Piše: Miran Zupančič.

Upanje pomeni tudi v nemogočem imeti še eno možnost. Upanje je za vse nas ljudi pozitivno pričakovanje nečesa, na izpolnitev tega pa nimamo nobenega ali zelo majhen vpliv. Upanje je lahko bolj ali manj utemeljeno. Če kmet zjutraj pogleda v nebo in reče:« No, verjamem, da bo danes lepo vreme«, izražajo te besede večje prepričanje, kot bi isti kmet rekel pred dopustom v tujino:«No upam, da bo vse dobro.« Gre za vero in isto hrepenenje, o katerem govori Pavel v prvem pismu Koričanom, pog. 13,13: »Za zdaj pa ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.« Tu se razume, da gre za vero, upanje in ljubezen v duhovnem smislu.

Upanje je tam kjer ga ni pravi pesnik. Upanje je, tam, kjer smo vse človeške zmožnosti izčrpali in ko ni več človeške rešitve. Tedaj k nam prihaja Božanska pomoč. Rečeno drugače: upanje je Bog. Vera in upanje sta v duhovnem smislu zelo tesno povezana. zato je tudi komaj mogoče reči kaj tehtnega o upanju, ne da bi bili pri tem pozorni tudi na vero in ljubezen. Toda če v mislih vidiš svetlo prihodnost, če v mislih verjameš v materializacijo želja in poslovnih realizacij, če v srcu verjameš ter že vidiš uspeh v partnerskem odnosu, družini, veruješ v prihodnost in svobodo, tedaj se v tebi to začne realizirati.


Poskušati ustvariti to v kar verjameš, pomeni upati na to. Upanje je, torej, vera katera bo postala realnost. Upanje je tisto česar še ni, a že je, je to kar se manifestira a še ni prišlo do realizacije. Upanje je prostor most med vero in ljubeznijo. Toda resnična vera je notranje vedenje o obstoju Božanskega sveta. Spoznanje o tej veri je naš notranji tihi glas v našem srcu, ki priča o Božanskem svetu( »Moje kraljestvo ni od tega sveta.«). Prav zato pa taka vera načelno nima nobene podobe in oblike. Človek sam jo obda z obliko le,, ko jo obda z besedo, da bi se ovedel. To je pač vedno osebni zvok verovanja. To ima spet pri vsakem človeku drugo barvo glede na odnos do zunanje resničnosti. In ko postane vera močnejša, je tudi oblika močnejša in oblikuje spet versko resničnost v našem lastnem bitju. Toda pogosto se pokaže, da besede in oblike ne zadoščajo, ko nekdo zares želo izraziti svoje notranje vtise in doživetja. In prav iz tega razloga običajno nihče ne more svoje vere izpovedati drugemu, pa čeprav sta si še tako blizu. Vera je trdno vezana za našo osebnost.

V resnici je vera sila, s katero se božansko-prvotno življenje, božansko, notranje vedenje razodeva v nas. Zavedamo se drugega, božanskega, čistega sveta, ki ga naša zemeljska zavest ne moti. Doživeti Božansko ljubezen je zato povsem zavestna kontaktna udeležba, božanskega, popolnega. Naše celotno zavestno in nezavedno hrepenenje je usmerjeno k ljubezni, izkušnji ljubezni, ki v duhovnem smislu ni vezana na neko osebo! Na žalost pa jo mi ljudje pogosto popačimo. Premalo smo pozorni na klic božanskega življenja, ki se razlega v našem srcu. Radi bi sicer sodelovali pri popolnem, toda sami zato ne bi veliko dali, predvsem pa ne svojega osebnega deleža bivanja. Ljubezen je posledica dokončnega, popolnega postajanja. To stanje lahko dosežemo, ko nevtraliziramo naš časovni in omejeni ego-jaz in prvotni-božanski jaz vrnemo v prenavljajočo silo, ki jo imenujemo, Bog, večnost, brezmejnost. Upanje je lahko samo Bog. Vse drugo, nas, lahko prevara, opehari,lahko propade. Glede na to, da je Bog absolutno Bitje, vsemogočno dobro, nas on ne more nikoli razočarati.

Mi moramo vzpostaviti svetlobni most. Pri mnogim, ki so ločeni(tega se niti ne zavedajo) od Absoluta se kaže upanje, da se jih bo Svetloba dotaknila. Po drugi strani je tu popolna enost, v kateri ni ločenosti, ki je nedeljiva in po kateri hrepeni človeško srce. Toda večjega nasprotja od stanja, kot je današnje individualizirano bistvo, ki je ločeno od svojega izvira v časovno omejenem prostoru, si težko zamislimo. In prav zaradi ločenosti bistvo jaza ne more biti del popolnosti. Svetloba Boga se takemu človeku ne more popolnoma razkriti. Zato lahko gledamo na upanje kot na most med resnično, čisto vero in ljubeznijo.

Ko je bila moja vera še povsem vezana na mojo osebnost, torej na začetek svoje poti čez most, je bilo upanje predvsem nedoločeno pričakovanje, slutnja obljube prihodnosti. Pred seboj vidiš pot, ki se vzpenja in je polna pasti in ovinkov. Najvišjo točko mostu spoznaš, ko si že zelo daleč, blizu konca. Zaznavaš rahlo svetlikanje kako vabljivo obdaja vrh, toda sam si še vedno v senci svojih lastnih projekcij lastne duševnosti. Tako greš naprej. Vera na poti, ki rasteš, ti daje moč zato. V rastoči moči te vere sedaj nastopi luč kot obetavno pričakovanje. Najprej to pričakovanje preneseš navzven kot še povsem neznan, toda razveseljiv cilj v daljni prihodnosti.

