|  V kolikor torej ne moremo z gotovostjo vedeti ali je mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda, na koncu naših prizadevanj, zakaj se potem enkrat ne ustavimo in si priznamo, da ne vemo?
Zakaj potem še vedno slepo sledimo napotkom, ki govorijo kako je to kar iščemo na koncu prizadevanj?
Nič koliko »duhovnih« tehnik in ritualov, so polni ravno takih učenj, kako bo nam to kar iščemo dosegljivo nekoč, ko bomo dovolj trenirali in ko se bomo razvili skozi izvajanja njihovih napotkov.
Veliko »duhovnih« avtoritet govori o inkarnacijah in reinkarnacijah, ter o tem kako se skozi številna življenja nekoč, nekoč, nekoč…približaš temu cilju.
Katoliška cerkev enako obljublja raj, nebesa…po naši smrti, torej zopet na koncu vseh koncev.
Ampak dragi ljudje, kaj je ta iskalec, ki si vse to prizadeva?
Iz česa je sestavljen ta, ki misli kako je ta cilj na koncu njegovih naporov in doseganj?
Kako je mogoče, da se tega nikoli ne vprašamo, ampak raje kar drvimo v slepo izvajanje tega kar nam drugi, ki trdijo da vejo servirajo da je prav?
Kaj smo mi in iz česar smo zgrajeni, bi moralo biti naše temeljno vprašanje, preden se napotimo v iskanje ciljev, ki smo si jih postavili na najvišjo točko.
V kolikor bi se torej kar začeli spoznavati takšne kot smo, ne da bi želeli kar koli dosegati, bi morebiti spoznali, da smo sestavljeni iz nešteto vzorcev in misli, ki so vsi po vrsti pogojeni.
Prav pogojenost teh misli in vzorcev je krivec temu, da slepo sledimo že tisočletja, namesto da bi končno začeli spoznavati tega, ki sledi.
V nasprotnem bi uvideli, da cilje ki si jih je ta iskalec zastavil, niso nič drugega kot projekcija njega samega, torej njegovih starih vzorcev in misli, njegovih vsebin.
Zato se nenehno vrtimo v krogu starih vsebin in se iz njih v resnici ne premaknemo nikamor niti milimetra, pa čeprav trenirali nešteto let.
Zato se človek ni spremenil že tisočletja in zato ta svet propada.
Ta razum je mojster prevare in se lepo zabava v preobleki duhovnosti, saj mu je edini cilj trajanje.
On nikakor ne želi sestopiti iz oblasti in zavoljo tega je izumil vse lažne tehnike, vse rituale, ki so zgrajene na podobnih principih doseganja cilja skozi čas in tam nekje na koncu vseh prizadevanj.
Čas je faktor trajanja starega, saj čas to staro podaljšuje.
Kaj pa naj potem naredimo, v kolikor je temu tako?
Ko enkrat uvidimo golo dejstvo, da je na koncu poti le naša lastna projekcija izhajajoča iz starih vsebin, torej nič novega, ali bomo še naredili kak korak v smeri doseganja in prizadevanja teh ciljev na tak način in skozi čas?
Ko jasno uvidimo, da čas le podaljšuje staro, zagotovo ne bomo naredili niti enega samega milimetra v tej smeri.
Potem ko sami jasno in brez dvoma uvidimo, da je čas bil prevara v službi razuma, razum samodejno preneha s takim prizadevanjem.
V teh spoznanjih obstaja osvoboditev od starega, od silnih vzorcev doseganja skozi čas podedovanih skozi tradicijo.
Ta spoznanja nas osvobodijo lažne varnosti sledenja tistim, ki vejo in vzorcem doseganja skozi čas.
Ker so vse tehnike zgrajene na teh principih, se osvobodimo vseh po vrsti, z enim samim zamahom in takoj.
V taki tišini uma osvobojenega starih vzorcev, obstaja več energije za delovanje tukaj in sedaj.
Ta energija je sposobna spoprijeti se z vso kompleksnostjo življenja in problemov medsebojnih odnosov, ter odnosov do vsega.
Ta energija je tisto novo, ki ni podvrženo nobenim predstavam in ni obarvano versko, ali ateistično…, ne deli, ne predalčka ker je vse ena sama celota.
V prenehanju manjšega, napačnega se pojavi novo, ki osvobojeno starega vsebuje tisto kakovost, ki jo človek in človeštvo tako zelo potrebuje.
Ta kakovost je zunaj vseh zamer, vsega sovraštva, vseh delitev verskih in nacionalnih in nima ne začetka, ne konca.
Zaradi tega je ta razum, ki deluje v mejah in okvirjih ne more spoznati in ne more k njej, pa čeprav se trudil in prizadeval milione let.
Vse kar lahko naredi, je da to spozna in utihne.
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda, so torej v začetku in ne na koncu.
To spoznamo ko se osvobodimo zablod doseganja teh ciljev skozi čas.
Potem vse to, lahko živimo tukaj in sedaj.
Srečno,
Mirko
|
NE ZAMUDITE
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 2. del
Prispeval/a: merijen dne petek, 18. november 2011 @ 10:43 CET
.... Vkolikor torej ne moremo z gotovostjo vedeti ali je mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda na koncu naših prizadevanj, zakaj se potem enkrat ne zaustavimo in si priznamo, da ne vemo....
Če torej to 'da si priznamo, da ne vemo ' pomen, da VSI ne vemo, potem tudi panefin ne ve. In če ne ve, zakaj nas 'poučuje' ? razen, če misli, da MI ne vemo , - on pa EDINI ve. In, če trdi da naj ne sledimo nobenim 'napotkom,', učenjem itd.... zakaj pričakuje, da njegovim pa bomo ??!
...Katoliška cerkev obljublja raj , nebesa šele po smrti...
To ne obljublja le katoliška cerkev, ampak vse religije po vrsti.
Vendar 'ta sladki sadež' ni dosegljiv kar tako poceni.
Zanj se je potrebno skozi življenje prizadevati, se odrekati (slabemu), dokazovati z dobrimi deli ( misli, besede, dejanja).
Za to namreč v življenju gre. Ne samo, da živiš, (in samo 'koprniš' po nekiih + darovih kot so mir, sreča, radost, ljubezen itd..., ) ampak je važno predvsem to, KAKO ŽIVIŠ.
Če živiš pravilno in v skladu z univerzalnimi božjimi zakon, ki zapovedujejo in učijo izključno dobro, šele potem bodo ti darovi in sadovi duha, ( vsi tukaj našteti so namreč tudi po pisanju v Sv. Pismu sadovi duha) sledili kot +posledica. Dobrim delom vedno slede (prej ali slej) dobre posledice in kar seješ, to žanješ.
In ob koncu vsakega življenja je poglavitno vprašanje DUŠI, ki je postavljeno (ve se od koga):
Kaj pa imaš, kar mi iz svojega življenja lahko pokažeš ?
Torej ne samo hlepenje po 'zemeljski sreči', (to ima lahko marsikdo. Tudi M. Gadafi npr. jo je imel v izobilju ), ampak je treba živeti tako, da bo tvoje življenje v BLAGOR še komu drugemu, in ne samo tebi...
In še pravi panefin, da je vsa rešitev 'problematike' človeštva v tem, da 'človek spozna samega sebe' in, kot, da človek in človeštvo ni v tem iskanju storil ničesar , saj, kot pravi:... V kolikor bi se torej začeli spoznavati, takšne kot smo..... in bi končno začeli spoznavati tega, ki sledi... in : ...kako je mogoče, da se tega nikoli ne vprašamo?...( ja, kdo pa pravi, da se tega 'nikoli ne vprašamo' ?Popolnoma neosnovana trditev!)
Temu 'odkritju ' važnosti spoznavanju samega sebe, po res ne moremu reči kakšna originalnost, prej ''odkrivanje tople vode'. Kajti ta imperativ je star že stoletja in stoletja, kajti kaj so pa delali filozofi vseh časov?
Mar ni ravno Sokrat znan po tem svojem znamenitem reku :
ČLOVEK SPOZNAJ SAMEGA SEBE, ki je celo vklesan nad vhodom v Apolonov tempelj v Delfih ?!
In kaj počno sodobni biologi, sociologi , psihologi in končno, ali se nihče izmed bralcev res nič ne trudi v tem smislu ?
