NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 21-apr
  • Moja elektrarna by ENERTEC pokal Slovenije v akvatlonu 2024

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  • četrtek 25-apr
  • Tadej Toš: ABRAhmm

  • petek 26-apr
  • VegaFriday v Mariboru

  • sobota 27-apr
  • Začetek sezone na parkovni modelni železnici

  • torek 30-apr
  • Aktualno iz Špricerkres v Malečniku, Parni Valjar / DJ's Brata Fluher

  • nedelja 12-maj
  • Prijave na tradicionalno gorskokolesarsko preizkušnjo MTB Slavnik 12. maja 2024 v Hrpeljah

  • torek 14-maj
  • Vabilo na izobraževanje Strateško načrtovanje pridobivanja sredstev v prostovoljskih organizacijah

  • sreda 15-maj
  • Umanotera vabi na razpravo ob evropskih volitvah 2024

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    O bogu - Kdo, kaj je bog?   
    petek, 16. junij 2006 @ 16:33 CEST
    Uporabnik: Mateja

    Razumevanje, umevanje Boga je danes zelo različno (glejte anketni vprašalnik). Tudi poimenujemo ga zelo različno. Nekateri ga imenujejo Alah, drugi JHVH oz. Jahve, tretji E oz. El oz. Elohim, četrti Krišna ... Nekateri verujejo v osebno božanstvo, ki povezuje v sebi tri osebe: Boga Očeta, Sv. Duha in Sina ... Filozof Nietzsche je zatrjeval, da Boga ni. Priznani kvantni fizik Stephen Hawking je pred kratkim presenetil s trditvijo, da je Bog le metafora za filozofijo in da nam vladajo le naravni zakoni. Lahko zatrdim, da na področju ključnega pojma Bog, pojma, ki gradi naše ideale in vrednote, vlada precejšnja zmeda. Če pomislimo, še na številne trpeče, bolne, zapostavljene ljudi, na to, da še vedno divjajo tudi genocidne vojne, je mnenje, da je Bog ljubezen, vsemogočen, vseprisoten ... navidez še bolj čudno.

    Damska kapela v Tebah, Egipt Eg. Maat, Tebe.



    Pa poglejmo h koreninam pojmovanja Boga. Starohebrejska beseda za Boga je ruah ("veter" oz. dih). V slovenskem prevodu Biblije pa piše »Bog je duh« (Janez 4:24). In res je. Vse stvari, ki obstajajo, sevajo in se ravno zaradi tega sevanja v času spreminjajo, prej ali slej pa tudi razpadejo ... Sevanje energij je veter ali dih. Energije pa so lahko na različnih nivojih dozorelosti. Če smo npr. obsevani s primitivno inteligentno energijo, dobimo raka, če nas obseva svetnik ... pa postanemo bolj celovita in modra oseba. Posledica celovitosti je tudi boljše zdravje.

    Kje je vse ta dih – ruah? Ga dajejo samo stvari – torej drevesa, živali, ljudje, planeti, zvezde? Ne, energetski veter oz. dih je značilnost samega mikrosveta. Verjetno ste že slišali za kozmični zvok, kozmično energijo, nevtrine ... Tudi svetloba našega Sonca je del tega opisovanega božjega diha. Človek je pravi laboratorij mikrosveta. Sposobni smo zaznavati svetlobno energetsko valovanje v tisočih odtenkih fotonov. Preko metabolizma naše telo prideluje velike količine toplote, ki je energija na ravni elektronov ... Živčni sistem človeka ustvarja magnetno polje okrog telesa in to polje lahko deluje tudi v prostoru. Ali lahko torej usmerjamo ta svoj energetski dih – ruah? Da, seveda! Če se usmerimo v to, lahko tudi zavestno zaznavamo energetski dih drugih oseb, prostora, kjer se nahajamo ... Preko zaznavanja "diha" se lahko pogovarjamo z drevesom, s skalo, z Zemljo. Zaznavanja energij lahko razvijemo, če smo pozorni na subtilna občutenja, videnja in védenja. Za komuniciranje z Bogom torej potrebujemo nežnost. Zato so mu otroci običajno bližje kot odrasli. Ni slučaj, da so Jezusa še do 6. stoletja simbolno upodabljali kot jagnje. Jagnje je namreč simbol nežnosti in prepuščenosti božjemu dihu – ruah. Visoko občutljivost za energije si lahko privoščijo le zelo duhovno čiste in s tem kompaktne osebe. V nasprotnem primeru lahko duhovno zbolimo in doživimo razpad osebnosti. Torej na Poti iskrenosti do sebe in do tistih, ki so na vaši ali višji stopnji razvoja, priporočam postopnost, zmernost in razvijanje občutljivosti za energetski svet – ruah.

