|
Razumevanje, umevanje Boga je danes zelo različno (glejte
anketni vprašalnik). Tudi poimenujemo ga zelo različno. Nekateri ga
imenujejo Alah, drugi JHVH oz. Jahve, tretji E oz. El oz. Elohim,
četrti Krišna ... Nekateri verujejo v osebno božanstvo, ki povezuje
v sebi tri osebe: Boga Očeta, Sv. Duha in Sina ... Filozof Nietzsche
je zatrjeval, da Boga ni. Priznani kvantni fizik Stephen Hawking je
pred kratkim presenetil s trditvijo, da je Bog le metafora za filozofijo
in da nam vladajo le naravni zakoni. Lahko zatrdim, da na področju ključnega
pojma Bog, pojma, ki gradi naše ideale in vrednote, vlada precejšnja
zmeda. Če pomislimo, še na številne trpeče, bolne, zapostavljene ljudi,
na to, da še vedno divjajo tudi genocidne vojne, je mnenje, da
je Bog ljubezen, vsemogočen, vseprisoten ... navidez še bolj čudno. |
Damska kapela v Tebah, Egipt Eg. Maat, Tebe.
|
Pa poglejmo h koreninam pojmovanja Boga. Starohebrejska
beseda za Boga je ruah ("veter" oz. dih).
V slovenskem prevodu Biblije pa piše »Bog je duh« (Janez 4:24). In
res je. Vse stvari, ki obstajajo, sevajo in se ravno zaradi tega sevanja v času
spreminjajo, prej ali slej pa tudi razpadejo ... Sevanje energij je veter ali
dih. Energije pa so lahko na različnih nivojih dozorelosti. Če smo npr.
obsevani s primitivno inteligentno energijo, dobimo raka, če nas obseva
svetnik ... pa postanemo bolj celovita in modra oseba. Posledica celovitosti
je tudi boljše zdravje.
Kje je vse ta dih – ruah? Ga dajejo samo
stvari – torej drevesa, živali, ljudje, planeti, zvezde? Ne, energetski veter
oz. dih je značilnost samega mikrosveta. Verjetno ste že slišali za kozmični
zvok, kozmično energijo, nevtrine ... Tudi svetloba našega Sonca je del tega
opisovanega božjega diha. Človek je pravi laboratorij mikrosveta. Sposobni
smo zaznavati svetlobno energetsko valovanje v tisočih odtenkih fotonov.
Preko metabolizma naše telo prideluje velike količine toplote, ki je energija
na ravni elektronov ... Živčni sistem človeka ustvarja magnetno polje okrog
telesa in to polje lahko deluje tudi v prostoru. Ali lahko torej usmerjamo ta
svoj energetski dih – ruah? Da, seveda! Če se usmerimo v to, lahko tudi
zavestno zaznavamo energetski dih drugih oseb, prostora, kjer se nahajamo ... Preko
zaznavanja "diha" se lahko pogovarjamo z drevesom, s skalo, z Zemljo.
Zaznavanja energij lahko razvijemo, če smo pozorni na subtilna občutenja,
videnja in védenja. Za komuniciranje z Bogom torej potrebujemo nežnost.
Zato so mu otroci običajno bližje kot odrasli. Ni slučaj, da so Jezusa še do
6. stoletja simbolno upodabljali kot jagnje. Jagnje je namreč simbol nežnosti
in prepuščenosti božjemu dihu – ruah. Visoko občutljivost za energije
si lahko privoščijo le zelo duhovno čiste in s tem kompaktne osebe. V nasprotnem
primeru lahko duhovno zbolimo in doživimo razpad osebnosti. Torej na Poti iskrenosti
do sebe in do tistih, ki so na vaši ali višji stopnji razvoja, priporočam postopnost,
zmernost in razvijanje občutljivosti za energetski svet – ruah.