Torej neosnovana trditev. Enako kakor še marsikatera. ki jih lahko najdemo v pričujočem prispevku. Vendar naj bo zaenkrat dovolj.
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 2. del
Prispeval/a: panefin001 dne petek, 18. november 2011 @ 11:59 CET
Pred nekaj časa si me prosila, da ne komentiram več tvojih tekstov.
Tvojo voljo spoštujem, sam pa nimam tovrstnih problemov in po mili volji lahko komentiraš kar pišem jaz.
Se pa sprašujem kako brez komunikacije, lahko sploh poteka učenje o bilo čem in kako se brez kritike ( v kolikor je le ta kulturna in zdrava ), ter argumentov, lahko razblinijo lastne in kolektivne zablode povezane s temi naj bolj globokimi človeškimi vprašanji.
Edini pravi cilj vseh nas bi morala biti le gola resnica in ne predstave, ter tisočletne zablode o njej.
Resnica se kritik ne boji, jih celo spodbuja, s starimi vzorci pa ni tako.
Seveda bi imel replike na tvoje »(ne) razumevanje« mojih tekstov, a bom še naprej spoštoval tvojo voljo.
Želim ti vso srečo in te lepo pozdravljam.
Mirko
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 2. del
Prispeval/a: MC dne petek, 18. november 2011 @ 17:31 CET
je mir, radost,
>> sreča, ljubezen, svoboda na koncu naših prizadevanj,
zakaj se
>> potem enkrat ne zaustavimo in si priznamo, da ne
vemo....
>> Če torej to 'da si priznamo, da ne vemo ' pomen,
>> da VSI ne vemo, potem tudi panefin ne ve.
Logično – celo za Merjen :)
Sicer pa (To leti tudi na Mirka), zakaj bi sploh morali
karkoli z gotovostjo vedeti? Je gotovost res neka taka
vrednota, zaradi kateri bi se morali oprijeti vsake bizarne
razlage, ki takšno gotovost ponuja? Ali res ni mogoče
povsem mirno živeti, sprijaznjen s tem, da nečesa ne
veš, brez panike, če ne znamo odgovoriti na neka
"ultimativna" vprašanja o smislu bivanja, našem
nastanku, ipd.
>> In če ne ve, zakaj nas 'poučuje' ? razen,
>> če misli, da MI ne vemo , - on pa EDINI ve.
Spet logično. Ampak, mar nisi razumela Mirka - zakaj bi
razmišljal logično, ko pa sta razum in logika tista, ki nas
omejujeta v spoznanju resnice? In mar ni že tudi Jezus
blagroval uboge na duhu? Čeravno se tudi Sveto pismo po
potrebi sklicuje tudi na razum, recimo: »Vemo, da je
Božji Sin prišel in nam dal razum, da spoznavamo
Resničnega. V Resničnem tudi smo, v njegovem Sinu
Jezusu Kristusu. On je resnični Bog in večno življenje.« (1
Jn 5,20). Zaključek je preprost: »Razum je posebna
oblika uboštva na duhu, ki omogoča spoznavanje
Resnice.«
Postavlja se torej vprašanje – naj kar verjamemo ali naj
poizkušamo razumeti? Ko človek spozna, da je bebavost
osrečujoča, potem mora biti res bebec, če ne postane
bebec!
>> In, če trdi da naj ne sledimo nobenim 'napotkom,',
>> učenjem itd.... zakaj pričakuje, da njegovim pa bomo
??!
Bravo, Merijen! Ob tem bi citiral še Jezusa oziroma bolje
rečno tisto, kar so mu drugi položili v usta: »Če vam
tedaj kdo poreče: ›Glejte, tukaj je Kristus‹ ali ›Tam je‹,
ne verjemite. Vstali bodo namreč lažni kristusi in lažni
preroki in bodo delali velika znamenja in čudeže, tako da
bi zavedli celo izvoljene, če bo mogoče. Glejte, vnaprej
sem vam povedal.« To seveda ima smisel, če verjameš,
da tisti, ki je to izrekel, ne laže. Če bi kristjani res
verjeli tem besedam, prav oni NE BI SMELI verjeti
čudežem, a so prav oni tisti, ki najbolj verjamejo v vsak
hokus-pokus! Med drugim tudi zato obstaja tolikšno
število krščanskih ločin in nominacij.
Zakaj torej, Merijen, verjameš Jezusu in ne verjameš
Mirku? Imaš kak logični razlog, ali samo preprosto
verjameš? Ljudje verjamejo namreč v marsikaj…v čem se
tvoja vera razlikuje od Mirkove? Domnevam, da oba
preprosto VESTA…
>> ...Katoliška cerkev obljublja raj , nebesa šele po
smrti...
>> To ne obljublja le katoliška cerkev, ampak vse religije
po vrsti.
Pravzaprav ne. Budizem sploh ne obljublja nikakršnih
nebes po smrti. Tudi judaizem eksplicitno ne postavlja
takšnih obljub. Da ne govorim o kaki scientologiji. Je pa
krščanstvo (na čelu s katolicizmom) posebej prizadevno v
obljubljanju pekla - v sejanju strahu torej. Strah pa je
čustvo, ki praviloma nasprotje ljubezni. Ljubiti zato, da
se ne boš cvrl v peklu, se pravi ljubiti po diktatu, je
seveda nemogoče. (Na ta način lahko ljubiš tudi svojega
rablja, in to vsakič, ko nekoliko popusti vrvi na
natezalnici.)
Na žalost pa ne velja obratno. Ljudje zlahka sovražijo,
ker verjamejo, da bodo na ta račun prišli v nebesa.
>> Vendar 'ta sladki sadež' ni dosegljiv kar tako poceni.
Pravzaprav je, vsaj po krščanski doktrini. Sladki sadež je
na voljo tudi, če se spreobrneš in začneš verjeti na
smrtni postelji.
>> Zanj se je potrebno skozi življenje prizadevati,
>> se odrekati (slabemu), dokazovati z dobrimi deli (
misli, besede, dejanja).
Merijen, očitno nimaš pojma, kar te uči tvoja lastna
religija. Lahko bi vedela, da je za zveličanje potrebna
Božja milost. Bog, kot ga opredeljuje krščanska teologija,
ne potrebuje nikakršnega dokazovanja. Pravzaprav se je
že odločil in natančno ve, kdo izmed nas se bo cvrl na
ražnju in kdo izmed nas bo ad infinitum orgazmiral med
oblaki. Dobra dela in odrekanje so premalo. In - mar ni
tudi ali prav Jezus rekel, da je odrešitev mogoča samo za
tiste, ki verjamejo vanj? Tako, da, draga Merijen –
izpolnjuješ nujne pogoje, ne pa še zadostnih. Jaz bi se
na tvojem mestu vsaj malo bal pekla – Bog, v katerega
verjameš je zelo muhast.
>> Za to namreč v življenju gre. Ne samo, da živiš,
>>(in samo 'koprniš' po nekiih + darovih kot so mir,
>> sreča, radost, ljubezen itd..., ) ampak je važno
>> predvsem to, KAKO ŽIVIŠ.
>> Če živiš pravilno in v skladu z univerzalnimi božjimi
zakon,
>> ki zapovedujejo in učijo izključno dobro,
Univerzalni božji zakoni ne obstajajo, predvsem pa – bolj
ne more biti res, da je tisto, kar učijo in zapovedujejo
božji zakoni, izključno dobro. Je kamenjanje prešuštnikov
in homoseksualcev dobro? Je dobra slepa vera brez
dokazov? Je dobro pobijanje čarovnic? Je dobro
obrezovanje (beri pohabljanje) otrok? Je dobra slepa
poslušnost gospodarjem? Je dobro ritualno klanje živali?
Je dobro pobijanje ljudi, ki so drugačne vere? V Bibliji
lahko poiščeš množico primerov, kjer Bog zapoveduje
najhujša grozodejstva.
>> …šele potem bodo ti darovi in sadovi duha,
>> ( vsi tukaj našteti so namreč tudi po pisanju v
>> Sv. Pismu sadovi duha) sledili kot +posledica.
>> Dobrim delom vedno slede (prej ali slej) dobre
>> posledice in kar seješ, to žanješ.