    Tehnika za izboljšanje zaznavanja energij je komunikacija s têmo Če postanemo nežni do temé – do niča temé – postanemo občutljivi za zelo nežne energije. Spoznamo, da nismo stvari, ampak da smo prozorni, da lahko vidimo skozi (v subatomskem svetu je mnogo več praznega prostora kot energetskih esenc). Preko tega sčasoma postajamo BOŽJE JAGNJE. Tako se usposobimo kot medij za komuniciranje s Svetim DUHom. Sv. Duh posreduje najvišja sporočila izjemno modrih duhovnih centrov in tudi sporočila Točke Izvorne luči. Kot božje Jagnje torej dobimo sposobnosti kontemplacije in s tem sposobnosti prenašanja znanja mimezisa (mikrosveta) v naš mali makro (srednji) svet. Neoplatonisti v stari Grčiji so sposobnosti kontemplacije posrečeno poimenovali z Acreiropoieta.

    Boga torej lahko doživljamo na dva načina:

    a) Neposredno preko mikrosveta.
    Mikrosvet na ravni kvarkov je povezan in vsak "delček" je del celovitosti sveta. Mikrosvet je skladen tudi z dosedanjimi starejšimi predstavami Boga: vseprisotnost, skrivnostnost, neomajna moč, ki pa deluje v času ... Če smo povezani z mikrosvetom, spoznavamo zakonitosti Sveta. Če smo dobro povezani z Bogom – mikrosvetom, se izognemo hujšim grobostim, onemogočamo hujša notranja neskladja in postajamo "svetlobna bitja" – torej bitja zavidljivih komunikacijskih sposobnosti in bistveno bolj nesmrtna, kot bi bila sicer.
    Mikrosvet je za nas nedoumljivo kompleksen, dinamičen, pravičen ... Samo preko zaznavanja mikrosveta
    se ne izgubimo v makrosvetu in ne postanemo žrtev njegovih manipulacij. Boga torej bolj kot makrosvet, ki oponaša Boga, zanima mikrosvet, ki mu je bistveno bolj zvest.

    O BOGU

    Najrahlejši veter

    ki piha od vsepovsod

    in enostavno je

    - spreminja vse stvari

    je najmočnejša sila

    na tem SVETU

    MEDITACIJA:

    Najdrobnejše, ki obstajaš,

    pojdi iz teme v svetlobo svojega VEČ

    b) Posredno preko oblik in stvari.
    "Delčki" mikrosveta se kar naprej sestavljajo v oblike in stvari in jih v času tudi spreminjajo ter ukinjajo. Vse stvari in oblike so zato minljive in v času razpadejo. Torej niso dejanski Bog. Toda velike stvari imajo svoj center duhovnosti, ki jih združuje kot snov ali obliko. Zelo velike stvari vsebujejo izjemno duhovnost. Ta duhovnost nas lahko nagovori kot oseba in nam razkriva modrosti sveta. Tako smo nagovarjani iz različnih nivojev vedenja in modrosti. Prav je, da nas nižje modrosti ne ujamejo v svoje intrige. Tudi naše telo je makrosvet, kjer lahko simuliramo celoto, zato je prav, da se v odnosu do sebe za krajši čas postavimo v vlogo "Boga" in ga preko tega lažje prepoznavamo in ugotavljamo težave, na katere naleti. S sposobnostjo vživljanja in s simuliranjem okoliščin lažje vzpostavimo stik z
    višje dozorelimi energijami.

    Slika kvarkov ponazarja sestavo 2 leptonov,
    med leptone in kvarke spadajo tudi elektroni.

    Dejanski mikrosvet sestavljajo nekakšni kvarki.

    Menim, da bo teorija kvarkov, ki je sicer izjemna pridobitev človeštva, doživela še velike – revolucionarne – dopolnitve.

    Mikro- in makrosvet povezuje Točka Izvorne luči – ostanek točke, iz katere je nastalo vesolje. Vmesne stopnice do te točke so npr. center galaksije, sončnega sistema ... Zato se Bogu najbolj približamo ravno preko komunikacije s to točko. Točka je izvorna središčna zvezda – kvark našega vesolja in ga kreira. Je Duhovna inspiracija najširših razsežnosti, je Oče in Mati tega Sveta. Točka Izvorne luči zaradi strahotne oddaljenosti na nas deluje izjemno šibko, zato deluje simbolično kot le z BESEDO. V Janezovem evangeliju beremo: "in na začetku je bila Beseda". Ker pa do nje torej ne moremo kar tako, si morda pomagamo s "stopnicami" – božanstvi makrosveta. Toda zavedati se moramo, da božanstva niso Bog in da se jim ne smemo povsem podrediti.