Tehnika za izboljšanje zaznavanja energij je komunikacija s
têmo Če postanemo nežni do temé – do niča temé – postanemo občutljivi
za zelo nežne energije. Spoznamo, da nismo stvari, ampak da smo prozorni,
da lahko vidimo skozi (v subatomskem svetu je mnogo več praznega prostora
kot energetskih esenc). Preko tega sčasoma postajamo BOŽJE JAGNJE. Tako
se usposobimo kot medij za komuniciranje s Svetim DUHom. Sv. Duh posreduje
najvišja sporočila izjemno modrih duhovnih centrov in tudi sporočila Točke
Izvorne luči. Kot božje Jagnje torej dobimo sposobnosti kontemplacije in
s tem sposobnosti prenašanja znanja mimezisa (mikrosveta) v naš mali makro
(srednji) svet. Neoplatonisti v stari Grčiji so sposobnosti kontemplacije
posrečeno poimenovali z Acreiropoieta.
Boga torej lahko doživljamo na dva načina:
a) Neposredno preko mikrosveta.
Mikrosvet na ravni kvarkov je povezan in vsak "delček"
je del celovitosti sveta. Mikrosvet je skladen tudi z dosedanjimi starejšimi
predstavami Boga: vseprisotnost, skrivnostnost, neomajna moč, ki pa
deluje v času ... Če smo povezani z mikrosvetom, spoznavamo zakonitosti
Sveta. Če smo dobro povezani z Bogom – mikrosvetom, se izognemo hujšim grobostim,
onemogočamo hujša notranja neskladja in postajamo "svetlobna bitja" –
torej bitja zavidljivih komunikacijskih sposobnosti in bistveno bolj
nesmrtna, kot bi bila sicer.
Mikrosvet je za nas nedoumljivo kompleksen, dinamičen,
pravičen ... Samo preko zaznavanja mikrosveta se ne izgubimo v makrosvetu in ne postanemo žrtev njegovih
manipulacij. Boga torej bolj kot makrosvet, ki oponaša Boga, zanima mikrosvet,
ki mu je bistveno bolj zvest.
O
BOGU
Najrahlejši veter
ki piha od vsepovsod
in enostavno je
- spreminja vse
stvari
je najmočnejša sila
na tem SVETU |
MEDITACIJA:
Najdrobnejše, ki
obstajaš,
pojdi iz teme v
svetlobo svojega VEČ |
b) Posredno
preko oblik in stvari.
"Delčki" mikrosveta se kar naprej sestavljajo v oblike
in stvari in jih v času tudi spreminjajo ter ukinjajo. Vse stvari in oblike
so zato minljive in v času razpadejo. Torej niso dejanski Bog. Toda velike stvari
imajo svoj center duhovnosti, ki jih združuje kot snov ali obliko. Zelo velike
stvari vsebujejo izjemno duhovnost. Ta duhovnost nas lahko nagovori kot oseba
in nam razkriva modrosti sveta. Tako smo nagovarjani iz različnih nivojev
vedenja in modrosti. Prav je, da nas nižje modrosti ne ujamejo v svoje intrige.
Tudi naše telo je makrosvet, kjer lahko simuliramo celoto, zato je prav, da
se v odnosu do sebe za krajši čas postavimo v vlogo "Boga" in
ga preko tega lažje prepoznavamo in ugotavljamo težave, na katere naleti. S
sposobnostjo vživljanja in s simuliranjem okoliščin lažje vzpostavimo
stik z višje dozorelimi energijami.
|
|
Slika kvarkov ponazarja sestavo 2 leptonov,
med leptone in kvarke spadajo tudi elektroni.
|
Dejanski mikrosvet sestavljajo nekakšni kvarki.
|
Menim, da bo teorija kvarkov, ki je sicer izjemna
pridobitev človeštva, doživela še velike – revolucionarne – dopolnitve.