Hm. Tukaj obstaja težava. Namreč, kako definirati dobra
dela. Ljudje lahko namreč počnejo dobra dela s slabimi
nameni in – kar je veliko pogosteje obratno – lahko
počnejo slaba dela z dobrimi nameni. Ljudje lahko sejejo
plevel, trdno prepričani, da sejejo pšenico.
>> In ob koncu vsakega življenja je poglavitno
>> vprašanje DUŠI, ki je postavljeno (ve se od koga):
>> Kaj pa imaš, kar mi iz svojega življenja lahko
pokažeš ?
Kakšno vprašanje postavi Bog duši otroka, ki je umrl, še
preden se je sploh začel zavedati samega sebe in še
preden je sploh lahko karkoli naredil v življenju? In v
kakšnem jeziku mu ta duša, ki še ni imela priložnosti, da
se sploh »ozavesti«, odgovarja?
>> Torej ne samo hlepenje po 'zemeljski sreči',
>> (to ima lahko marsikdo. Tudi M. Gadafi npr. jo
>> je imel v izobilju ), ampak je treba živeti tako,
>> da bo tvoje življenje v BLAGOR še komu
>> drugemu, in ne samo tebi...
Za človeštvo bi bilo veliko bolje, če bi bilo res tako – če
bi ljudje res hlepeli samo po zemeljski sreči. Potem bi
tudi naredili vse, da osrečijo sebe in druge že na Zemlji.
Tako pa se dogaja, da ljudje fantazirajo o neki imaginarni
sreči po smrti, na ta način izgubljajo edino življenje, ki
ga imajo, v neredkih primerih pa še druge posiljujejo s
svojo vero v »posmrtno srečo«, zaradi česa so pripravljeni
storiti tudi najhujše zločine. Mislim, da bo Mirko, čeprav
načelno nasprotuje materializmu, v tem primeru na moji
strani ;)
>> In še pravi panefin, da je vsa rešitev 'problematike'
>> človeštva v tem, da 'človek spozna samega sebe'
>> in, kot, da človek in človeštvo ni v tem iskanju
>> storil ničesar , saj, kot pravi:... V kolikor bi se
>> torej začeli spoznavati, takšne kot smo..... in bi
>> končno začeli spoznavati tega, ki sledi... in : ...kako
>> je mogoče, da se tega nikoli ne vprašamo?...
>> ( ja, kdo pa pravi, da se tega 'nikoli ne vprašamo'
>> ?Popolnoma neosnovana trditev!)
>> Temu 'odkritju ' važnosti spoznavanju samega sebe,
>> po res ne moremu reči kakšna originalnost,
>> prej ''odkrivanje tople vode'.
V tem se strinjam s tabo. Dodal bi še, da ne obstajajo
univerzalni božji zakoni, obstajajo pa absolutne floskule.
>> Kajti ta imperativ je star že stoletja in stoletja, kajti
>> kaj so pa delali filozofi vseh časov?
Pravzaprav so zelo malo delali. Povečini so za njih delali
drugi ;)
>> Mar ni ravno Sokrat znan po tem svojem znamenitem
reku :
>>ČLOVEK SPOZNAJ SAMEGA SEBE, ki je celo
>> vklesan nad vhodom v Apolonov tempelj v Delfih ?!
No, ja. Napis je bil vklesan, dokler je bil. Danes ga ni
več. Pisalo je tudi »Ničesar preveč!« Stari Grki so bili pač
pametnejši od novodobnih. Kakorkoli že, krščanstvo je
potem zavrglo – Apolona, grške, rimske templje in
panteone ter povečini tudi vso grško filozofijo. Vsaj njen
žlahtni del. Tisti, ki iščejo krščanski nadomestek
»Spoznaj samega sebe« v Jezusovih besedah »resnica
vas bo osvobodila« ali »Jaz sem pot, resnica in življenje.
Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.«, se hudo
motijo. Jezus več kot očitno ni nikogar pozival naj poišče
resnico v sebi, marveč je sam sebe razglasil za resnico,
kar je – blago rečemo ošabno celo za boga. Če bi na
primer Sokrat rekel »Jaz sem pot, resnica in življenje«,
namesto »Spoznaj samega sebe« ali »Vem samo to, da
nič ne vem«, potem mu ne bi dali milostno popiti
trobelike, ampak bi ga živega odrli in nasadili na kol! In
tudi zgodovina filozofije bi se ga ne spomnila kot
modreca, ampak kot religioznega fanatika.
>> In kaj počno sodobni biologi, sociologi ,
>> psihologi….
Ukvarjajo se s svojo stroko,kar je tudi prav. Če česa ne
počnejo in naj tudi ne bi počeli - ne pripovedujejo ljudem
pravljic o imaginarnem prijatelju v nebesih, za katerega
ne obstaja niti najmanjši dokaz.
>> in končno, ali se nihče izmed bralcev res nič ne trudi v
tem smislu ?
He, he...seveda se trudimo, vsak na svoj način. Težava je
v tem, da je edini pravilen način iskanja samega sebe
Mirkov. Tako misli Mirko. Kar seveda ne drži. Edina
resnica in spoznanje samega sebe prihaja po Svetem
duhu. Tako misli Merjem. Kar je popoln nesmisel, saj je
znano, da mora človek poiskati resnico v svojem dihu.
Tako misli Stojči. Seveda je to samo floskula, saj se ve,
da je resnica v našem srcu. Tako misli večina tistih, ki
misli s srcem, možgane pa ima na paši. Vsi se trudijo,
pravzaprav večina kar tekmuje v tem, kako bi čim manj
mislila, potem ko je prvi vrač (praklerik) razglasil, da je
največji sovražnik resnice, ups, hotel sem reči Resnice,
razum. In tako se je rodila religija…
>> Torej neosnovana trditev. Enako kakor še
>> marsikatera. ki jih lahko najdemo
>> v pričujočem prispevku.
Merijen, spet se strinjam s tabo, kar je že nekoliko
sumljivo. Videti je, kot bi se hotel infiltrirati v "vašo
ekipo" ;)
p.s.:
Ima pa Mirko prav, ko pravi, da počneš nekaj (komentiraš
članke drugih), ne želiš pa, da drugi isto počnejo tebi. Še
en dokaz več, da je tvoja "krščanska morala" človeško
prečloveška.
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 2. del
Prispeval/a: merijen dne petek, 18. november 2011 @ 18:37 CET
Ves problem je v tem, da imava (imamo) vsak svojo resnico.
In vsak se čuti poklican za to, da se za 'svojo' resnico postavi.
Ampak, kako priti sedaj do tega, da se iskristalizira, katera resnica je ''bolj prava''?
Težko vprašanje. Mogoče je še najbolj pravičen razsodnik v tej 'pravdi' sam čas. Na koncu vseh koncev se vedno nekako izjasnijo stvari, tudi ideje , ideologije, religije...
Slabo (nepravo) skozi čas nekako samo po sebi propade. Tako kot so propadle npr. razne ideologije kot so: nacizem, fašizem, komunizem. socializem , čeprav so za njimi 'stali' največji diktatorji in režimi strašne strahovlade. Propadli so, 'odpihnil jih je veter časa.... Zanimivo, da so pa religije ostale. (ne glede na vse 'grehe' in napake.) ZAkaj njih ne 'odpihne čas ? ( Ne glede na vse 'grehe' in napake) Zakaj? Čeprav se proti njim bori z vsem 'orožjem',ki si ga sploh moremo izmisliti ateizem, za katerim 'stoji' božji največji nasprotnik- mojster zla in prevar Antikrist. ( Ti pa trdiš , da je ta mojster prevar in glavni krivec za vse RAZUM . Ja, že mogoče, kadar se pusti voditi tej silni inteligenci zla, ki deluje skrajno pretkano izza ozadja- in nevidno razpreda svoje mreže preko ljudi, ki se še zavedajo ne, da deluje SKOZI NJIH IN ZANJ.
Vsi komentirajoči ti pa poskušamo dopovedati, da razum sam po sebi ni nič kriv. Je kot 'tabula rasa'-nepopisan list. Kar boš ti, tvoji starši, tvoje okolje itd... napisal/o nanj, to bo vseboval. Sam po sebi je nevtralen in nikakor nima nekih x sovražno in negativno delujočih sil, ki bi 'zavajal cele generacije že tisočletja... kakor trdiš ti, ko praviš:
Ta razum je mojster prevar v preobleki duhovnosti...