    Bog ima lastnosti vseprisotnosti, večnosti, kreacij, stalnih sprememb in zorenja, preizkušanja trdnosti vseh možnih zgradb, seveda tudi družbenih. Bog je vseprisotna moč, tako tiha, kot je tiho kozmično žarčenje; moč, ki jo imamo lahko ljudje v tem makrosvetu, pa je glasna in kratkotrajna. Čim manj smo modri, čim slabši povezovalci smo, tem bolj je naša moč kratkotrajna. Tej kratkotrajnosti se upravičeno cinično lahko reče: "Prah si in v prah se povrneš." Ali pa sinu Zemlje (Adamu in Evi): "Iz Zemlje si in v Zemljo se povrneš"! Toda noben prah ni enak drugemu in prah po smrti ni enak, kot je bil ob rojstvu. Sploh pa besedo prah nadomestimo s točnejšim pojmom energija, valovanje ...

    Je Bog oseba? Ne, neposredno nas niti ne nagovarja. Kaže nam le svoje zakonitosti in zahtevo najdevanj absolutne ljubezni. Absolutna ljubezen je merilo, zaradi katerega nobena od stvari ne obstaja večno. Prav je, da zakonitosti absolutne ljubezni spoznavamo, prav pa je tudi, da z njim komuniciramo tudi preko makrosveta.

    Ali Bog dela čudeže? Večinoma ne na način, kot to mislimo danes. "Čudeže" (nam slabo razumljive pojave) ustvarja energija, ki je izjemno drobna »materija« – tako drobna, da lahko potujejo skozi snovna telesa. V času pa se seveda dogajajo tudi velike stvari, skala se sesuje v prah, zvezda nastane, se napihne, eksplodira … Čudež je vsaka stopnica, ki jo prestopimo pri ozaveščanju sveta in samega sebe.

    Ali Bog izreka prekletstva? Ne, izrekajo pa jih stvari in oblike. Prekletstva nad Človeštvo ni prinesel Bog, ampak Stari Adam, o tem pa več prihodnjič.

    Cilj Boga je absolutna ljubezen. Ali smo je ljudje sposobni? Ljudje smo ujeti v nekakšen SREDNJI SVET. Ljudje ne zmoremo popolnosti, niti popolne absolutne predanosti Bogu, kot to zmore mikrosvet.

    Kaj pa naše poslanstvo? Smo del makrosveta in niti v makrosvetu ne pomenimo veliko. Ker pa je večina naših sestavnih delov voda, smo blizu nežnosti in fleksibilnosti mikrosveta. Naša ključna naloga je, da povezujemo tako mikrosvet kot makrosvet. In v tem poslanstvu smo lahko veliki.

    Anketno vprašanje Kaj je Bog? sem 12. 4. 2006 zastavil 20 posameznikom, ki se ukvarjajo z duhovnostjo. Prejel sem 20 odgovorov. Odgovori s svojo raznolikostjo dokazujejo dvoje:
    - da o Bogu, o najpomembnejši temi tega sveta, premalo vemo, in drugič,
    - odgovori se med seboj bolj ali manj dopolnjujejo.

    BOLJ "TEISTIČNI" ODGOVORI

    BOLJ "ATEISTIČNI" ODGOVORI

    1. Bog je kozmično bitje, ki bedi nad nami in našimi deli.
    2. Bog je višja (dopisano: visoka) zavest in vse vidi in vse ve.
    3. Bog je stvarnik vsega, kar je! Je bitje, ki ga do sedaj še nihče ni videl!
    4. Je univerzalna energija, ki je prisotna v prav vsem.
    5. Višja sila, ki je nad nami.
    6. Prisotnost, v katero lahko zaupaš.
    7. Bog je neka višja sila.
    8. Razsvetljenje, brezmejna ljubezen.
    9. Bog je enost.
    10. Velika skrivnost.
    1. Bog je izvor vsega v nereligioznem smislu.
    2. Bog je harmonija lepega in malo manj lepega v nas in okoli nas.
    3. Bog je ustvaril človeka PO LASTNI PODOBI! Kdo je Bog, kdo je človek?
    4. Bog je pojem, ki ga je ustvaril človeški um zaradi slabega razumevanja narave in dogajanja v njej.
    5. Bog ni kaj, ampak kdo. Za entitete je vprašalnica KDO. Bog je metafizična sila, produkt množične manipulacije.
    6. Bog je človek, Bog sem Jaz.
    7. Bog je moj/naš notranji jaz.
    8. Moj višji jaz v povezavi z drugimi.
    9. Bog je imaginacija, je notranja luč vsakega posameznika.
    10. Boga naj bi imel vsak v sebi, naj bi bil za vsakega drugačen.