Mikro- in makrosvet povezuje
Točka Izvorne luči – ostanek točke, iz katere je nastalo vesolje. Vmesne
stopnice do te točke so npr. center galaksije, sončnega sistema ... Zato se Bogu najbolj približamo ravno
preko komunikacije s to točko. Točka je izvorna središčna zvezda –
kvark našega vesolja in ga kreira. Je Duhovna inspiracija najširših
razsežnosti, je Oče in Mati tega Sveta. Točka Izvorne luči zaradi
strahotne oddaljenosti na nas deluje izjemno šibko, zato deluje simbolično
kot le z BESEDO. V Janezovem evangeliju beremo: "in na začetku
je bila Beseda". Ker pa do nje torej ne moremo kar tako, si morda
pomagamo s "stopnicami" – božanstvi makrosveta. Toda
zavedati se moramo, da božanstva niso Bog in da se jim ne smemo
povsem podrediti.
Bog ima lastnosti vseprisotnosti, večnosti, kreacij, stalnih sprememb in
zorenja, preizkušanja trdnosti vseh možnih zgradb, seveda tudi družbenih.
Bog je vseprisotna moč, tako tiha, kot je tiho kozmično žarčenje; moč, ki
jo imamo lahko ljudje v tem makrosvetu, pa je glasna in kratkotrajna. Čim
manj smo modri, čim slabši povezovalci smo, tem bolj je naša moč kratkotrajna.
Tej kratkotrajnosti se upravičeno cinično lahko reče: "Prah si in v
prah se povrneš." Ali pa sinu Zemlje (Adamu in Evi): "Iz Zemlje
si in v Zemljo se povrneš"! Toda noben prah ni enak drugemu in prah
po smrti ni enak, kot je bil ob rojstvu. Sploh pa besedo prah nadomestimo
s točnejšim pojmom energija, valovanje ...
Je Bog oseba? Ne,
neposredno nas niti ne nagovarja. Kaže nam le svoje zakonitosti in zahtevo
najdevanj absolutne ljubezni. Absolutna ljubezen je merilo, zaradi katerega
nobena od stvari ne obstaja večno. Prav je, da zakonitosti absolutne
ljubezni spoznavamo, prav pa je tudi, da z njim komuniciramo tudi preko
makrosveta.
Ali Bog dela čudeže? Večinoma
ne na način, kot to mislimo danes. "Čudeže" (nam slabo razumljive pojave) ustvarja energija, ki
je izjemno drobna »materija« – tako drobna, da lahko potujejo skozi
snovna telesa. V času pa se seveda dogajajo tudi velike stvari,
skala se sesuje v prah, zvezda nastane, se napihne, eksplodira … Čudež
je vsaka stopnica, ki jo prestopimo pri ozaveščanju sveta in samega
sebe.
Ali Bog izreka prekletstva? Ne, izrekajo pa jih stvari in oblike.
Prekletstva nad Človeštvo ni prinesel Bog, ampak Stari Adam, o tem pa
več prihodnjič.
Cilj Boga je absolutna ljubezen.
Ali smo je ljudje sposobni? Ljudje smo ujeti v nekakšen SREDNJI SVET. Ljudje ne
zmoremo popolnosti, niti popolne absolutne predanosti Bogu, kot to
zmore mikrosvet.
Kaj pa naše poslanstvo? Smo del makrosveta in niti
v makrosvetu ne pomenimo veliko. Ker pa je večina naših sestavnih delov voda,
smo blizu nežnosti in fleksibilnosti mikrosveta. Naša ključna naloga je,
da povezujemo tako mikrosvet kot makrosvet. In v tem poslanstvu smo lahko
veliki.
Anketno vprašanje Kaj je Bog?
sem 12. 4. 2006 zastavil 20 posameznikom, ki se ukvarjajo z duhovnostjo.
Prejel sem 20 odgovorov. Odgovori s svojo raznolikostjo dokazujejo dvoje:
- da o Bogu, o najpomembnejši temi tega sveta,
premalo vemo, in drugič,
- odgovori se med seboj bolj ali manj dopolnjujejo.
BOLJ "TEISTIČNI"
ODGOVORI |
BOLJ
"ATEISTIČNI" ODGOVORI |
- Bog je kozmično bitje, ki bedi nad nami in našimi deli.