(Ne, še enkrat- to ni razum normalno pozitivno delujoče osebe! ! ! Pravi mojster zla, ki deluje tudi v raznoraznih maskah-tudi 'takozvane duhovnosti', ki se danes prodaja na veliko, je zlonamerno Zlo. )
Težko je tebi to razlagati, ker ne verjameš ne v Boga,in torej tudi v 'njegovo opozicijo' ne. In pri tem misliš, da si 'skrajno napreden. Tako, kot mislijo pač vsi 'napredni' atisti, ki so si zadali za 'življenski cilj', prosvetliti vse nazadnjaško misleče množice, ki jih je treba 'milom ili silom' naučiti edino veljavne ''RESNICE BREZVERJA''.
Tako se trudiš v tem smislu tudi ti Mirko panefin. Ne glede na to, da še vedno mislim, da imaš pravico pravico pisati kar pač pišeš,v tem smislu, si pač preprosto ne morem kaj, da ne bi, kadar so tvoje trditve preveč, proti moji (ali sleherni zdravi ''kmečki''pameti vseh, ki ti ugovarjajo), da ne bi komentirala, ne glede na obljubo, da sploh ne bom komentirala ničesar več.
Saj sicer nimam nič proti sami komunikaciji, če bi se dalo 'komunicirati ' na nekih konretnih osnovah . S teboj pa to, žal, nikakor ne gre. Zdi se mi, pa ne samo meni,- kot je razvidno, vse kot nekakšno ''hvatanje megle''. KOt, da si nekje izven realnosti. In tako , slej ali prej, v komunikaciji s teboj vsakdo odneha.... Tako tudi jaz, ne da bi prenehala povsem z kakšnim komentarjem, kadar me bodo'preveč zabolela ušesa', v kakšne brezplodne in dolgovezne diskusije se pa nimam namena spuščati.
Ne jemlji,Mirko, prosim tega osebno. Gre zgolj za to, da smo pač na povsem nasprotnih bregovih razmišljanj in pač povemo vsak svoje mnenje.
Pozdrav in lep večer !
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 2. del
Prispeval/a: Violeta dne petek, 18. november 2011 @ 18:52 CET
Sicer, če merijen ne bi napisala komentarjev... o antikristu in zlu noben nebi pomislil.
Mirko, Marko, čeprav ni v mojem stilu deliti pohvale na tak načuin pa vendar. Od vaju sem se veliko kaj naučila, ne glede nato, da Mirko piše, da ne rabimo se učiti od njega.
In tisto, kar vidim v vaju zelo sorodno, ne glede na vajina razhajanja v spoznanjih - to je iskrenost, ljubezen in z veliko in z malo začetnico, in sem se še enkrat prepričala koliko več tega, kar nekateri verniki imenujejo "bog" v tako imenovanih ateistih, kot pa v vernikih samih.
Lep večer vsem.
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 2. del
Prispeval/a: panefin001 dne petek, 18. november 2011 @ 20:56 CET
>> Če torej to 'da si priznamo, da ne vemo ' pomen,
>> da VSI ne vemo, potem tudi panefin ne ve.
Logično – celo za Merjen :)
Mirko:
Dragi MC, prepričan sem, da zelo dobro znaš ločiti kaka je razlika v pristopu k raziskovanju v kolikor že vnaprej nekaj veš, ter imaš predstave o tem in v pristopu k raziskovanju ko ne veš.
Iz stanja ko že veš, ko imaš zaključke se ne moreš naučiti ničesar novega, le v krogu starega se vrtiš.
Um, ki že ve se torej v resnici ne uči.
Dragi prijatelj, resnica, ljubezen, Bog…je nekaj večno novega.
Torej kako naj se približaš čemu tako veličastnemu s starim umom, ki že ve???
Človek, ki trdi da ve kaj je Bog, ljubezen…, ne ve o njemu ničesar.
Tega se zavedati, pomeni biti zmeraj prazen in se ne ujeti v past vedenja, ki je nujno nekaj starega.
Ta praznina je staremu umu, ki želi vedeti le zato, da bi to skladiščil v svoj spomin in potem to lepo ponavljal, povsem neznana.
Zato se tega novega s starim načitanim, znanstvenim, religioznim, specializiranim, verskim, filozofskim, ateističnim…umom preprosto ne da najti.
Ker ničesar ne najdejo so si Boga, ljubezen… mnogi izmislili, si o njemu naredili predstave katerim se potem klanjajo in te predstave častijo.
Ker pa vsak ima neko svojo predstavo, se predstave med seboj pretepajo in dokazujejo katera ima bolj prav.
To muči tudi Merijen, kot sama piše, le da ona misli da bo čas pokazal katera predstava je bolj prava.
Toda nobena predstava o Bogu, ni sam Bog.
Tako kot hrana ki si jo le predstavljamo ni prava in se je ne moremo nasititi, tako nas tudi predstave o Bogu, o ljubezni ne morejo nasititi.
Vera v Boga, nima nič opraviti s samim Bogom, čeprav verniki o njemu toliko govorijo, se mu klanjajo, ga častijo.
Prav zaradi predstav o Bogu se različne vere med seboj spopadajo skozi vso zgodovino.
Morebiti sedaj bolje razumeš o čem govorim?
MC:
Sicer pa (To leti tudi na Mirka), zakaj bi sploh morali
karkoli z gotovostjo vedeti?
>> In če ne ve, zakaj nas 'poučuje' ? razen,
>> če misli, da MI ne vemo , - on pa EDINI ve.
Spet logično. Ampak, mar nisi razumela Mirka - zakaj bi
razmišljal logično, ko pa sta razum in logika tista, ki nas
omejujeta v spoznanju resnice?
Mirko:
Upam, da je sedaj jasno, da ne poučujem ničesar čemur bi lahko sledili.
Prej bi rekel, da »od-učujem« od starih zgrešenih vzorcev.
Dragi MC, enkrat sem te že vprašal če si kjerkoli v mojih pisanjih zasledil nekaj čemur lahko slediš in to ponavljaš?
Za kaj takega bi jaz moral podati kak postopek, »kako«, način…
Nimam pa prav nobenega, saj se zavedam da nobeden ne deluje.
Ravno zaradi tega sem jih lahko prost vseh po vrsti.
Toda ljudje se ne želijo osvoboditi vsega tega, temveč raje iščejo načine, modele, raje verjamejo ali ne verjamejo, želijo kopičiti, shranjevati, utrditi, potrditi, se vezati za to kar najdejo…
Ampak svoboda, Bog, ljubezen, resnični mir ubeži vsem tem poskusom.
Zato pravim, da se enkrat ustavimo in nehajmo vrteti stare filme do onemoglosti.
Zato govorim, da se človek v resnici ne spoznava, saj namesto spoznavanja mehanizmov samega sebe, raje počne vse kar sem zgoraj naštel, kar pa ni nobeno spoznavanje.
Zato razum ne sestopi iz oblasti in se vrti v začaranem okrogu omejenosti.
Dokler bo tako, bo človek podoben žejnemu človeku, zraven izvira sveže pitne vode.
Iz tega izvira je mogoče piti, le v kolikor opustiš vse kar te omejuje in veže.
Kaj takega se lahko zgodi le v kolikor spoznaš celotno strukturo lastnega razuma, z vsemi njegovimi triki in početji.
Početi karkoli drugega, pomeni biti še naprej suženj samega sebe.
In za konec dragi MC, ja mogoče je biti povsem gotov v nekaj brez dvoma.
Ko opustiš vse staro in se ničesar več ne oklepaš, obstaja stanje izpolnjenosti, zaceljenosti, ki zadovolji celotnega človeka.
V takem stanju dragi MC, ni pregrad med mano in tabo in ni konfliktov, saj nama je skupno to kar naju povezuje.
Obstajaš ti kot oblika in jaz kot druga oblika, a bistvo ni v obliki.
Ker se oklepamo starega tega kar ni ujeto v staro, ne živimo ampak se med seboj ubijamo in kopičimo več in več materialnega.
Mislimo, da bomo s tem zapolnili to brezmejno praznino, a tega z omejenim ni mogoče izpolniti.
Prav zaradi tega ker k neskončnosti težimo skozi materialno, se bomo med seboj dokončno uničili.
