Potreba je znotraj tebe, če ji slediš. Komurkoli slediš imaš neko potrebo. Dokler… Dokler ne sprevidiš in ko sprevidiš takrat veš, da je to bila le potreba. In od takrat naprej lahko hodiš za nekom, ker ti je zabavno.

Vsak od nas se je rodil »nepopisan« s potrebami. V potrebe je človeško življenje postavil koncept definicij. Abstraktna forma, ki nima nič skupnega s tem kar se v resnici dogaja. Neka zgodba, ki jo je nekdo povedal in jo zdaj trobijo že vsi, ki so jo kdajkoli slišali in ji začeli verjeti. »Ljudje smo hodeče potrebe…«

Vendar pa je resnica nekolikanj drugačna. Kaj če bi se rodili v družbi, kjer ne bi izražali potreb temveč le naklonjenost, ljubezen. Do njihovega izraza niti ne bi prišlo, vse dokler, dokler ne bi srečali nekoga s potrebo. In ko bi nas ta naučil potrebe, bi že imeli definicijo potrebe, ki bi jo potem širili naprej kot kakšno dogmo, posledica tega pa bi bile takšne ali drugačne.

Današnja kultura je beda od bede. Prazne besede.

Naše kulturne pridobitve so visoko cenjene. Učitelji umetnostne zgodovine in klasičnih jezikov se zelo spoštljivo priklanjajo pred stvarmi ali bogovi kulture. Življenje brez kulture se nam zdi ravno tako nemogoče, kot življenje brez pralnega stroja ali centralnega gretja,

Ali ste kdaj razmišljali, kako bi bilo brez njiju? Brez tehnike, televizije, videorekorderja ali DVD-ja, brez farmacevstke industrije, avtomobilov, letal, raket in atomskih bomb, brez kina, supermaktev? Kaj nam potem ostane od našega življenja?

Sprejetje  - čarobna beseda, ki omogoči, da življenje steče skozi nas. Beseda označuje dejanje, ki ustvari propustnost, da tok večnosti steče skozi nas in naše življenje. Ko sprejmemo lastno počutje v danem trenutku, razmere v danih okoliščinah, dejansko stanje v naši resničnosti, zaživimo svoje poslanstvo in omogočimo potencialu večnosti, da se skozi našo posamičnost, svobodno manifestira  v snovni svet. 

S sprejemanjem vsega in vseh, omogočimo življenju, da na svoj hudomušen način, sestavlja sličice v mozaik vèlikega načrta našega najvišjega dobrega. V brezpogojnem sprejetju se rojeva svoboda, ki  skozi našo resničnost raste v svobodo bivanja, kar nas vodi v otroško radost in navdušenje nad čudežem življenja, ki ga izkušamo.

Zadnji mesec v letu se človek hočeš nočeš malo umiri, vsaj v smislu delovnih akcij …

Čas prične teči nekoliko bolj počasi, na trenutke se zdi, da se celo ustavi, v zraku je zaznati vonj cimeta, kuhanega vina, iz trgovin in lokalov uhaja pomirjujoč napev zvončkov, vse je malo nališpano, okrancljano …, nemalokrat je videti kot da nastopamo v eni izmed pravljic, ki so nam jih pripovedovali v otroštvu in jih svojim otrokom sedaj pripovedujemo sami …

»Ljudje božji, občudujmo se!« nas je pozval pater dr. Karel Gržan na pomladnem večeru v kavarni Union, ko smo govorili o knjigi Žareti upanje. Tega je premalo med nami, v Sloveniji kot da se ne znamo pohvaliti in občudovati, je nadaljeval. Pa smo vsi tako potrebni občudovanja! In v slehernem izmed nas biva razlog, zaradi katerega je vreden, da občuduje samega sebe in da ga občudujejo drugi.

In sem nekaj dni po tem čarobnem večeru govorila ljudem in večkrat rekla sama sebi: Občuduj se! In sem napisala še več pisem občudovanja, kot jih že sicer, poklicala še več ljudi, kot jih običajno, da sem lahko še toliko bolj hvaleč in občudujoč ploskala vsem, ki so v meni zbudili ta neprecenljiv dar hvaležnosti in občudovanja.

Herkul in Avgijev hlev.