    KOMENTAR V. Stres:

    Bog je ljubezen, toda ne ljubezen za človeka, ampak za najsvetejše in najtrdnejše – tem modrostim je dana skoraj nesmrtnost. Če zaupamo lastnosti, cilju Boga – Absolutni ljubezni, postanemo tudi sami del nje. Res pa je, da moramo k temu cilju postopoma in se moramo obenem zavedati svoje relativne razdrobljenosti in majhnosti. Vedeti moramo, da nismo popolni, prav pa je tudi, da vemo za svoj(e) cilj(e) in za cilje Boga.
    Religije so lahko dober navdih na poti do Boga, toda le pod pogojem, da prebiramo zrna od plev. To pa lahko naredimo le z naslonitvijo na notranjo Luč – dušo, ki zori z iniciacijami energij makrosveta in preko kozmičnega sevanja.

    KOMENTAR V. Stres:

    Prav je, da ne zaupamo religijam, saj v javnosti s pojmom Boga bolj ali manj grdo manipulirajo. Zato je prav, da sami iščete Boga preko sevanj in drugih druženj. Zato ste se nekateri zatekli k sebi – vase. In res, če najdeš notranjo Luč, lahko vidiš zunanje Luči; če ljubiš sebe, pričneš občudovati Svet, katerega del si.

    Ljubezen ni narcizem, ljubezen pripelje do očiščenja, zato moramo v sebi samih "semena očistiti od plev". Pri tem pa naj vam pomaga tudi Bog – mikro in makrosvet.

    Avtor: Vladislav Stres
    e-poštni naslov: vladislav.stres@guest.arnes.si
    član Reiki društva Slovenije
    Fabianijeva 45
    1000 Ljubljana

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Mateja
  • Več s področja * Duhovna rast

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/OBoguKdoKajJeBog

    No trackback comments for this entry.
    O bogu - Kdo, kaj je bog? | 5 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    O bogu - Kdo, kaj je bog?

    Prispeval/a: ljudmil dne nedelja, 18. junij 2006 @ 06:41 CEST
    Ekonomija služeći se medijima preuzela je ulogu Boga.Kako dalje, vidjećemo.Lijep pozdrav.Ljudmil


    O bogu - Kdo, kaj je bog?

    Prispeval/a: Sonja Ličof dne nedelja, 18. junij 2006 @ 14:17 CEST
    Pred leti sem v knjigi Univerzalnega življenja z naslovom Tvoj otrok in ti prebrala, kako pomembno je, da dojenčku prej povemo, kaj bomo naredili z njim, npr. da ga bomo dvignili iz posteljice itd.

    To se mi je takrat zdelo tako zelo nenavadno, da nekako nisem mogla verjeti, da je res tako.

    Toda nedavno sem za nekaj trenutkov lahko povsem jasno občutila, kako se počuti majhen dojenček v tem svetu. Zavest majhnega človečka je še omejena, toda njegova budna duša že od prvega trenutka življenja zaznava prav vse, kar se dogaja okoli nje in vse to neumorno vsrkava vase. Vse to potem vpliva na otroka in ga oblikuje. Pomembne so vse drobne malenkosti, ki jih odrasli morda sploh ne registrirajo. Predvsem pa je za otročička neizmerno pomembno, da ga, predvsem starši oz. tisti, ki živijo z njim, iz srca ljubijo in sprejemajo. Če otrok občuti iskreno ljubezen očeta in matere oz. ljudi, ki skrbijo zanj, potem se počuti povsem varnega in sprejetega v tem svetu, v katerem je še tako zelo nebogljen in povsem odvisen od tega, kako bodo ljudje ravnali z njim.

    In takrat lahko otročiček vso energijo, ki jo dobi v dnevu, usmeri v telesni razvoj in v razvoj osebnosti. In v tem primeru je tudi veliko večja verjetnost, da se bo razvijal v zdravega, živahnega malčka in v zrelo odraslo osebnost.

