Čas je nekaj abstraktnega, subjektivnega.
Ne moremo ga zaznati z našimi petimi čutili, pa vendar ga uporabljamo vseskozi.
In prav tako je z našimi življenji.
Življenje je abstraktno, ker si ga vseskozi sprotno ustvarjamo. Je subjektivno, ker ga lahko samo mi doživljamo na način kot ga doživljamo.
Smo ustvarjalci, kreatorji svojih življenj in na nas je kako bomo doživljali svoj svet.

Najprej je bila misel. Vedno je najprej misel. Vendar kateri je ključni faktor, ki misel materializira? Spoznala sem, da je to pozornost.

Tako preprosto je to.
Le nekaj moramo še prej vedeti.
Vera.
Vera je tista, ki premika gore pravijo. In resnično tako je.
Lahko mislimo prijetne misli, si ponavljamo pozitivne afirmacije in preberemo nekaj knjig. Žal pa samo to ne zadostuje.

Verjeti je ključ do Vesolja.

Verjamem in vidim da je temu tako.

Sprva me je begal cel kup na novo pridobljenih informacij. Na koncu pa sem spoznala, da je to vse že v meni in jaz vse to že vem.
So samo različne interpretacije in glej ga zlomka, vse so prave!

Kako se torej sporazumevamo z Vesoljem. Čustva so univerzalni jezik in dodajam, da so občutki njih prevodniki.
Občutke sprožijo čustva, ki jih zaznavamo kot dražljaje.
Z logičnega vidika nas potemtakem usmerjajo, da se čustev zavemo in jih izrazimo.

Preko čustev in čustvovanja smo vsi medsebojno povezani in s tem univerzalnim jezikom se povezujemo z Vesoljem ali našo višjo resničnostjo, božansko matriko, vsem kar je.
Čeprav je kvantna fizika relativno mlada veda, prihaja do pomembnih odkritij, o katerih so bile podučene že starodavne civilizacije in nam prinaša isto sporočilo kot so nam ga podali naši predniki.
Razlikuje se zgolj po interpretaciji.
In spet smo tam...

Zahodna civilizacija je postavila utrdbe z visokimi zidovi in ustvarila dimno zaveso, preko katere se komaj kaj še vidi.
Vso pozornost in napor smo preusmerili v zunanji svet in s tem nismo naredili nič drugega, kot se oddaljili drug od drugega, z občutkom navidezne ločenosti na bojnem polju.
Zanemarili smo pa tisto, od koder vse izhaja. Iz notranjosti človeka in iz njegovih notranjih svetov.
Posledično smo otopeli in izgubili stik s sabo in z Vesoljem.
Nadvladal nas je strah in podlegli smo še večjemu občutku navidezne ločenosti. In tako je bil izgubljen, na stran potisnjen univerzalni jezik čustev.

Človek je postal robot, ki je upravljan z vseh koncev. Ker tako misli. In ker misli, da je tako prav.
Pozabil je svoje bistvo, ki pa je ves čas tu in potrpežljivo čaka, da se ga znova dotakne.
Ne ve, da je njegova prava narava ves čas tu, na dosegu roke.
Namesto da stremi k materializmu ter išče zgolj zadovoljstvo v zunanjem svetu, je skrajni čas, da se zazre vase in razišče globine svoje duše, ki nosi zapis večnih modrosti.

Notranji, zemeljskim očem nevidni svet je tisti, iz katerega pravzaprav vse izhaja.
Kakor zgoraj, tako spodaj.
Kakor navznoter, tako navzven.
Tako kot doživljamo sebe, tako doživljamo ves svoj svet.

V globinah človeške duše ležijo odgovori na vsa vprašanja.
Tudi na eksistencialna, ki so pereča problematika malodane vsakega posameznika, vsaj enkrat na določeni točki.

Otroci Zahoda potrebujemo več kot besedo in kratko razlago.
Zakaj? - Ker smo bili vzgojeni v duhu razuma, v razumske ljudi in človek kot tak, mora najprej analizirati in razumeti.