Z vso ljubeznijo,
Mirko
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 2. del
Prispeval/a: osh-kosh dne petek, 18. november 2011 @ 22:13 CET
delujete.Tule je dokaz:
Nejc Jelen in Matej Praprotnik, 18. 11. 2011, Frekvenca X,
Poslušaj
Naš um je resnično enigma. Mogoče ena njegovih najbolj
čudnih lastnosti je ta, da ima zavedni in nezavedni del. Že
sama zavest jehttp://www.val202.si/wp-admin/post.php?
post=10901&action=edit ena največjih ugank v vesolju,
vendar ima vsaj to krasno lastnost, da se je ljudje brez težav
zavedamo. Nezavedni del našega uma pa je skrit tudi nam
samim.
Na skrivnostni svet nezavednega je prvi glasno opozoril slavni
oče psihoanalize Sigmund Freud in čeprav njegova teorija
nikoli ni bila znanstveno potrjena, so raziskovalci v zadnjih
letih spet začeli na veliko odkrivati ta prezrti del našega uma.
Študije vse bolj kažejo, da je podzavest nenehno na delu in
da močno vpliva na naše zavestno življenje, čeprav se mi
sami tega sploh ne zavedamo.
Pomislite na preprost primer menjave voznih pasov med
vožnjo z avtom. Najbrž se vam zdi, da lahko ta manever brez
težav zavestno izpeljete v svoji glavi. Volan držite naravnost,
potem ga zasuknete v levo, nakar ga spet poravnate. Na tak
način bi menjavo voznih pasov v glavi izpeljala večina ljudi,
vendar je to napačno. Ko dejansko vozimo, to storimo tako,
da volan najprej zasukamo v levo, nato ga zasukamo še v
desno, šele nato pa ga poravnamo. Čeprav lahko menjavo
voznih pasov brez težav izvede vsak voznik, pa zavestno
praktično nihče ne ve, kako to naredi. To je samo eden izmed
množice takšnih primerov.
Pravzaprav se ne zavedamo večine tega, kar se v naši glavi
dogaja. Naše znanje o takšnih stvareh, kot je vožnja s
kolesom in zavezovanje vezalk, je shranjeno v t. i.
implicitnem spominu. Te stvari počnemo zlahka, vendar se
zavestno ne moremo spomniti, kako. To je samo delček
našega podzavestnega uma, ki se velikokrat tudi odloča
namesto nas, le da se tega ne zavedamo.
Jaky Astik (Flickr)
Raziskava italjanskih znanstvenikov z Univerze v Padovi pred
nekaj leti je na primer pokazala, da ljudje pogosto verjamejo,
da ne vedo, koga bi volili na volitvah, v resnici pa je njihov
podzavestni um že izbral svojega političnega kandidata. Ker
se ljudje ne zavedamo svoje podzavesti, si pogosto
izmišljujemo razloge za svoje odločitve in dejanja in
verjamemo, da so ti razlogi resnični, čeprav v resnici niso, ker
so te odločitve prišle iz naše podzavesti.
V eni takšnih raziskav so psihologi ljudem pokazali fotografije
dveh žensk in jih vprašali, katera jim je bolj všeč. Nato so
enim dali v roke fotografijo tiste, ki jim je bila bolj všeč, pri
drugih pa so slike skrivoma zamenjali in nato obe skupini
vprašali, zakaj jim je ta ženska bolj všeč. Tisti, ki so jim v
roke pravzaprav dali fotografijo, ki jim je bila manj všeč,
zamenjave večinoma niso opazili in so celo našteli razloge,
zakaj jim je ta bolj všeč.
Razlogi so bili pri vseh ljudeh podobni, kar pomeni, da so si
verjetno v obeh primerih razloge za svojo odločitev nevede
izmislili. Najbrž težko sprejemate, da ste lahko samo lutka
svoje podzavesti in da je vaše cenjeno mnenje samo prazna
izmišljotina. Ta težko doumljiv odnos med našim zavednim in
nezavednim umom mogoče nazorno kaže t. i. fenomen
slepega vida. Ljudje s slepim vidom imajo poškodovan del
možganov, ki je odgovoren za procesiranje podatkov iz oči,
zaradi česar so slepi.
Če pa jim pokažete predmet in jih vprašate, kateri predmet
držite v rokah, vam bodo velikokrat odgovorili pravilno,
čeprav ga ne vidijo. Čeprav torej zavestno ne vidijo, pa lahko
vidi njihova podzavest. To si je težko predstavljati, a tudi v
našem vsakdanu lahko na nas močno vplivajo stvari, ki jih mi
sploh ne opazimo, ne uidejo pa naši podzavesti.
Pred nekaj leti so raziskovaci z ameriške univerze Yale
pokazali, da lahko ljudje drugače ocenimo nekoga, če v rokah
držimo toplo ali hladno skodelico kave. V študiji so namreč
študente prosili, da pomagajo neznancu, ki je imel polno
naročje knjig, tako da mu podržijo skodelico kave. Če je bila
kava mrzla, so študenti neznanca ocenili kot bolj hladnega,
sebičnega in manj socialnega, kot če je bila kava topla.
Ta in podobne študije samo kažejo, kako slabo v resnici
poznamo samega sebe in razloge za svoje sodbe, prepričanja,
misli in početje. Naš um deluje večinoma izven dosega našega
zavestnega radarja in ljudje se ne zavedamo svoje
podzavesti, čeprav ta igra v našem življenju zelo veliko in
pomembno vlogo. Če torej želite spoznati samega sebe,
začnite spoznavati svojo podzavest.
Gost oddaje je bil prof. dr. Peter Praper.
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 2. del
Prispeval/a: osh-kosh dne petek, 18. november 2011 @ 22:31 CET
<<Potem ko sami jasno in brez dvoma uvidimo, da je čas bil
prevara v službi razuma, razum samodejno preneha s takim
prizadevanjem.>>
Koga ali kaj razumeš pod ,,sami,,? Ali je nadrejen ali podrejen
razumu?
<<V taki tišini uma osvobojenega starih vzorcev, obstaja več
energije za delovanje tukaj in sedaj.>>
Ali to pomeni,da je potrebno uničiti spomin?
<<Ta energija je tisto novo, ki ni podvrženo nobenim
predstavam in ni obarvano versko, ali ateistično…, ne deli, ne
predalčka ker je vse ena sama celota.>>
Od kje si zdaj potegnil energijo? A ni to bolj podobno novemu
stanju?
<<Zaradi tega je ta razum, ki deluje v mejah in okvirjih ne
more spoznati in ne more k njej, pa čeprav se trudil in
prizadeval milione let.
Vse kar lahko naredi, je da to spozna in utihne.>>
Zakaj naj bi to naredil razum,a ni bolj logično da to naredi
,,sami,,?
<<Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda, so torej v začetku in
ne na koncu. >>
To je pravilno v primeru, če smo sami s seboj,če pa smo v
odnosu z drugimi ljudmi,pa to dosežemo šele na koncu.
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 2. del
Prispeval/a: žblj dne sobota, 19. november 2011 @ 09:05 CET
Zapisal si:
"Brez veze prepričujete en druzga,niti ne veste kako
delujete.Tule je dokaz:
"
Edino dobro povedano v celotni oddaji je bilo tistih nekaj besed gosta dr. P.P. Po spominu povzemam: da se mu zdi najbolj neverjetno, da se ljudje tako otepajo podzavesti.
Škoda, da ni imel več časa na razpolago. Verjamem, da bi povedal veliko bolj konkretne in uporabne stvari, kot so zgoraj navedeni primeri raziskav.
...
Odgovore na zastavljena vprašanja o energiji, spominu... katere postavljaš panefinu lahko dobiš sam v sebi. Le pomigati je treba sam/skozi svojo podzavest...;)
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 2. del
Prispeval/a: panefin001 dne sobota, 19. november 2011 @ 09:17 CET
Koga ali kaj razumeš pod ,,sami,,? Ali je nadrejen ali podrejen
razumu?
Mirko:
Mišljeno je kot »mi sami«, kar pomeni jaz, razum. O tem kaj je jaz sem že pisal.
Osh-kosh:
>
Ali to pomeni,da je potrebno uničiti spomin?
Mirko:
Tudi o tem sem pisal.
Osvoboditi se starih nepotrebnih avtomatičnih in pogojenih vzorcev obnašanja, navad, reakcij…stare nepotrebne šare…, ne pomeni uničiti razuma.