    Če pa je otrok za vse to prikrajšan, potem mora velik del energije, ki mu je dana v dnevu, porabiti za to, da kljub svojemu neizmernemu hrepenenju po ljubezni in varnosti lahko vedno znova preživi tudi brez nje. In tako mu ne ostane več toliko energije za zdrav telesni in duhovni razvoj. Zato je pri takšnih otrocih kasneje veliko več možnosti, da se v življenju ne bodo dobro znašli. Vsekakor je najbrž veliko takšnih, ki so kljub pomanjkanju občutka varnosti v otroštvu danes samozavestne in zrele osebnosti. Osebnostne lastnosti, s katerimi se rodimo, so namreč zelo različne in nekateri se že rodijo z zvrhano mero odločnosti in samozavesti. Toda za tiste, ki tega niso prinesli s sabo, je veliko teže.

    Tega bi se morali vsi zavedati – kako pomembno je namreč, kakšen je naš odnos do otrok. Na nekem seminarju so staršem nekoč svetovali, naj se večkrat vprašajo, ali bi si želeli biti svoj otrok, torej ali bi si želeli imeti takšnega starša kot so oni sami.

    Vendar pa za to, kar smo v otroštvu bolj ali manj pogrešali, nikakor ni dobro obsojati svojih staršev. Tudi oni niso popolni in so nam pač dajali to, kar so znali in zmogli. Obstaja pa nekdo, ki je resnično popoln in ki nam vsak trenutek lahko pomaga, saj nas pozna do najmanjše podrobnosti. To je vsemogočni Bog, naš ljubeči Oče, ki nas ljubi tako zelo, da tega kot ljudje najbrž niti ne moremo popolnoma dojeti. Neprestano nas spremlja in neumorno čaka, da bi se z vso globino svojega srca usmerili Nanj, kajti takrat bi nas lahko vodil tako, kot ve, da je dobro za nas. On nam vedno znova vztrajno ponuja prave rešitve in nas hoče usmeriti na pravo pot, toda mi največkrat izberemo kakšno drugo pot , ki se nam tisti trenutek zdi lepša in privlačnejša, pa nato kasneje spoznamo, da ni bila prava, saj nam je namesto sreče prinesla samo gorje in trpljenje. Toda Bog nam naše odločitve ni preprečil, saj želi, da se za Njegovo pot odločimo svobodno in ne pod prisilo.

    »Toda kako naj vem, kakšne odločitve nam ponuja in na katero pot nas želi usmeriti, saj Ga vendar ne razumem«, bo rekel marsikdo. Vendar pa se Ga vsakdo od nas lahko nauči razumeti. Bog namreč ne govori jezika besed, temveč jezik srca, zato Ga lahko razumemo le globoko v svojem srcu. Tja pa lahko pridemo samo v tišini, ko se potopimo v svojo najglobljo notranjost. Takrat bomo spoznali, da nismo sami, saj nam je Bog, naš ljubeči Oče, neskončna energija vsega univerzuma, ki napolnjuje vsak atom v vsej neskončnosti, čisto blizu. Utripa v vsakem delčku duše in v vsaki celici našega telesa. Vsak trenutek nam sporoča, da nas neskončno ljubi, da bi nam rad pomagal in nas tolažil, ter nas napolnil z neizmernim zaupanjem in močjo.

    Toda začetek je vedno težak. Spominjam se še svojih začetkov. Bila sem nesrečna in v življenju mi je šlo veliko stvari hudi narobe. Toda ko sem izvedela, da obstaja nekdo, ki me lahko vsega tega reši, sem Mu zaupala vse svoje skrbi in težave ter Ga vedno znova prosila, na mi pomaga. »Ljubi moj Bog«, sem govorila v svoji najgloblji notranjosti, kolikor sem to takrat zmogla, »praviš, da si ves čas ob meni in da me ljubiš, toda jaz Te ne znam občutiti, ne zmorem verovati Vate, v meni ni več upanja, zato sem tako nesrečna. Prosim, ljubi moj Bog, pomagaj mi, da bi lahko verovala Vate, da bi Te znala občutiti. Prosim, pomagaj mi, da bi v sebi spet občutila upanje, prosim, pomagaj mi, da ne bi bila več tako nesrečna. Tako si želim, da bi imela prijatelje. Oče, prosim pomagaj mi, da bi znala rešiti svoje težave. Pokaži mi prosim pot, rada bi bila srečna.«

