Piše: Ivan Mohorič

Ko sem frkavec v družbi starejših – in temu primerno pametnejših – izustil kakšno posebno nelogično pogruntavščino, sem največkrat - po primerni količini začudenih pogledov, seveda – zaslišal stavek, ki mi vse odsihmal brni po ušesih: “Ta pa sliši travo rasti!”

Čeprav sem se že takrat, povsem izkustveno, zavedal, da naj bi to pomenilo izredno veliko količino neumnosti, me je vendarle nagajivo žgečkala misel, da bi morda le našel način, s katerim bi se dalo tudi to postoriti in ...”potem bi jim že pokazal!!” Danes, ko sem že prerasel vse hlače tistih dni, me ni sram priznati, da sem večkrat, ko me nihče ni videl, prislonil uho na stebla visokoraslih junijskih trav, v upanju, da morda zaslišim tiho stokanje pretakajočih se sokov in prasketanje sopečih listov. Pa ni bilo nič. Nič “...jim nisem pokazal!” So jim pa zato drugi.

Že pred desetletji so radovedneži v znanstvenih laboratorijih ugotovili, da imajo vsa živa bitja elektromagnetno polje, ki se celo spreminja glede na intenzivnost življenjskih procesov. Poskusi, najprej na ljudeh, so pokazali, da se jakost tega polja spreminja tudi glede na čustveno stanje. Pri vsakem vzburjenju se elektro potencial spremeni, prav zanimiva pa je bila ugotovitev, da je mogoče razločevati vrsto vzgiba. Tako je sprememba, če gre za ugodje, drugačna od one pri nelagodju ali morebitnem strahu in še bi lahko naštevali vse nianse.

Prva praktična uporaba teh fizikalno merljivih sprememb je bil “detektor laži”, dandanašnji že vsesplošno uporabljana naprava pri policijskih postopkih, katerega le zelo redki, dobro natrenirani posamezniki, lahko ogoljufajo. Dokler govoriš resnico, je elektromagnetno polje dokaj konstantno, ko pa je treba lagati, pisala, ki ga registrirajo, dobesedno ponorijo. Tako preprosto je to. Nihče več se ne čudi.

Je pa pred desetletji v ZDA dvignil nemalo prahu policijski detektiv, ki je na sodišče privlekel “edino pričo umora” – lončnico, in zahteval, da jo priključijo na detektor laži. Po obrazložitvi ideje mu je sodišče ustreglo, cvetico so opremili z ustreznimi elektrodami in jo povezali z aparatom. Nato so pred njo v počasnem koraku sprehodili vse osumljence. Samo pri enem je detektor zaznal “močno razburjenje” in po večkratni ponovitvi poskusa, ki je vsakokrat dal iste rezultate, so nemarneža bolj trdo prijeli in bojda je dejanje celo priznal in bil obsojen.

Teoretična znanost je le nemočno zmajevala z glavo, saj rastline menda nimajo spominskih celic, torej je “nemogoče”, da bi si zapomnile karkoli. A zelenjad se, kot vse kaže, kaj malo zmeni za naše teorije in živi svoje življenje mimo in brez njih.

Resnici na ljubo je treba povedati, da so v zadnjem času raziskave v tej smeri čedalje bolj intenzivne. Japonski strokovnjaki so celo ugotovili, da imajo rastline nekakšen “šesti čut” za prihajajoče katastrofe. Pred nevihto ali potresom zapadejo v stanje, ki ga lahko enačimo z nezavestjo pri ljudeh. Trenutno so menda zelo zaposleni z izdelavo poceni aparature, ki bi, povezana z rastlinami, dokaj zgodaj lahko napovedovala neljube dogodke. Zadostno število teh pripravic, razporejenih po celem ozemlju države in povezanih na centralni računalnik, bi lahko zelo hitro in tudi lokacijsko natančno predvidelo bližajočo se katastrofo.

Če je kdo na tem ljubem svetu navdušen za vse novo in se tega tudi zelo resno in strokovno loti, potem so to nedvomno ljudje, ki živijo v skupnosti Damanhur v severni Italiji. Že pred dvajsetimi leti so se posvetili tudi zelenim prijateljicam. Enostavno zaljubljeni so vanje. Nič novega, morda porečete, saj že vrabci čivkajo, da rože lepše cvetijo, če jih ima gospodinja rada, še za spoznanje bujnejše so, če se kdo z njimi “pogovarja”, piko na i pa jim priskrbijo nežni in ljubeči dotiki.

A Damanhurjanci so šli še dlje. Eden prvih projektov, ki jim je prav lepo uspel, bi se lahko imenoval “samoobramba”. S poskusi so ugotovili, kakšen električni impulz odda rastlina, če se čuti ogroženo, nato so ga primerno ojačali in povezali na električno ključavnico, ki se takrat zaklene. Stvar deluje! Najbolj presenetljivo pa je, da rastlina pri zaprtih vratih ugotovi, če se z druge strani približuje prijazna oseba, ki so ji “vrata vedno odprta”, ali pa morda nemarnež, ki nima lepih namenov. V tem primeru se rastlina zelo hitro odzove in “zaklene” vrata!