Takih starih vsebin se ne moreš osvoboditi z uničenjem, saj bi to pomenilo da mora obstajati nekdo, ki bi uničeval te vsebine in vsebine same. Proces uničenja pa bi moral biti nekaj destruktivnega in to zagotovo ni pravi pristop k spoznavanju sebe.
Uvideti da smo mi vse to, opazovalec in opazovano, jaz in vsebine…in da je to eno in isto, pomeni konec vsem napačnim pristopom do samega sebe.
Ko to uvidiš in ko ne obstaja več delitev na opazovalca in opazovano, je prisotna povsem drugačna energija in je to sprememba sama po sebi.
Torej gre za razumevanje in nikakor ne za uničenje samega sebe in celotnega sklopa imenovanega jaz, ali razum.
Spomin osvobojen nepotrebnih psiholoških balastov vezanosti vseh vrst in vezanosti za stare vsebine, deluje veliko boljše kot pa ko je vezan za vse to.
Svoboda od starega je najvišja stopnja inteligence in uporablja vso zbrano znanje kadar je to potrebno.
Za kaj takega ti ni potrebno biti vezan za tako zbrano znanje in to je razlika v kakovosti uma, ki to spozna.
Osh-kosh:
Od kje si zdaj potegnil energijo? A ni to bolj podobno novemu
stanju?
Mirko:
Gre za eno in isto.
Osh-kosh:
Zakaj naj bi to naredil razum,a ni bolj logično da to naredi
,,sami,,?
Mirko:
Razum in »sami« je eno in isto.
Osh-kosh:
>
To je pravilno v primeru, če smo sami s seboj,če pa smo v
odnosu z drugimi ljudmi,pa to dosežemo šele na koncu.
Mirko:
Zmeraj smo v odnosu, saj je jaz nastajal v odnosih in ne v izolaciji.
Kadar težiš k cilju na koncu poti nisi zavesten, da ves ta čas potrjuješ in daješ moč staremu.
To počnemo iz strahu, da ne izgubimo lažno varnost, ki nam jo daje staro.
Strah je vsebovan v vezanosti za staro, saj se to bojimo izgubiti. Zato staro branimo na vse mogoče načine.
Strah je vsebovan le v starem.
V novem strahu ni.
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda…pa nimajo nič skupnega s strahom.
Življenje je v nas in okrog nas, je v listu in v potočku, v cvetu in drevesu, je v tebi in meni…le, da energija življenja, Bog, ljubezen… niso vezani za to kar ustvarjajo vsaki trenutek.
Ta energija je v vsem tem in je hkrati povsem nekaj drugega.
Za tem hrepenimo, brez tega smo nesrečni in tega nam ne more nadomestiti prav nič drugega.
Lahko se sicer začasno zamotimo in zadovoljimo s čem manjšim, a bo nam to manjše zmeraj postalo premajhno.
En velik pozdrav dragi Osh-kosh.
Mirko
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 2. del
Prispeval/a: panefin001 dne sobota, 19. november 2011 @ 09:32 CET
točno tako, a ljudje žal raje iščejo odgovore v drugih.
Tako smo pogojeni, tako navajeni, tako nam je lažje.
Toda pri teh življenjskih vprašanjih ti in jaz lahko deliva svoja spoznanja, se poslušava, sva kritična in raziskovalna do vsega kar komunicirava, a dokler sam ne spoznaš, spoznanj drugih ne živiš.
Skozi tako komunikacijo in možnosti interneta dejansko imamo neverjetne možnosti učenja.
Učenje pa je prisotno le takrat, kadar temelji na prenosu informacij na istem nivoju in kadar ni podrejenega in nadrejenega, tistega ki ve in drugega ki ne ve.
Tako znanje ni isto kot tisto, ki ga lahko skladiščiš in potem ponavljaš, saj ni ničesar kar bi lahko ponavljal.
Gre za popolno jasnost v zvezi z nečim, tako da si glede tega spremenjen v celoti.
To je edino kar deluje, vse ostalo se razblini kot milni mehurček ob kakem dejasnkem življenjskem problemu.
Lepo te pozdravljam,
Mirko
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 2. del
Prispeval/a: merijen dne sobota, 19. november 2011 @ 12:50 CET
Glej, glej, kakšen preobrat v mišlenju oz. v pisanju!
Nenadoma - kot,da Bog obstaja !
Tako piše panefin:
Življenje je v nas in okrog nas. Je v listu in potočku, v cvetu in drevesu je v tebi in v meni, le da energija življenja Bog, ljubezen... niso vezani za to, kar ustvarjajo vsak trenutek.
Ta energija (op: - misliš Boga?) je v vsem tem in hkrati povsem nekaj drugega. Za tem hrepenimo ( za čim? - za Bogom?) , brez tega smo nesrečni , (brez česa?- brez Boga?)
in tega nam ne more nadomestiti prav nič....
Ja, dragi moji, ali se vam ne zdi, da je to 'prava hvalnica Bogu?! Pa še prav lepa!
Ampak, kako pa gre to skupaj s tem, kar je bilo napisano pred kratkim:
.... Ker ničesar ne najdejo, so si Boga, ljubezen mnogi izmislili...
Se pravi, da je Bog, po njegovem samo izmišljotina.
Če je pa tako, zakaj pa potem v nadaljevanju pravi:
... Nobena predstava ni sam Bog.
Kajti, če to trdi, mora pa najprej on sam vedeti kakšen JE BOG, (ki je izmišljotina, oz. ga ni,) predno presoja, ali so 'naše' predstave o njem pravilne.
In dalje: .... Vera v Boga, nima nič opraviti s samim Bogom...
In spet: Kako pa panefin 've' ali ima kaj opraviti z Bogom, ali pa ne in kaj pa Bog (ki 'ga sploh ni') pričakuje od ljudi in hoče ali noče.
Sklep iz tega sledi, da je pač panefin prepričan, da je ON EDINI, ki ima prave predstave o Bogu in sploh, da ima iz tega področja specialna razširjena znanja. O nečem 'česar ni'. (??!)
Precej kontradiktorno izgleda vse skupaj. Razen, če obstaja neka druga varianta in sicer, da panefin v resnici sploh ni VEČ ateist. Vse bolj semi zdi možno, da prihaja ( po milosti božji /kajne MC ?!/ in po lastnem RAZUMU (!!!) DO SPOZNANJA da 'dragi Bog', kot ŽIVLJENSKA ENERGIJA, KI JE V VSEH IN V VSEM , DEJANSKO OBSTAJA.
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 2. del
Prispeval/a: MC dne sobota, 19. november 2011 @ 16:02 CET
obstajata Zeus in Apolon? Verjetno bi, skladno s svojo
monoteistično vero dejala, da ne verjameš v njun obstoj.
V odnosu do Zeusa in Apolona si torej ateist, ker ne
verjameš v njihov obstoj, tako kot ne verjameš v tisoče
drugih bogov, ki so si jih izmislili ljudje. Verjameš samo v
točno določenega boga s točno določenimi atributi. In to
je seveda, tega niti ne skrivaš – svetopisemski bog
oziroma Jahve z vsemi tisti evangelijskimi štukaturami, ki
so jih nanj obesili kristjani.
Mirko seveda ne bo rekel, da je ateist ali vernik, ker
načelno zavrača definicije in nalepke. Seveda je jasno, da
ni kristjan (niti pripadnik kake druge religije), ker ti
verjamejo v točno določene dogme.
Z ateizmom pa je takole; Če vernik, vzemimo za primer
kristjana, ne verjame, da je Jezus umrl za naše grehe in
da brez krvave daritve na križu, ljudje ne bi bili zveličani,
potem pač ni kristjan! Z ateizmom je drugače. Tisto, kar
druži vse ateiste, ni neka verska dogma, ampak je
dejstvo, da ne verjamejo v obstoj nobenega izmed bogov
(s tem seveda odpadejo tudi vse dogme). V širšem
pomenu odpadejo tudi vsi nadnaravni pojavi (duhovi,
angeli, duhovne dimenzije, duše ipd.) Ateisti nimajo
nekega skupnega sistema dogem, čaščenja, ritualov,
predpisov. Ateist je lahko sekularni humanist, liberalec,
konzervativec, levičar, desničar, komunist, fašist,
demokrat, antidemokrat, pro-life, pro-choice, lahko je
celo klerikalec (mnogo duhovnikov je ateistov), po
svojem svetoven nazoru in političnem prepričanju je torej
lahko karkoli. Obstajajo sicer neke korelacije, a tudi te so
bolj spodbujene z nekimi stereotipnimi predstavami, kot
pa se v resnici kažejo v življenju.