    In opažala sem, da sem postajala iz dneva v dan bolj sproščena in odprta, da mi marsikaj naenkrat ni bilo več težko, da so mi ljudje oprostili in da med nami ni bilo več visokega zidu, temveč vedno večja povezanost. Ob prvih spremembah sem bila tako presenečena, da so mi velikokrat pritekle solze sreče, kajti še vedno nisem mogla verjeti, da je mogoče, da mi je Bog resnično pomagal. Toda teh spoznanj je bilo iz dneva v dan več in zdaj so bile tudi moje besede, s katerimi sem se obračala na Duha ljubezni v svojem srcu, vedno bolj polne upanja in zaupanja, saj sem spoznala, da moje prošnje niso glas vpijočega v puščavi, temveč se vedno znova dotikajo srca mojega, našega nebeškega Očeta, ki ve, katera pot je najboljša zame, saj me pozna bolj kot se poznam sama.

    Toda to je bila moja pot. Pot nekoga drugega bo najbrž v marsičem drugačna, saj Bog vodi vsakega človeka drugače, tako kot je zanj najbolje in kot se Mu človek pusti voditi. Najpomembneje je, da nikoli ne odnehamo.


    O bogu - Kdo, kaj je bog?

    Prispeval/a: vis-animi dne četrtek, 29. junij 2006 @ 10:13 CEST
    Vlado lep pozdrav ! Imela sva že debato, tudi v smeri Boga in moram reči, da je ta tvoj članek le vetrič od tistega, kar dejansko sije iz tebe, ko se človek osebno pogovarja s tabo. Oba veva da nič ne veva. Bog je namreč beseda, ki je postala tako zlorabljena, da jo je kar težko izgovarjati. Nekateri, ki dejansko niti za hipec niso spoznali veličine, mogočnosti in božanskosti resnice, ki stoji onkraj te besede, pa o njej govorijo kot da je to kruh, ki so ga jedli za zajtrk. So pa na drugi strani spet tisti, ki na vse kriplje zanikujejo to besedo, kot da bi resnično vedeli kaj zanikujejo. Tudi moja teta je vedno govorila, da ne mara medu, da ni dober, pa ga nikoli v življenju ni poizkusila. Torej zanikovala je besedo MED, kljub temu, da resnice, ki jo kaže ta beseda nikoli ni spoznala. Tako, kot je ne-uko nekomu UMSKO razlagati o filozofiji ZEN-a, ali o ZAZEN meditaciji, ki je tako svobodna, tako onkraj UM-a, da ne potrebuje besed temveč le DEJANJA v tej smeri, je neprimerno postavljati oblike in tako omejevati to neskončno večnost...BOGA...čisto ljubezen. Saj dejansko ne vemo sploh o čem govorimo. Imamo neke predstave, oblike, razmišljanja, analize in celo znanstvene raziskave, a zavedati se moramo, da ni naša pot v tem trenutku z besedami iskati in spoznati kaj je BOG, temveč se z dejanji dvigati k njemu !! Tudi ko sva se osebno pogovarjala, veš da je najin pogovor bolj tekel v smeri aktivnosti, ki jih ljudje kot si ti vsekakor "morajo" početi in vsem nam bodo posledice teh aktivnosti vse bolj prinašale spoznanja v smeri NJEGA. Nemara bomo nekoč spoznali kaj je BOG, a vendar je toliko pogojev, ki jih moramo pred tem izpolniti, da kar veselo na delo. Kako lahko sebe usmerjamo proti tej absolutni resnici, proti tej božanski stvarnosti ki je začetek in konec in je vse kar JE, vse je v njem, a on ni v ničemer, ko pa mogoče še ne sto metrov od nas nekdo nosi orožje, nekdo zlorablja nekoga, itd. Vlado prekrasen in lep vsak dan ti želim, pa tudi vsem ostalim cenjenim bralcem. Miro Župan

    ---
    Z vsakim dogodkom, s čustvi, s človekom smo si istočasno le učitelji in učenci.



    O bogu - Kdo, kaj je bog?

    Prispeval/a: meteor dne četrtek, 29. junij 2006 @ 23:06 CEST
    Odgoro M. Zupanu Praksa je res nujni sestavni del verjetja in diskusije o Bogu v nasprotnem je le mlatenje prazne slame...