To stanje zavesti je podobno otroškemu upanju, ki je čista svetloba, ki ti razsvetljuje pot v lastnem nezavednem. Tako si v tej razpršeni svetlobi poskušaš oblikovati svoje pričakovanje in si poskušaš predstavljati konec svojega potovanja. Izkušnje, potrditev tega, kar notranje doživljaš, še zaenkrat vedno znova iščeš zunaj v svetu. Vidiš druge, ki iščejo isto pot, vsak s svojim osebno obarvanim pričakovanjem. Nato se priključiš taki skupini iskalcev. Toda, če slediš svoji poti, kar v takih trenutkih ni lahko, raste v tebi spoznanje, da odgovornost za svoj napredek ni v skupini, avtoriteti ali mojstru, ampak v tebi samem! Svetloba v tebi narašča in ti razkriva skrito. Učiš se spoznavati, da so ravno lastna pričakovanja tista, ki te ovirajo v nadaljnjem napredku. Počasi v procesu si pripravljen, da se jih znebiš.

Toda ko pa poskusiš odložiti ta oklep, se počutiš gol in nadvse ranljiv. To je faza ko si lahko zelo konflikten v kontaktih z drugimi. Kajti zdi se ti, da te vsa okolica ogroža in ne razume. Trudiš se urediti svoje življenje tako, da bi lahko napredoval kar se da varno in neboleče. Zato iščeš varstvo enako mislečih, ki si se jim priključil. Kot po pravilu so vsi zaskrbljeni, se dolge ure zaupno pogovarjajo in berejo veliko knjig, v katerih drugi sporočajo o svojih izkušnjah na poti.

Približuješ se najvišji točki mostu, toda konca pa še vseeno ne vidiš. V svetlobi, ki narašča v notranjosti spoznaš nekatere oblike, abstraktne podobe obljube. Tako svojim prijateljem in prijateljicam navdušeno in nadvse goreče pripoveduješ o vsem tem, delaš se nagega in ranjenega, saj drugi tvoje »podobe prihodnosti« ne vidijo, kajti vidijo le svoje podobe in svoje misli. Ne verjamejo ti. Celo najzaupnejši enako misleči te gledajo zmedeno. To je kriza. Počutiš se zelo osamljenega, včasih celo, izdanega, ker ti je napadena vera, ki ti je tako sveta.

Vendar pa, ko si enkrat dosegel najvišjo točko mostu, se ti posveti, da te je ves čas vodila Luč Boga. Tako celoten prizor podob in struktur ni več tvoja lastni miselni plašč! Plašč, ki ti je do tega trenutka dajal varnost pred nevero od zunaj. Ta plašč, to pokrivalo si sam slečeš in začenjaš zares videti. Vse kar je bilo doslej zunaj, je sedaj znotraj. Vedno si pričakoval, da boš lahko svoj svet iluzij pustil na drugi strani mostu. Pa si sedaj spet sredi tega, grozno! Ja, je popolnoma del tega sveta. Ugotoviš, da po tej poti nisi hodil sam, ampak Luč v tebi. Nastopi križišče mnogih poti. Kriza. Navzven ni mostu in navznoter ni več poti. Še vedno si v svetu in še vedno nisi prišel domov. Okrog sebe in v sebi še vedno vidiš mnogo zla. Toda doživiš pa tudi, da je resnično življenje, ki se ti želi izraziti v tem svetu, tako močno, da ti ne more noben človek več škoditi.

Pot te vodi dalje skozi ta svet do njegovega bistva, ki je življenje. Prepoznaš vse, ki so hodili z tabo po tej poti ali so jo že dokončno zaključili. Brezpogojno si v realnosti vsakdana. Izkušnja se v tebi spreminja do realizacije. Začuden v nekem trenutku spoznaš Svetlobo v sebi. Začneš širiti svojo lepoto in kažeš na povezavo stvari. Vidiš in sprejmeš, da so svet in bitja, taka kot so, z dobrim in slabim. V besedi in ravnanju se čutiš odgovornega za življenje, ki se ti v ljubezni želi razodevati v tebi in okoli tebe. Svetu in so bitjem podariš upanje in se »boriš« z vsemi zmožnostmi, ki so ti na razpolago , odvrniti Zlo od Boga.

Človeka je treba ljubiti, a v Boga zaupati. Potem prihaja občutenje veselja, kot da si že skoraj doma. Postav si obetaven človek. Svet te pozna kot večnega optimista. Si poduhovljen. Tvoja vera postane modrost, upanje resničnost. In spet rečeš: za zdaj pa ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.

V kolikor se zaneseš samo na človeka, si brezupen. Kajti človek izgine, je končen, omejen, on nima usode v svojih rokah in zaradi tega z njegovim izginotjem izgine tudi tvoje upanje. Če pa se zaneseš na Boga ti nihče ne more izmakniti steno rešitve in sigurnost upanja. Ali imaš zaupanje v Boga, vesoljni Um?Ali si prijatelj z Bogom? Na čem stoji tvoje življenje? Ali imaš zaupanje in ali so tvoji koraki sigurni v smeri do cilja? Ali si blagoslovljen človek? Danes se usmeri upanju, ki te sigurno pripelje do cilja. To upanje in zaupanje tebe in mene vodi k ljubezni Njega. Naj vse nas na poti blagoslovi Bog ljubezni in upanja!

Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
http//www.ezoterika.s5.com