Herkul je neke vrste sodobni poslovnež, Polybios, ki upravlja svoja posestva in svoje gospodarstvo. Vendar pa to ni preprosta naloga, kajti nanj pritiskajo mnogi upniki. Sam Herkul je opravljal moralno in duhovno čiščenje svoje domovine. Zato ga je kralj Avgij prosil, če bi mu pomagal rešiti posebno pereč problem.

Kralj pravi:" V naši deželi tako smrdi, da ni mogoče vzdržati v njej. Pogrezamo se v gnoj." Predstavnik ljudstva pripomni:" Verjetno smo najstarejša dežela v Evropi." Nek drug prebivalec odvrne:" Pravijo, da so dežele, v katerih kupi gnoja še zdaleč niso tako visoki kot pri nas" In nek drugi pripomni:" Večina nas še hodi v tempelj. Tako slabo pa spet ni."

V kolikor opazujemo ljudi v dnevnih opravilih, ko so v družbi ali sami, velikokrat lahko vidimo pri njih nekakšno odsotnost, zamaknjenost.
Kot da ljudje ne bi bili povsem prisotni, temveč jih nekaj ločuje od vsega kar jih obkroža.

V komunikaciji in odnosu z nekaterimi sogovorniki se počutimo dobro in prav domače, saj obstaja nekakšen stik v takem odnosu.
V kolikor tega stika ni, odnos postane napor, saj se sogovornika pogovarjata drug mimo drugega.

V kolikor torej ne moremo z gotovostjo vedeti ali je mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda, na koncu naših prizadevanj, zakaj se potem enkrat ne ustavimo in si priznamo, da ne vemo?

Zakaj potem še vedno slepo sledimo napotkom, ki govorijo kako je to kar iščemo na koncu prizadevanj?
Nič koliko »duhovnih« tehnik in ritualov, so polni ravno takih učenj, kako bo nam to kar iščemo dosegljivo nekoč, ko bomo dovolj trenirali in ko se bomo razvili skozi izvajanja njihovih napotkov.

Veliko »duhovnih« avtoritet govori o inkarnacijah in reinkarnacijah, ter o tem kako se skozi številna življenja nekoč, nekoč, nekoč…približaš temu cilju.
Katoliška cerkev enako obljublja raj, nebesa…po naši smrti, torej zopet na koncu vseh koncev.

V vsakdanjem življenju smo naučeni, da vse moramo dosegati, za vse se več ali manj boriti, včasih tudi z vsemi sredstvi.

V kolikor se torej želimo prebiti do želenega cilja, moramo prehoditi določeno pot in v to vložiti trud, energijo, čas, voljo...
Cilj je zmeraj na koncu takih prizadevanj.
Tako je v naših življenjih to postal vzorec doseganja česarkoli.

Ko se človek loti temeljnih človeških vprašanj miru, radosti, sreče, ljubezni, svobode…prenaša take vzorce doseganja, v poskuse dokopati se teh največjih ciljev za vsakega človeka.

Nekoč sem imel veliko oklepov in veliko bremen.
Ko so me začeli motiti tako, da so me dušili in mi onemogočali dihati, ter živeti, sem se z njimi spoprijel.
Sprva sem jih želel premagati, jih streti, nekako uničiti, a sem postopoma dojel, da tak pristop ni pravi.

Namesto, da bi se svojih oklepov osvobodil, sem se za njih še bolj vezal.
Kako čudno in nelogično, a vendar je temu bilo natanko tako.
Tako sem si želel živeti svobodno, brez vseh teh vzorcev, ki so me omejevali in mi grenili življenje, a nisem vedel kako to narediti.

Ženske, ki zasedajo pomembne položaje in imajo v rokah precej moči, so velikokrat napačno obravnavane in razumljene. O njih se je ustvarilo že veliko stereotipov, spletna stran Forbes Woman pa je izpostavila nekaj najhujših.

Spletna stran Forbes Woman je s pomočjo najvplivnejših žensk sestavila seznam stereotipov, s katerimi se soočajo v vsakdanjem življenju in so po njihovem mnenju najhujši in najbolj sovražni.