    Marja »Občutki nas mnogokrat prevarajo.« …srce… čuti in ve in včasih čuti zelo napačno.«

    ODGOVOR: V. Stres: Res je občutek za prav, za realno »otipljivo« moramo razvijati. Posamezni energetski centri so na različnih nivojih dozorelosti (in imajo različne vloge). Zakaj smo tako odvisni od čutenja srca, saj imamo še trebuh, glavo, energija pa je tudi okrog človeka. Če torej občutek za energijo razvijamo je teh napak bistveno manj…


    Sonja Ličof: »vsemogočni Bog, naš ljubeči Oče«.
    ODGOVOR: V. Stres: Bog ni vsemogočen, ampak je vsemožen, vsemogočnost se sicer na zelo zeloo dolgi rok res pokaže, toda to ni človeški milje in je zato govorjenje o tem hudo pretiravanje in plitvo.


    ljudmil »Ekonomija je z uporabo medijev prevzela vlogo Boga«.

    ODGOVOR: V. Stres: Na žalost gre svet v to smer, zato zahteva, da ponovno razmislimo o temeljih vere, saj tako ne gre več naprej. Očitno so temelji preslabotni - postaviti moramo nove.


    Igor B.: Menim da abrahamovske religije ne govore o bogu (ali Bogu), temveč o osebnem Bogu. Razlika med tremi abrahamovskimi religijami je očitna:
    - judovski monoteizem (vera v osebnega Boga) ima sled množine (ustvarimo človeka po svoji podobi), vendar čakajo Odrešenika;
    - kristjani sprejemamo, da se je Bog razodel - in verujemo v Sveto Trojico;
    - muslimani so reducirali idejo in razodetje Boga v strogi monoteizem, ki božji poseg na ta svet omejuje (predvsem) na komunikacijo s preroki (Mohamed kot zadnji).
    To je povedano na kratko in preveč poenostavljeno, a kaže na temeljne razlike.

    Ideja Boga in/ali boga v večini drugih verstev, zlasti azijskih, je neosebna ideja. Tako denimo ena osrednjih japonskih "teološko-filozofskih" (če ta izraz sploh odgovarja japonski kulturi) priznava, da je ideja osebnega Boga najvišja in najbolj vrhunska ideja o božjem, kar jih je na svetu - in enako idejo o človeku kot osebi. Tega vzhod preprosto ni proizvedel (ime avtorja, pomemben japonski filozof, in točno institucije, mi je sedaj šlo iz spomina - vendar ni dvoma, da je zapisal v relevantni in zaupanja vredni literaturi).

    Sicer pa, poglejte, bistvo Boga v krščanstvu je morda bolj kot teologi razkril umetnik kot je Rubljov (Sveta Trojica - avtork, o katerem je Tarkovski posnel film, ki je nesporno eden največjih dosežkov filmske umetnosti), ali pa Giotto ter še kdo. Predvsem gre za to, da gre za Boga, ki je bitje odnosa in bitje, ki mu ni vseeno kaj je s človekom - nasprotno, kot je zapisal Evdokimov, odkar je Bog ustvaril človeka, ni več brez ljubečega odnosa z njim. Zato ni presenetljivo, da je Emanuel "Bog z nami".

    Sicer pa v zmedi sodobnih pojmovanj, ko prihaja do sinkretističnih mešanj - to je notranje neusklajenih pogledov - (tipično je to značilnost večjega dela new age religioznosti, pa tudi nekaterih drugih verzij religioznosti), tudi ideja Boga trpi.
    Bog je in ni duh - Bog je tudi obličje, ki se je razodelo, z mesom in krvjo. Sveti Duh pa res nima obličja, in je Duh.

    Pa še komentar tabele bolj teističnih in ateističnih odgovorov na vprašanje DO, KAJ JE BOG? V tej klasifikaciji je vidna panteistični "bias" /uteženost pogledov. Denimo "Bog ni kaj, ampak kdo" je najbolj osebna drža, ki nima veze z ateizmom - nasprotno. Je bistvo abrahamovske religije, pa drugih monoteizmov in večih politeizmov.
    Višja sila - to je lahko ateizem - predvsem pa je to bog filozofov in ne teh, ki dajo življenja, ko mu sledijo (pa ne le monoteistov treh svetovnih religij, tudi glede nekaterih drugih religij dvomim, da bi pripadniki delali kot delajo zaradi "višje sile"). Celo ateistični budizem v praksi nima nobene oblike, ki ne bi ohranila toliko primesi starih religioznih idej, da bi se lahko dejansko govorilo o ateistični odsotnosti ideje boga/Boga - pa naj bo to vera v prednike (duše prednikov) ali kaj drugega.