- Bog je višja (dopisano: visoka) zavest in vse vidi in vse ve.
- Bog je stvarnik vsega, kar je! Je bitje, ki ga do sedaj še nihče
ni videl!
- Je univerzalna energija, ki je prisotna v prav vsem.
- Višja sila, ki je nad nami.
- Prisotnost, v katero lahko zaupaš.
- Bog je neka višja sila.
- Razsvetljenje, brezmejna ljubezen.
- Bog je enost.
- Velika skrivnost.
|
- Bog je izvor vsega v nereligioznem smislu.
- Bog je harmonija lepega in malo manj lepega v nas in okoli nas.
- Bog je ustvaril človeka PO LASTNI PODOBI! Kdo je Bog, kdo je
človek?
- Bog je pojem, ki ga je ustvaril človeški um zaradi slabega razumevanja
narave in dogajanja v njej.
- Bog ni kaj, ampak kdo. Za entitete je vprašalnica KDO. Bog je
metafizična sila, produkt množične manipulacije.
- Bog je človek, Bog sem Jaz.
- Bog je moj/naš notranji jaz.
- Moj višji jaz v povezavi z drugimi.
- Bog je imaginacija, je notranja luč vsakega posameznika.
- Boga naj bi imel vsak v sebi, naj bi bil za vsakega drugačen.
|
KOMENTAR V. Stres:
Bog je ljubezen, toda ne ljubezen za človeka, ampak za najsvetejše
in najtrdnejše – tem modrostim je dana skoraj nesmrtnost. Če zaupamo
lastnosti, cilju Boga – Absolutni ljubezni, postanemo tudi sami del
nje. Res pa je, da moramo k temu cilju postopoma in se
moramo obenem zavedati svoje relativne razdrobljenosti in majhnosti.
Vedeti moramo, da nismo popolni, prav pa je tudi, da vemo za svoj(e)
cilj(e) in za cilje Boga.
Religije so lahko dober navdih na poti do Boga, toda le pod
pogojem, da prebiramo zrna od plev. To pa lahko naredimo le z naslonitvijo
na notranjo Luč – dušo, ki zori z iniciacijami energij makrosveta
in preko kozmičnega sevanja.
|
KOMENTAR V. Stres:
Prav je, da ne zaupamo religijam, saj v javnosti s pojmom Boga
bolj ali manj grdo manipulirajo. Zato je prav, da sami iščete
Boga preko sevanj in drugih druženj. Zato ste se nekateri zatekli
k sebi – vase. In res, če najdeš notranjo Luč, lahko vidiš zunanje
Luči; če ljubiš sebe, pričneš občudovati Svet, katerega del si.
Ljubezen ni narcizem, ljubezen pripelje do očiščenja, zato moramo
v sebi samih "semena očistiti od plev". Pri tem pa
naj vam pomaga tudi Bog – mikro in makrosvet. |
Avtor: Vladislav Stres
e-poštni naslov: vladislav.stres@guest.arnes.si
član Reiki društva Slovenije
Fabianijeva 45
1000 Ljubljana
|
O bogu - Kdo, kaj je bog?
Prispeval/a: ljudmil dne nedelja, 18. junij 2006 @ 06:41 CEST
O bogu - Kdo, kaj je bog?
Prispeval/a: Sonja Ličof dne nedelja, 18. junij 2006 @ 14:17 CEST
To se mi je takrat zdelo tako zelo nenavadno, da nekako nisem mogla verjeti, da je res tako.
Toda nedavno sem za nekaj trenutkov lahko povsem jasno občutila, kako se počuti majhen dojenček v tem svetu. Zavest majhnega človečka je še omejena, toda njegova budna duša že od prvega trenutka življenja zaznava prav vse, kar se dogaja okoli nje in vse to neumorno vsrkava vase. Vse to potem vpliva na otroka in ga oblikuje. Pomembne so vse drobne malenkosti, ki jih odrasli morda sploh ne registrirajo. Predvsem pa je za otročička neizmerno pomembno, da ga, predvsem starši oz. tisti, ki živijo z njim, iz srca ljubijo in sprejemajo. Če otrok občuti iskreno ljubezen očeta in matere oz. ljudi, ki skrbijo zanj, potem se počuti povsem varnega in sprejetega v tem svetu, v katerem je še tako zelo nebogljen in povsem odvisen od tega, kako bodo ljudje ravnali z njim.
