoče pojave bržkone dalo pojasniti z ustreznimi - čeprav zaenkrat znanosti neznanimi - zakoni. Kot je zatrjeval sveti Avguštin: "Čudeži niso v nasprotju z naravo, ampak samo v nasprotju s tem, kar o naravi vemo".

In vendarle - za kaj gre? Za srečna naključja? So delo nekih zaenkrat neznanih fizikalnih sil? Ali pa je vse skupaj plod 'masovne histerije' in 'halucinacije' človeštva, ki da je nagnjeno k strahu in pričakovanjem . Ali pa nemara ti pojavi nakazujejo obstoj neke druge razsežnosti, ki je veliko več od gole vidne materije oziroma je nedostopna običajni čutno-razumski percepciji sveta?

Sodeč po številnih pričevanjih nas to 'nekaj', s čimer se srečamo v nenavadnih navdihujočih pojavih, zdravi, tolaži, pomaga v stiski, usmerja in 'vzgaja', napoveduje prihodnje dogodke. Hkrati je globoko razumevajoče in hkrati neverjetno duhovito, s pretanjenim smislom za humor! Le kakšna je to 'sila' na Zemlji (in v vesolju?), ki je zmožno vsega tega? Za čustveno in intelektualno bolj odprte ljudi so nenavadni navdihujoči pojavi posebna znamenja, ki kažejo na obstoj neke inteligentne in dobronamerne 'višje sile'. Ki je zelo človeška in razumevajoča, po drugi strani pa nekaj popolnoma drugega in presežnega. Potemtakem nismo nikoli sami.

Vir: www.cdk.si/du