Taki uspehi so zelo ohrabrujoči, zato so se takoj lotili bolj zahtevnega dela, ki bi ga lahko imenovali “samooskrba”. Tokrat je bila stvar že bolj zapletena, saj je šlo za večstezno informacijo. Če na kratko povzamemo, gre za to, da si rastline same, preko elektromagnetnih ventilov in servomotorjev, določajo čas in količino zalivanja, dodatke gnojil in celo količino svetlobe, ko upravljajo z žaluzijami. Še bolj atraktiven je njihov uspeh z “mobilnimi” rožami. Lonček postavijo na vodljiv voziček, ki ga poganjajo elektromotorji. Elektrode, pritrjene na rastlino, posredujejo njene “ukaze” v mini računalnik, ki jih pretvarjajo v pogonske električne tokove. Najbolj učljive rožice se že po treh dneh navadijo na upravljanje svojega “avtomobilčka” in si spretno izbirajo najprimernejše mesto v prostoru!

Umetniške duše, kakršni so Damanhurjanci vsi po vrsti, so hoteli imeti še nekaj za svoje srce. Električne tokove, ki jih proizvajajo njihove zelene prijateljice, so primerno ojačili in jih vodili v sintesajzer, kjer jih lahko po želji pretvorijo v zvoke različnih instrumentov. Sprva je bila glasba povsem neubrana, sledila je pač grobim življenjskim ciklusom rastline, a kaj kmalu so ugotovili, da se “glasbenice” tudi poslušajo in poskušajo ubirati bolj ubrane ritme, kar je vodilo v naslednji korak, ko so jim najprej predvajali melodično klasično glasbo, potem pa so jih prepustili njihovemu “glasbenemu navdihu”. Uspeh je presegel najbolj divja pričakovanja. Virtuozinje so pričele ubrano komponirati svoj napev!

Nadaljnji koraki so bili logični. Posamezne rastline so združevali v istem prostoru, da so lahko poslušale ena drugo in kaj kmalu so se uglasile na isti ritem, še celo “kvinte in kvarte” jim čez nekaj časa niso bile več španska vas. Trenutno najštevilčnejša “orkestralna zasedba” je kvintet petih lončnic, katerega ubrano glasbo smo imeli priliko poslušati ob našem majskem obisku Damanhurja.

Premalo časa je bilo, da bi bili lahko priča vsem čudežem, saj eksperimentatorji zatrjujejo, da umetnice po odobravajočem aplavzu še bolj navdušeno ustvarjajo; da so nekatere med njimi pravi glasbeni pedagogi, ki v zelo kratkem času naučijo muziciranja tudi svoje sorodnice v oddaljenih krajih, kamor jih prepeljejo; da zelo rade igrajo skupaj s pravimi glasbeniki, ki najprej s svojim instrumentom poskušajo ujeti njihovo melodijo, a če le ti nekoliko kasneje poskušajo “vsiliti” svojo glasbo, jim rožice rade sledijo. Nekaj teh čudežev se nam obeta tudi v Sloveniji, saj potekajo dogovori, da bi v začetku septembra v Ljubljani organizirali vsaj en “koncert”.

Rad bi vas pustil v tem romantičnem vzdušju, a mi moja žilica ne da, da ne bi tudi tokrat poskušal pristaviti svojega lončka. Morda kot idejo tistim znanstvenikom, ki še vedno zatrjujejo, da je vse skupaj “nemogoče”, ker rastline nimajo spomina. Morda res nimajo čisto svojih celic, ki bi jim služile v ta namen, a vsi skupaj morda pozabljamo, da imajo, tako kot vsa živa bitja, v svojem organizmu, kristale silikatov, ki jim služijo, če že ne kot “elektronski spomin”, pa vsaj kot sredstvo komunikacije s “kolektivno dušo”, v kateri je vse zapisano.

Gledano s tega zornega kota so neprimerno na boljšem kot mi, ki te povezave nimamo (več??) in poskušamo z našo ubogo pametjo dokazati, da je vse skupaj “nelogično”. Če bi kdo hotel vedeti kaj več o vseobsegajoči kolektivni duši, si lahko na uredništvu naroči katero od knjig, ki govorijo o tej temi.

Ivan Mohorič

Knjige avtorja Ivana Mohoriča, ki jih lahko naročite v Sončni trgovini:

FIRBEC PA TAK !

ODKOD, ČLOVEK, TVOJA POT?

SANGRAAL

TIHI ŠEPET DAVNINE

Vir: www.ivanmohoric.net