In takrat lahko otročiček vso energijo, ki jo dobi v dnevu, usmeri v telesni razvoj in v razvoj osebnosti. In v tem primeru je tudi veliko večja verjetnost, da se bo razvijal v zdravega, živahnega malčka in v zrelo odraslo osebnost.
Če pa je otrok za vse to prikrajšan, potem mora velik del energije, ki mu je dana v dnevu, porabiti za to, da kljub svojemu neizmernemu hrepenenju po ljubezni in varnosti lahko vedno znova preživi tudi brez nje. In tako mu ne ostane več toliko energije za zdrav telesni in duhovni razvoj. Zato je pri takšnih otrocih kasneje veliko več možnosti, da se v življenju ne bodo dobro znašli. Vsekakor je najbrž veliko takšnih, ki so kljub pomanjkanju občutka varnosti v otroštvu danes samozavestne in zrele osebnosti. Osebnostne lastnosti, s katerimi se rodimo, so namreč zelo različne in nekateri se že rodijo z zvrhano mero odločnosti in samozavesti. Toda za tiste, ki tega niso prinesli s sabo, je veliko teže.
Tega bi se morali vsi zavedati – kako pomembno je namreč, kakšen je naš odnos do otrok. Na nekem seminarju so staršem nekoč svetovali, naj se večkrat vprašajo, ali bi si želeli biti svoj otrok, torej ali bi si želeli imeti takšnega starša kot so oni sami.
Vendar pa za to, kar smo v otroštvu bolj ali manj pogrešali, nikakor ni dobro obsojati svojih staršev. Tudi oni niso popolni in so nam pač dajali to, kar so znali in zmogli. Obstaja pa nekdo, ki je resnično popoln in ki nam vsak trenutek lahko pomaga, saj nas pozna do najmanjše podrobnosti. To je vsemogočni Bog, naš ljubeči Oče, ki nas ljubi tako zelo, da tega kot ljudje najbrž niti ne moremo popolnoma dojeti. Neprestano nas spremlja in neumorno čaka, da bi se z vso globino svojega srca usmerili Nanj, kajti takrat bi nas lahko vodil tako, kot ve, da je dobro za nas. On nam vedno znova vztrajno ponuja prave rešitve in nas hoče usmeriti na pravo pot, toda mi največkrat izberemo kakšno drugo pot , ki se nam tisti trenutek zdi lepša in privlačnejša, pa nato kasneje spoznamo, da ni bila prava, saj nam je namesto sreče prinesla samo gorje in trpljenje. Toda Bog nam naše odločitve ni preprečil, saj želi, da se za Njegovo pot odločimo svobodno in ne pod prisilo.
»Toda kako naj vem, kakšne odločitve nam ponuja in na katero pot nas želi usmeriti, saj Ga vendar ne razumem«, bo rekel marsikdo. Vendar pa se Ga vsakdo od nas lahko nauči razumeti. Bog namreč ne govori jezika besed, temveč jezik srca, zato Ga lahko razumemo le globoko v svojem srcu. Tja pa lahko pridemo samo v tišini, ko se potopimo v svojo najglobljo notranjost. Takrat bomo spoznali, da nismo sami, saj nam je Bog, naš ljubeči Oče, neskončna energija vsega univerzuma, ki napolnjuje vsak atom v vsej neskončnosti, čisto blizu. Utripa v vsakem delčku duše in v vsaki celici našega telesa. Vsak trenutek nam sporoča, da nas neskončno ljubi, da bi nam rad pomagal in nas tolažil, ter nas napolnil z neizmernim zaupanjem in močjo.