Jesen je čas, ki po počitniških poletnih dneh predstavlja prelomnico in nam zopet nakazuje, kako se naravni ritmi ciklično spreminjajo in kako je vse povezano. Zemlja nam še vedno nudi obilje pridelkov in kljub čudovitemu septembru, pravemu indijanskemu poletju, so se dnevi zopet začeli krajšati, jutra in večeri so hladnejši in ljudje, ki so v stiku s svojim telesom niso zaznali sprememb samo zunaj v naravi, temveč tudi znotraj, v potrebah telesa in duha.

Dobro jim je prisluhniti, saj smo z naravi in ritmi v njej ter naravnimi elementi neločljivo povezani.

Ste vedeli, da obstaja univerzalen humor, ki zabava vse – tudi tiste, ki trdijo, da nimajo smisla za humor.

Smeh je pol zdravja
Znanstveniki so z mnogimi raziskavami podkrepili trditev in z zagotovostjo zatrdili, da ne gre samo za eno izmed babičinih modrosti. Dokazano je, da smeh in humor uravnavata krvni pritisk, spodbujata cirkulacijo krvi in prispevata k vsesplošnemu boljšemu počutju, zato se čim pogosteje smejte.

Skozi celoten sistem izobraževanja, pridobivamo določena znanja, ki nam potem koristijo v naših poklicih in življenju nasploh. Taka znanja so pridobljena z nabiranjem in skladiščenjem v skladišče spomina.

Današnji razvoj na vseh področjih je osupljiv. Znanje odpira nova in nova spoznanja in zdi se kot bi za znanje bilo vse mogoče. Prenašalci takih znanj, so današnji učitelji v celotnem sistemu izobraževanja. Vso to zbrano znanje je istočasno povsem odpovedalo v tistih primarnih rečeh.

Ko sem se rodil, je na Zemlji bilo kakih polovico ljudi manj, kot danes. Ne glede na povečevanje števila ljudi, in kljub temu, da sem bil povsem »normalno socializiran«, sem v letih odraščanja in kasneje, premnogo krat čutil osamljenost. Želel sem spoznati od kod ti občutki. Poglabljanja v ta in druga vprašanja, so z leti naraščala.

Spoznal sem, da je takih, ki enako čutijo kar veliko. Srečeval sem se tudi z mnogimi, ki so zelo naporno delali na tem, da se teh in drugih podobnih občutkov znebijo. Izvajali so vse mogoče, od branja knjig takih in drugačnih, se podili za resnicami v Indiji in ne vem kje vse ne. Nekateri so se zatekli k religijam, drugi so te občutke nekako zatrli, ali jih zamašili z razno raznimi materialnimi in navidez »duhovnimi« mašili…

Za Patcha Adamsa sem izvedela, ko sem si ogledala imeniten film s tem naslovom in igralcem Robinom Williamsom v glavni vlogi. Film je življenjska zgodba nenavadnega, genialnega človeka, ki je znal 'gledati onkraj' in tako videti bistvo problemov ter poiskati rešitve zanje.

Človek, ki je sledil svojim sanjam o pomoči in zdravljenju soljudi s pomočjo smeha in humorja, je po končanem študiju medicine leta 1971 z nekaj somišljeniki ustanovil brezplačen interdisciplinarni zdravniški inštitut za vse vrste zdravniške pomoči "Gesundheit!" ("Na zdravje!") Vodi ga še danes, po več kot treh desetletjih in več kot 20.000 pacientih, ki so jim nudili brezplačno oskrbo. In to ne samo na enem kraju.

Velikokrat sem neprijetno presenečena sama nad seboj. Pa morda niti ne presenečena, ker na nek način pričakujem porazen razplet. Včasih bi človek porekel, da gre za malenkosti... Vendar si povsem ne odpustim tega, da ne znam vsega iztisniti iz sebe, dati vsega, kar premorem oziroma vsaj tistega, kar bi po svoji presoji lahko. Pa ne gre za to, da sem že dosegla takšno stopnjo nesebičnosti, da se več ne bi ozirala nase, vsaj ne ves čas.

Samo sledovi neke naveličanosti, brezvoljnost in pa občutek neke nemoči ostajajo, pa čeprav se mi zdi, da so zadnje čase vse bolj nejasni in jih zato ni moč več tako izrazito tragično občutiti. Ko me prevzamejo takšna melanholična občutja, kar čutim, da sem nekako izpita, izpeta, brez moči in brez energije...