Merijen, ateisti verjamemo v samo enega boga manj, kot
verjameš ti. Pravzaprav bi težko rekli, da pri ateistih
sploh gre za kako vero. Vera namreč pomeni, da
verjameš, kljub pomanjkanju dokazov in kljub temu, da
tisto, v kar verjameš nasprotuje razumu. Ateisti pa
verjamejo, da boga (skoraj zagotovo) ni, prav zaradi
pomanjkanja dokazov. In večina ateistov sploh
kategorično ne trdi, da boga ni, v odnosu do boga
oziroma bogov so agnostični, tako kot so agnostični do
gozdnih škratov in jezerskih vil. Celo »militantni« Richard
Dawkins ne pravi: »Bog ne obstaja«, ampak: »Bog
verjetno ne obstaja!« Si že slišala kdaj kakega verskega
poglavarja ali klerika, ki bi pri maši oziroma pridigi rekel:
»Bog verjetno obstaja!« ali »Z veliko verjetnostjo
verjamemo, da je Jezusu v Kani Galilejski res uspelo
spremeniti vodo v vino!« ali »Obstajajo dokaj zanesljiva
pričevanja, da je Jezusu najbrž res uspelo vstati od
mrtvih!«
Za ateiste obstoj boga oziroma bogov ni vprašanje vere,
ampak vprašanje dokazov. Seveda se tudi teisti radi
sklicujejo na dokaze (včasih še bolj goreče kot ateisti),
pri tem gredo celo tako daleč, da ne govori več o veri,
ampak kar o vedenju, o resnici, o dejstvih. (Z besedo
»dejstvo« včasih operirajo tudi znanstveniki, ko govorijo
o teorijah, ki so bile že večkrat potrjene, nikoli
znanstveniki ne uporabljajo besede »resnica«. Po tem
tudi hitro prepoznaš znanstvenika od šarlatana.)
Narava religioznih dokazov pa praviloma temelji na
razodetju. Če takšne dokaze podvržemo zdravorazumski
(logični) presoji ali jih primerjamo s spoznanji empirične
naravoslovne znanosti, se njihova moč v trenutku razsuje
in potem ostane samo še »argument« božje skrivnosti, ki
vedno znova predstavlja zadnje zatočišče mračnjakov, ki
se razuma bojijo tako, kot se vampirji bojijo svetlobe.
p.s.: Dokazi, ki jih navajaš za obstoj boga, so kajpak
smešni. Njihov skupni imenovalec je kreacionistična
mantra »Če nekaj obstaja, potem mora tisto tudi imeti
stvarnika!« In potem je dokaz za boga lahko že kar neka
»življenjska energija«, ne da bi sploh karkoli vedela o tej
energiji. Tvoje dokazovanja deluje po sistemu: »Elektrika
je, torej obstaja Zeus! Voda se pretaka, torej obstaja
Pozejdon! Ljudje se zaljubljajo, torej obstaja Amor!«
Fina izpeljava takšnega dokazovanja, je tudi krščanska
domislica: "Zlo in sovraštvo obstaja, torej obstaja tudi
hudič!"
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 2. del
Prispeval/a: merijen dne sobota, 19. november 2011 @ 21:31 CET
Že zdavnaj sem v najinih debatah, (ki jih ni bilo malo), zaključevala najina nasprotujoča si mnenja in poglede na stvari, oz. Stvarstvo in Boga z besedam: ostani ti pri svojih prepričanjih in jaz ostajam pri svojih. Enako velja tudi to pot.
Pa vendar na kratko in ponovno:
Zate je materija in materialno pač edina realnost.
Zame in še za mnoge, mnoge druge, pa obstajajo poleg te še druge ravni bivanja, vključno z Bogom in vsem, kar iz tega ishaja.
Res je, da je Bog izven vseh človeških predstav ( kar trdi npr. tudi panefin). Kar ni čudno, ker je pač duhovna entiteta neslutenih in nepredstavljivih moči , sposobnosti, tudi ''neraziskane'' pojavnosti in še mnogokaj drugega.
Zato ni čudno, da mnogo ljudi ne verjame vanj, saj si v svoji človeški omejenosti in vasezagledanosti sploh ne morejo in nočejo priznati, da obstaja nekaj bolj veličastnega kot je človek. (temu pravijo tudi Luciferska sugestija).
Čeprav ti trdiš, da je Bog nedokazjiv , kakor tudi razno razni duhovni pojavi in še posebej preživetje človekovega energijsko- duhovnega bistva po smrti, obstaja zelo veliko dokazov za to,da je to še kako resnično.
O vsem tem je ogromno pisnih in osebnih pričevanj, saj sam veš, saj bereš.
Seveda je čisto tvoja stvar, če ti ob tem samo zamahneš z roko in rečeš, da so vse to samo pravljice in bajke...To je tudi tvoj znani način.
Mislim pa, da ti je 'Priča' zadnjič zelo dobro napisal marsikaj v tem smislu glede tvoje 'fanatične antireligijoznosti', ki jo je označil celo kot osebno anomalijo. Kot je razvidno iz njegovih pisanj, pa je kljub jasno razvidni, izjemno široki razgledanosti, inteligenci in znanji iz mnogih področij, prišel do spoznanja, da Bog nedvomno obstaja. Kar je čudno. Kajti, če človek posluša tebe, bi moral biti tisti, ki v takšne nedokazljivosti in 'pravljice' verjame že zelo zaplankan. On in še marsikdo zelo razgledanih, tukaj na SP pisočih (med drugimi tudi avtor knjige: 'Ali smo pripravljeni?,) dokazujejo , da temu ni tako. Nasprotno pa je 'Priča' ravno zate rekel, da si omejen z 'plotom svojega materializma tako, da tistega kar je onstran njega', sploh ne vidiš. (Nekako v tem smislu.)
Škoda le, da mu na ta komentar nisi nič odgovoril. Vidva bi lahko imela zelo zanimivo debato.
No, jaz svojo zaključujem. Ostaniva torej, brez kakršne koli zamere, vsak pri svojih stališčih.
Lep pozdrav!
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 2. del
Prispeval/a: panefin001 dne sobota, 19. november 2011 @ 22:18 CET
»Razsvetljenje in vsakdanje življenje, ter tisočletne zablode o le temu«.
Večnosti se ne da razumeti skozi razumske pristope, potrebno jih je opustiti vse po vrsti.
Šele potem mogoče, ljubezen...večnost...Bog, enostavno je.
Tudi v naslednjem članku govorim o Bogu:
Resnica o »resnici« in o »Bogu«. Je le ena ali jih je več?
Človek, ki vse to vidi in, ki zna razmišljati s svojo glavo, zagotovo ne bo pripadal nobeni veri, nobeni skupini in želel bo sam spoznati.
Tak posameznik tudi ateist ne bo, saj ateist ne raziskuje, temveč ima le svoje mnenje.
Mnenje ali zaključek ni nobeno raziskovanje.
Draga Merijen,
kot vidiš sem o ateistu in verniku jasno napisal, da ne pripadam nobenemu.
Tebi je lažje, da me enkrat imaš za ateista in drugič za vernika, ker ti nikakor ni jasno da nisem nič od tega.
Na vsak način bi želela da pripadam enemu od njih ali čemurkoli, saj bi me tako lahko popredalčkala.
Nenehno govorim kako razum ves čas to počne in je zaradi tega samemu sebi ovira do nečesa kar se ne more spraviti v noben predal.
Merijen:
.... Ker ničesar ne najdejo, so si Boga, ljubezen mnogi izmislili...
Se pravi, da je Bog, po njegovem samo izmišljotina.
Če je pa tako, zakaj pa potem v nadaljevanju pravi:
... Nobena predstava ni sam Bog.
Kajti, če to trdi, mora pa najprej on sam vedeti kakšen JE BOG, (ki je izmišljotina, oz. ga ni,) predno presoja, ali so 'naše' predstave o njem pravilne.
