Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Upanje_Svetloba_Veter




Upanje

ponedeljek, 5. junij 2006 @ 05:07 CEST

Uporabnik: Adam

»Kaj je to?« je vprašal Veter. Osupel je občudoval svetlobo, ki se je širila iz Popotnika.
»Zanimivo…« je pripomnila Meglica.
»Nikoli ne bi verjel… če tega ne bi videl s svojimi očmi,« je dejal Eden. »Njegova pot ga ni privedla samo do resnice… Našel je še nekaj drugega…«
»Poglejte,« je vzkliknila Ocean in pokazala na točko v daljavi. Prisotni so se ozrli tja, kamor je segel njen pogled.

Veter se je zagledal v staro ladjo, ki jo je nekaj silnega vleklo k raziskovalnemu plovilu. Čeprav je bila ladja še razmeroma daleč, je na njenem krovu že razločil množico ljudi, ki se je oklepala kovinske konstrukcije plovila.
Začutil je…

Zaželel si je, da česa podobnega nikoli ne bi občutil.
Silna teža čustev množice se je zavrtala v sredino njegove notranjosti. Stisnil je zobe in padel na kolena.

»Kaj je narobe?« je vprašal Iskrica in ga prijel za ramo.
»Kaj ne čutite?« je rekla Ocean.
»Česa?« je zašepetala Meglica.
Eden se je ozrl k Ocean. Njegov obraz se je opazno spremenil. »Prav imaš…«
Meglica je prijela Edenovo roko. Hotela je nekaj reči, a jo je Edenova kretnja zaustavila. »Umiri svojo bit… in prisluhni,« je dejal.
»Čakajte…« je zamrmral Veter in vstal. »Strah izginja… umika se… Čutim…«
»Kaj?« je vprašala Meglica.
Veter se je nasmehnil. »Nepozabno je…«
Meglica je zaprla oči.

Pljuskanje morja in pihljanje vetra se je porazgubilo v divjanju mogočnega čustva, ki se je zlilo skozi njeno zavedanje. Poskušala se je zbrati, a sila, ki je trčila ob njeno notranjost, je bila neustavljiva. Česa podobnega ni še nikoli začutila.
Odprla je oči.
Beseda se je zarisala na njenih ustnicah.
»Upanje…«

Iz knjige Začetek

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Upanje_Svetloba_Veter







Domov
Powered By GeekLog