Sodni procesi - kot je npr. Patria, spravljajo človeka v občutek, da se nikoli ne bo izšlo tako, kot bi se moralo. Zakaj je temu tako, se marsikdo sprašuje. Mogoče leži odgovor v spodnjih vrsticah.

Pravo ima v družbi veliko vlogo - nas omejuje, nam zapoveduje, nam dovoljuje, včasih celo nič ne reče. V skladu z navedenim so naša dejanja bodisi v skladu z njim, ga kršijo ali pa se nas sploh ne dotakne. Slednje se dogaja predvsem na področju človekove zasebnosti, torej tam, kjer naj pravo ne bi imelo (nikakršnega) vpliva. Če ravnamo v skladu s pravom, naj bi bili "pravno varni" in se nimamo česar bati (čeprav se v življenju dostikrat zgodi ravno nasprotno - npr. obsodba nedolžnega ipd).

Naša življenja so v zgodnjih letih, bila veliko bolj izpolnjena, kot kasneje ko odrastemo.
Imeli smo več energije in življenjske radosti.
Bili smo manj ločeni, od sebe in okolice.

Z izgubljanjem vsega tega primarnega, je nekatere posameznike, taka ločenost, začela bolj ali manj motiti.
V ločenosti ni radosti in sreče. Razen v redkih trenutkih, je življenje v ločenosti, v glavnem trpljenje, ki ga poskušamo zamašiti z vsemi mogočimi mašili, a so vsa po vrsti premajhna, da lahko zamašijo tisto zaceljeno stanje, ki izhaja iz naravne povezanosti z vsem.

Zato človek išče odgovore na ta vprašanja, od kar ve za sebe.

Želja po spremembi, je prisotna verjetno v vseh nas.
Mnogi želijo biti lepši, bolj bogati, boljši športniki, igralci, strokovnjaki...

Nekateri si želijo postati boljši ljudje, imeti več miru, ljubezni…

Ampak, kaj pravzaprav pomeni, ta želja po spremembi in kdaj se človek, resnično spremeni?

Je za pravo spremembo dovolj prizadevati si, se truditi in napredovati iz dneva v dan, proti želenemu cilju?
Ali pravo spremembo, lahko dosežemo na tak, postopen način in sčasoma?

Izsledki raziskave, ki so jo izvedli sociologi v Kanadi, kažejo, da ločeno življenje postaja sodobni trend.

Podatek, da se vse manj parov, ki so v zvezi dalj časa, odloči za skupno življenje, po besedah vodje raziskave Laure Funk ne preseneča. Spremembe v družbi vplivajo tudi na spremembe v partnerskih odnosih. Tako ni nič nenavadnega, če se pari po dolgotrajnejši zvezi ne odločijo za skupno življenje. Nekateri naj bi bili v zvezi tudi po pet let in več in še vedno ne razmišljajo o skupnem življenju, so pokazali izsledki.

Obstajajo številne meje, med narodi in državami in delitve na verske, politične, filozofske, nacionalne in mnoge druge, ki si jih je, vse po vrsti, izmislil človek.

Razdeljeni smo znotraj sebe in zato, smo tudi razdelili ta svet.
Posledično, smo inteligentni le delno in ne celostno.

Odgovoren za vse to je naš razum, ki sicer zna narediti računalnik, zgraditi ceste, neverjetne zgradbe, ter vsemogoče druge, tehnološke »čudeže« in je dosegel veliko tega v medicini, znanosti…, a na področju tistih primarnih, človeških vrednot in potrebi po pravem miru, radosti in sreči, je povsem odpovedal.

Čas je nekaj abstraktnega, subjektivnega.
Ne moremo ga zaznati z našimi petimi čutili, pa vendar ga uporabljamo vseskozi.
In prav tako je z našimi življenji.
Življenje je abstraktno, ker si ga vseskozi sprotno ustvarjamo. Je subjektivno, ker ga lahko samo mi doživljamo na način kot ga doživljamo.
Smo ustvarjalci, kreatorji svojih življenj in na nas je kako bomo doživljali svoj svet.

Najprej je bila misel. Vedno je najprej misel. Vendar kateri je ključni faktor, ki misel materializira? Spoznala sem, da je to pozornost.