Toda začetek je vedno težak. Spominjam se še svojih začetkov. Bila sem nesrečna in v življenju mi je šlo veliko stvari hudi narobe. Toda ko sem izvedela, da obstaja nekdo, ki me lahko vsega tega reši, sem Mu zaupala vse svoje skrbi in težave ter Ga vedno znova prosila, na mi pomaga. »Ljubi moj Bog«, sem govorila v svoji najgloblji notranjosti, kolikor sem to takrat zmogla, »praviš, da si ves čas ob meni in da me ljubiš, toda jaz Te ne znam občutiti, ne zmorem verovati Vate, v meni ni več upanja, zato sem tako nesrečna. Prosim, ljubi moj Bog, pomagaj mi, da bi lahko verovala Vate, da bi Te znala občutiti. Prosim, pomagaj mi, da bi v sebi spet občutila upanje, prosim, pomagaj mi, da ne bi bila več tako nesrečna. Tako si želim, da bi imela prijatelje. Oče, prosim pomagaj mi, da bi znala rešiti svoje težave. Pokaži mi prosim pot, rada bi bila srečna.«
In opažala sem, da sem postajala iz dneva v dan bolj sproščena in odprta, da mi marsikaj naenkrat ni bilo več težko, da so mi ljudje oprostili in da med nami ni bilo več visokega zidu, temveč vedno večja povezanost. Ob prvih spremembah sem bila tako presenečena, da so mi velikokrat pritekle solze sreče, kajti še vedno nisem mogla verjeti, da je mogoče, da mi je Bog resnično pomagal. Toda teh spoznanj je bilo iz dneva v dan več in zdaj so bile tudi moje besede, s katerimi sem se obračala na Duha ljubezni v svojem srcu, vedno bolj polne upanja in zaupanja, saj sem spoznala, da moje prošnje niso glas vpijočega v puščavi, temveč se vedno znova dotikajo srca mojega, našega nebeškega Očeta, ki ve, katera pot je najboljša zame, saj me pozna bolj kot se poznam sama.
Toda to je bila moja pot. Pot nekoga drugega bo najbrž v marsičem drugačna, saj Bog vodi vsakega človeka drugače, tako kot je zanj najbolje in kot se Mu človek pusti voditi. Najpomembneje je, da nikoli ne odnehamo.
O bogu - Kdo, kaj je bog?
Prispeval/a: vis-animi dne četrtek, 29. junij 2006 @ 10:13 CEST
---
Z vsakim dogodkom, s čustvi, s človekom smo si istočasno le učitelji in učenci.
O bogu - Kdo, kaj je bog?
Prispeval/a: meteor dne četrtek, 29. junij 2006 @ 23:06 CEST
Marja »Občutki nas mnogokrat prevarajo.« …srce… čuti in ve in včasih čuti zelo napačno.«
ODGOVOR: V. Stres: Res je občutek za prav, za realno »otipljivo« moramo razvijati. Posamezni energetski centri so na različnih nivojih dozorelosti (in imajo različne vloge). Zakaj smo tako odvisni od čutenja srca, saj imamo še trebuh, glavo, energija pa je tudi okrog človeka. Če torej občutek za energijo razvijamo je teh napak bistveno manj…
Sonja Ličof: »vsemogočni Bog, naš ljubeči Oče«.
ODGOVOR: V. Stres: Bog ni vsemogočen, ampak je vsemožen, vsemogočnost se sicer na zelo zeloo dolgi rok res pokaže, toda to ni človeški milje in je zato govorjenje o tem hudo pretiravanje in plitvo.
ljudmil »Ekonomija je z uporabo medijev prevzela vlogo Boga«.
ODGOVOR: V. Stres: Na žalost gre svet v to smer, zato zahteva, da ponovno razmislimo o temeljih vere, saj tako ne gre več naprej. Očitno so temelji preslabotni - postaviti moramo nove.