    Mnoge druge ideje, ki so zapisane v prispevku, so sicer zanimive z vidika primerjalne religiologije, vendar jih na kratko ne morem komentirati. Očitno pa je, da avtor bolj kot znanstveno podkovani argumantaciji sledi neke vrste intuiciji. To ima prednost, ker skuša povezovati tisto, kar znanstveno znanje pogosto prezre, šibkost pa v tem, da ostaja na pol poti. Predvsem pa menim, da manjka kriterij, za kakšno idejo (pa ne v smislu platonovih idej, gre za idejo v smislu življenjskega smisla) so ljudje bili pripravljeni spremeniti življenje zaradi Boga, vse do zadnjega vrhunskega dejanja, ki ga je zmožno storiti človeštvo /človek: žrtvovanja – pa ne žrtvovanja, v katerem so ubiti drugi ali celo hujše oblike, ko voditelji zahtevajo herojsko žrtev drugih ..., temveč v obliki, da človek da življenje za drugega. Ko človek tako močno priznava drugega, da je pripravljen iz prave in razlikovane ljubezni dati življenje za drugega.

    Sicer pa ne pozabite, da sam nisem niti teolog niti posebej podkovan v dogmatiki ali podobnih zadevah. Sem pa veren - in menim, da je "duhovna antropologija človeka" (če je to pravi izraz je težko reči) bistvena, zato pa potrebujemo tudi znanje o Bogu.
    Mimogrede, priporočam v branje: Jean Vanier: Vsak človek je sveta zgodba, pa Evdokimov (razne knjige), predvsem pa Solovjov : Duhovne osnove življenja in Smisel ljubezni (hrvaški prevod je boljši od slovenskega). Nenazadnje pa tudi Kratko povest o antikristu V. Solovjova, ki dejansko najbolj radikalno pokaže na vprašanje Boga.

    Toliko - pa lep dan.
    LP
    Igor

    Odgovor V. Stres: Tudi iz tega zelo zanimivega prispevka je razvidna zbeganost vedenj o Bogu. Bog seveda ni oseben, osebna so namreč božanstva in stvari, ki na nas naredijo vtis… Bog je nadoseben, se pa lahko preko božanstev razkriva.
    Pravite da: »manjka kriterij za kakšno idejo so ljudje bili pripravljeni spremeniti življenje zaradi Boga«. Kriterij je presežna ljubezen, velikokrat pa so bili le žrtev duhovne manipulacije. To manipulacijo včasih težko prepoznamo, vse pa gradijo na popolni degradaciji svobode DUŠE Človeka oz. na njegovi popolni degradaciji. Ko najdem čas bom z veseljem prebral kakšno od naštetih knjig. Pripominjam pa da konkretno izkustvo nadomesti branje stotnij knjig. Knjige so lahko le opozarjajo na bit (gr. gnosis) in je nikakor ne nadomeščajo. Še enkrat hvala za izjemen prispevek.


    Lep dan

    Vladislav Stres



    O bogu - Kdo, kaj je bog?

    Prispeval/a: merijen dne petek, 6. januar 2012 @ 13:53 CET

    Izpostavljam torej ta zelo zanimiv prispevek Mateje, ki ga je res vredno prebrati.
    Poln je dobrih razmišljaj, zato se mi zdi smiselno ga osvetliti znova, tembolj, ker je kot dobrodošlo dopolnilo k vročim in 'burnim' dilemam , ki te dni spremljajo moj prispevek 'O Življenju, duši in grehu'.
    Datira pa, kot je razvidno, v ''daljno ''leto 2006.
    Tisto, kar 'pade v oči' je to, da je očitno, da je bila takrat kultura dialoga še na zelo visoki stopnji in še ni bilo opaziti tega silnega in ''besnega'' anti-religioznega delovanja, kot rušilno deluje sedaj na SP.
    Oh, zlati, stari časi! Kako se je vse očitno spremenilo od takrat! In kako lepo bi bilo sodelovati na Pozitivkah, ko bi bila zopet prisotna toleranca in kultura, in ne bi bili tisti, ki si sploh še 'drznejo' pisati o Bogu, ali zagovarjati njegov obstoj, podvrženi stalnim žalitvam in omalovaževanju in metodam takšnim in drugačnim, ki bi jim naj v celoti vzele voljo in pogum, da bi sploh še karkoli pisali o teh in podobnih tematikah.
    Ampak, nekateri pač še kljub vsemu vstrajamo v dokazovanju o Bogu in božjem delovanju in obstoju. ki je edini razlog in povod in posledica, tudi za naš čudovit in čudežni, človeški obstoj na našem planetu, v sobivanju z vsem ostalim Stvarstvom, ki je po njem ustvarjeno.




    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,92 seconds