Šele ko se nam pojasni vse do potankosti kaj in kako, kaj vse to prinaša, postanemo malo bolj prožni za nove razsežnosti.

Ponavljam, verjeti je ključ.
Kje se vera začne? -Pri sebi.
Kot prvo, moramo verjeti vase.

Religije so dober primer slepe vere. Nič nimam proti religijam samim, nikakor. Me pa odvračajo verske institucije, ki delujejo po principu obsežne manipulacije z ljudstvi.
Pomislimo samo koliko krvi je bilo po nepotrebnem prelite v imenu "boga".
Vsaka izmed religij ima svoje zgodbe, razlage, nauke in modrosti. A kaj ko so to samo še manipulativna orodja! Če pogledamo od daleč in z druge perspektive se vse lepo vidi in krasno je, da imajo bogaboječi posamezniki nekaj v kar verujejo...

Pa vendar, pod kakšno ceno vas vprašam?!
Boga se je treba bati, ker če ne boš to delal tako in tako, te bo kaznoval?!
V redu je...

Kar resnično šteje je, da verjamemo vase. Vedno in v prvi vrsti.

Verjamem vase.
Sem kreator lastne usode in soustvarjam Vesolje, ki se vseskozi ustvarja...
Učim se in rastem, skozi celoten življenjski proces.

Jaz sem tista, ki odločam o svojem življenju, Pika.

Vsi gremo skozi različna obdobja in morda je na meni najvidnejši pečat pustila faza uporništva. Ne govorim o uporništvu brez razloga, pač pa v smislu, da je za sliko, ki sem jo takrat videla, nekaj več. Nisem hotela da je skrito in upornica sem postala, ker sem želela da je le to-nekaj več, odkrito!
Med "prav" in "narobe" je postala tanka linija, ki se je vedno bolj tanjšala, dokler se ni naposled pretrgala.
Kaj pa zdaj? Kam, kako? Zakaj?
Nastal je en velik vprašaj.

V trenutku se mi je porušil svet, ki sem ga gradila do tedaj, na podlagi preteklih prepričanj. In v tem sem se kaj hitro zavedla, da sem jaz tista, ki imam moč, da to spremenim in si na podlagi novonastalih prepričanj ustvarim boljši svet.

Saj sta bili v resnici samo dve možni opciji.
Ali ostanem pri tleh in si še naprej zatiskam oči ter ušesa ali pa se poberem, dvignem glavo in pogumno zakorakam novim pustolovščinam naproti.
Jasno je, da sem se odločila za slednjo možnost.

V vsem tem sem spoznala, da je na meni in samo na meni odločitev, kako bom doživljala svet v katerem sem se znašla po naljučju ali pristala z razlogom.
Z razlogom, seveda. Naključje imenujemo vse tisto, česar razlogov v prvotni fazi ne razpoznamo.

Zakaj zdaj in zakaj ne prej se glasi vprašanje marsikaterega duhovnega popotnika, ampak ta kaj kmalu razume, da je vse ob pravem času in točno tako, kot mora biti. Za njegovo dobro, seveda.
Dogodkov se ne da izsiliti.
Čeprav se včasih zgodi tudi, da pravzaprav smo pripravljeni in nato potrebujemo samo nežen (če smo res slepi in gluhi tudi močnejši) dregljaj za korak v "neznano".

Ni potrebe da nas strah omejuje ali hromi.
Strah pred neznanim se z vsakim korakom naprej, umakne korak nazaj.

Samo pogum in pustolovščina je naša!
In kot bi mignil, že smo pustolovci, na lovu za novimi dragocenimi odkritji, v lovu na skrite zaklade, za katere nobena gora ni previsoka, niti nobena reka pregloboka...

Mi smo tisti, ki se odločamo. Mi smo tisti, ki spreminjamo.


"Če vam nekaj ni všeč, potem to spremenite. In če tega ne morete spremeniti, spremenite svoj odziv. Ne pritožujte se." (Maya Angelou)