Igor B.: Menim da abrahamovske religije ne govore o bogu (ali Bogu), temveč o osebnem Bogu. Razlika med tremi abrahamovskimi religijami je očitna:
- judovski monoteizem (vera v osebnega Boga) ima sled množine (ustvarimo človeka po svoji podobi), vendar čakajo Odrešenika;
- kristjani sprejemamo, da se je Bog razodel - in verujemo v Sveto Trojico;
- muslimani so reducirali idejo in razodetje Boga v strogi monoteizem, ki božji poseg na ta svet omejuje (predvsem) na komunikacijo s preroki (Mohamed kot zadnji).
To je povedano na kratko in preveč poenostavljeno, a kaže na temeljne razlike.
Ideja Boga in/ali boga v večini drugih verstev, zlasti azijskih, je neosebna ideja. Tako denimo ena osrednjih japonskih "teološko-filozofskih" (če ta izraz sploh odgovarja japonski kulturi) priznava, da je ideja osebnega Boga najvišja in najbolj vrhunska ideja o božjem, kar jih je na svetu - in enako idejo o človeku kot osebi. Tega vzhod preprosto ni proizvedel (ime avtorja, pomemben japonski filozof, in točno institucije, mi je sedaj šlo iz spomina - vendar ni dvoma, da je zapisal v relevantni in zaupanja vredni literaturi).
Sicer pa, poglejte, bistvo Boga v krščanstvu je morda bolj kot teologi razkril umetnik kot je Rubljov (Sveta Trojica - avtork, o katerem je Tarkovski posnel film, ki je nesporno eden največjih dosežkov filmske umetnosti), ali pa Giotto ter še kdo. Predvsem gre za to, da gre za Boga, ki je bitje odnosa in bitje, ki mu ni vseeno kaj je s človekom - nasprotno, kot je zapisal Evdokimov, odkar je Bog ustvaril človeka, ni več brez ljubečega odnosa z njim. Zato ni presenetljivo, da je Emanuel "Bog z nami".
Sicer pa v zmedi sodobnih pojmovanj, ko prihaja do sinkretističnih mešanj - to je notranje neusklajenih pogledov - (tipično je to značilnost večjega dela new age religioznosti, pa tudi nekaterih drugih verzij religioznosti), tudi ideja Boga trpi.
Bog je in ni duh - Bog je tudi obličje, ki se je razodelo, z mesom in krvjo. Sveti Duh pa res nima obličja, in je Duh.
Pa še komentar tabele bolj teističnih in ateističnih odgovorov na vprašanje DO, KAJ JE BOG? V tej klasifikaciji je vidna panteistični "bias" /uteženost pogledov. Denimo "Bog ni kaj, ampak kdo" je najbolj osebna drža, ki nima veze z ateizmom - nasprotno. Je bistvo abrahamovske religije, pa drugih monoteizmov in večih politeizmov.
Višja sila - to je lahko ateizem - predvsem pa je to bog filozofov in ne teh, ki dajo življenja, ko mu sledijo (pa ne le monoteistov treh svetovnih religij, tudi glede nekaterih drugih religij dvomim, da bi pripadniki delali kot delajo zaradi "višje sile"). Celo ateistični budizem v praksi nima nobene oblike, ki ne bi ohranila toliko primesi starih religioznih idej, da bi se lahko dejansko govorilo o ateistični odsotnosti ideje boga/Boga - pa naj bo to vera v prednike (duše prednikov) ali kaj drugega.
Mnoge druge ideje, ki so zapisane v prispevku, so sicer zanimive z vidika primerjalne religiologije, vendar jih na kratko ne morem komentirati. Očitno pa je, da avtor bolj kot znanstveno podkovani argumantaciji sledi neke vrste intuiciji. To ima prednost, ker skuša povezovati tisto, kar znanstveno znanje pogosto prezre, šibkost pa v tem, da ostaja na pol poti. Predvsem pa menim, da manjka kriterij, za kakšno idejo (pa ne v smislu platonovih idej, gre za idejo v smislu življenjskega smisla) so ljudje bili pripravljeni spremeniti življenje zaradi Boga, vse do zadnjega vrhunskega dejanja, ki ga je zmožno storiti človeštvo /človek: žrtvovanja – pa ne žrtvovanja, v katerem so ubiti drugi ali celo hujše oblike, ko voditelji zahtevajo herojsko žrtev drugih ..., temveč v obliki, da človek da življenje za drugega. Ko človek tako močno priznava drugega, da je pripravljen iz prave in razlikovane ljubezni dati življenje za drugega.
Sicer pa ne pozabite, da sam nisem niti teolog niti posebej podkovan v dogmatiki ali podobnih zadevah. Sem pa veren - in menim, da je "duhovna antropologija človeka" (če je to pravi izraz je težko reči) bistvena, zato pa potrebujemo tudi znanje o Bogu.
Mimogrede, priporočam v branje: Jean Vanier: Vsak človek je sveta zgodba, pa Evdokimov (razne knjige), predvsem pa Solovjov : Duhovne osnove življenja in Smisel ljubezni (hrvaški prevod je boljši od slovenskega). Nenazadnje pa tudi Kratko povest o antikristu V. Solovjova, ki dejansko najbolj radikalno pokaže na vprašanje Boga.
Toliko - pa lep dan.
LP
Igor
Odgovor V. Stres: Tudi iz tega zelo zanimivega prispevka je razvidna zbeganost vedenj o Bogu. Bog seveda ni oseben, osebna so namreč božanstva in stvari, ki na nas naredijo vtis… Bog je nadoseben, se pa lahko preko božanstev razkriva.
Pravite da: »manjka kriterij za kakšno idejo so ljudje bili pripravljeni spremeniti življenje zaradi Boga«. Kriterij je presežna ljubezen, velikokrat pa so bili le žrtev duhovne manipulacije. To manipulacijo včasih težko prepoznamo, vse pa gradijo na popolni degradaciji svobode DUŠE Človeka oz. na njegovi popolni degradaciji. Ko najdem čas bom z veseljem prebral kakšno od naštetih knjig. Pripominjam pa da konkretno izkustvo nadomesti branje stotnij knjig. Knjige so lahko le opozarjajo na bit (gr. gnosis) in je nikakor ne nadomeščajo. Še enkrat hvala za izjemen prispevek.
Lep dan
Vladislav Stres
O bogu - Kdo, kaj je bog?
Prispeval/a: merijen dne petek, 6. januar 2012 @ 13:53 CET
Izpostavljam torej ta zelo zanimiv prispevek Mateje, ki ga je res vredno prebrati.
Poln je dobrih razmišljaj, zato se mi zdi smiselno ga osvetliti znova, tembolj, ker je kot dobrodošlo dopolnilo k vročim in 'burnim' dilemam , ki te dni spremljajo moj prispevek 'O Življenju, duši in grehu'.
Datira pa, kot je razvidno, v ''daljno ''leto 2006.
Tisto, kar 'pade v oči' je to, da je očitno, da je bila takrat kultura dialoga še na zelo visoki stopnji in še ni bilo opaziti tega silnega in ''besnega'' anti-religioznega delovanja, kot rušilno deluje sedaj na SP.
Oh, zlati, stari časi! Kako se je vse očitno spremenilo od takrat! In kako lepo bi bilo sodelovati na Pozitivkah, ko bi bila zopet prisotna toleranca in kultura, in ne bi bili tisti, ki si sploh še 'drznejo' pisati o Bogu, ali zagovarjati njegov obstoj, podvrženi stalnim žalitvam in omalovaževanju in metodam takšnim in drugačnim, ki bi jim naj v celoti vzele voljo in pogum, da bi sploh še karkoli pisali o teh in podobnih tematikah.
Ampak, nekateri pač še kljub vsemu vstrajamo v dokazovanju o Bogu in božjem delovanju in obstoju. ki je edini razlog in povod in posledica, tudi za naš čudovit in čudežni, človeški obstoj na našem planetu, v sobivanju z vsem ostalim Stvarstvom, ki je po njem ustvarjeno.