Mirko: (iz mojega članka o »resnici« in o »Bogu«…)
Lepota resnice je v njeni resničnosti.
Vse besede, vse predstave vsi opisi, okrog katerih se pretepamo že od vekomaj, niso resničnost sama, ampak je vse to mrtva preteklost.
Kakšna groza, da tega nismo zavestni.
Spoštovana Merijen, v kolikor lahko ločiš med predstavo o Bogu in Bogom, potem veš o čem govorim, sicer pa bo potrebno poglobiti se v to še malo bolje.
To razliko vidim jasno in zato se ne ujamem v izmišljene in namišljene Bogove.
S tem nisem zanikal resničnosti, Boga..., temveč predstave, mnenja, zaključke, sodbe... o resničnosti, Bogu...
V kolikor bi si tole popolnoma razčisitla, tako da nobenega dvoma v zvezi s tem ne bi bilo več, potem bi lepota resničnosti zaživela, vse tvoje predstave pa odpadle.
Šele takrat je prisoten pravi mir in prava potešitev, ki jih v predstavah ni.
Dokler bomo polni samih sebe in svojih predstav, sodb...bomo sužnji le teh in jih bomo morali nenehno braniti.
Bog, ljubezen..., nima ničesar kar bi moral braniti, saj je čista svoboda.
Lep večer in srečno.
Mirko
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 2. del
Prispeval/a: panefin001 dne sobota, 19. november 2011 @ 22:29 CET
hvala za tvojo pozornost.
Vsi smo učitelji in učenci, tako da enako velja za tvoje prispevke, ki odlično pripomorejo k pestrosti tega jedilnika na Poziitvkah.
Prijeten večer ti želim.
Mirko
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 2. del
Prispeval/a: osh-kosh dne sobota, 19. november 2011 @ 22:31 CET
malo si se začel izgubljati v svojih odgovorih,zdaj se opažajo že očitne kontradiktornosti.Sicer imam še vedno občutek,da imaš v sebi ,,nekaj,, a ker tega nikakor ne znaš jasno razložiti,se bojim da bom obupal.
<<<<<<
Koga ali kaj razumeš pod ,,sami,,? Ali je nadrejen ali podrejen
razumu?
Mirko:
Mišljeno je kot »mi sami«, kar pomeni jaz, razum. O tem kaj je jaz sem že pisal.
<<<<<<<<<<
Tvoja razlaga ni logična, saj si napisal :
<<Potem ko sami jasno in brez dvoma uvidimo, da je čas bil prevara v službi razuma, razum samodejno preneha s takim prizadevanjem.>>
in če upoštevamo kar si mi odgovoril,potem se ta tvoj zapis spremeni v nekaj zmedenega :
=Potem ko ( sami = )razum jasno in brez dvoma uvidi, da je čas bil prevara v službi razuma,razum samodejno preneha s takim prizadevanjem.=
Kaj to pomeni veš verjetno samo ti?
<<<<<<<<<<<<<
Od kje si zdaj potegnil energijo? A ni to bolj podobno novemu
stanju?
Mirko:
Gre za eno in isto.
<<<<<<<<<<<<<<
Jaz mislim, da to ni eno in isto.
<<<<<<<<<<<<<<<<<<
Osh-kosh:
>
To je pravilno v primeru, če smo sami s seboj,če pa smo v
odnosu z drugimi ljudmi,pa to dosežemo šele na koncu.
Mirko:
Zmeraj smo v odnosu, saj je jaz nastajal v odnosih in ne v izolaciji.
<<<<<<<<<<<<<<<<<<
Kako pa lahko to dokažeš?
<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<
Kadar težiš k cilju na koncu poti nisi zavesten, da ves ta čas potrjuješ in daješ moč staremu.
To počnemo iz strahu, da ne izgubimo lažno varnost, ki nam jo daje staro.
Strah je vsebovan v vezanosti za staro, saj se to bojimo izgubiti. Zato staro branimo na vse mogoče načine.
Strah je vsebovan le v starem.
V novem strahu ni.
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda…pa nimajo nič skupnega s strahom.
<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<
Mirko, povsod je strah in v novem in starem,tako da ta tvoj zgornji zapis tudi nima neke vrednosti.
In na koncu,ko sem vse skupaj še enkrat preštudiral,sem ugotovil da cel članek sloni na nerazumljivem izhodišču :
<<Potem ko sami jasno in brez dvoma uvidimo, da je čas bil prevara v službi razuma, razum samodejno preneha s takim prizadevanjem>>
ugotavljam, da tvoj zaključek :
<<Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda, so torej v začetku in ne na koncu.<<
ni pravilen.In šele tu lahko uporabimo tvoj zadnji stavek ( malo spremenjen ) :
<<To spoznamo ko se osvobodimo zablod doseganja teh ciljev brez učiteljev!>>
Se boš moral malo bolj potruditi,kajti jaz te spremljam zelo pozorno.
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 2. del
Prispeval/a: panefin001 dne nedelja, 20. november 2011 @ 10:58 CET
=Potem ko ( sami = )razum jasno in brez dvoma uvidi, da je čas bil prevara v službi razuma,razum samodejno preneha s takim prizadevanjem.=
Kaj to pomeni veš verjetno samo ti?
Mirko:
Bom pa še nekoliko drugače formuliral stavek in sicer:
»Ko razum sam uvidi da je on zgrajen na času in da skozi čas v brez časovno ne more, potem doseganje skozi čas opusti«.
Prost doseganja skozi čas, je tih, buden, dovzeten in neverjetno senzibilen. V takem stanju je to kar je prej iskal z napačnim orodjem, samo od sebe tukaj.
To stanje o katerem govorim je brez časovno.
Dragi prijatelj, s temi vprašanji je potrebno delati in jih sam pri sebi razgaliti, saj le golo prebiranje teh tekstov, ne bo prineslo nobenega napredka.
To kar je za mene čista resnica, je za tebe le predstava o tem, dokler si sam nisi na jasnem tako, da nobenega dvoma v zvezi s tem ni več.
Verjeti ali ne verjeti v to, imeti mnenja in zaključke o tem, je totalno neplodno saj se tako ne premakneš z mesta ampak si v začaranem krogu starega razuma, starih vzorcev.
Srečno,
Mirko
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 2. del
Prispeval/a: panefin001 dne nedelja, 20. november 2011 @ 11:14 CET
Od kje si zdaj potegnil energijo? A ni to bolj podobno novemu
stanju?
Mirko:
Gre za eno in isto.
<<<<<<<<<<<<<<
Jaz mislim, da to ni eno in isto.
Mirko:
Misliš?
Mirko:
Zmeraj smo v odnosu, saj je jaz nastajal v odnosih in ne v izolaciji.
<<<<<<<<<<<<<<<<<<
Kako pa lahko to dokažeš?
Mirko:
Ni stvar, da jaz to dokazujem, temveč da si sam na jasnem v zvezi s tem.
Obrniva vprašanje: »Kdaj nismo v odnosu?«.
Predstavljajva si, da si v zaporu v majhni celici. V kolikor želiš preživeti, definitivno potrebuješ kisik, hrano… Od kod to pride?
V kolikor bi bil povsem izoliran, kisika ne bi imel hrane pa tudi ne, mar ne?
V izolaciji ni življenja.
V sled tega je človek, ki se zapre vase in se na tak način umetno izolira, veliko manj živ in dovzeten za to kar ga obkroža.
Tudi dva metra pod zemljo si v odnosu vsaj z zemljo, ki pa je zopet v odnosu s celotnim stvarstvom.
Zato prave izolacije sploh ni, je čista iluzija ki se dogaja le v naših glavah.
Osh-kosh:
Mirko, povsod je strah in v novem in starem,tako da ta tvoj zgornji zapis tudi nima neke vrednosti.
Mirko:
Dragi Osh-kosh, kako pa veš, da je strah v novem?
Poznaš to stanje ko vse staro preneha s svojim delovanjem in projekcijami, ali o njemu imaš le predstave???
V kolikor poznaš to veličastno stanje osvobojeno vsega starega, potem veš da v njemu ni trohice strahu. V kolikor bi strah še bil prisoten, si še zmeraj v starem.
V stanju zaceljenosti ni delitev na opazovalca in opazovano in zato tudi tistega ni, ki bi se bal.
Delitve so same po sebi izvor strahu, te pa so definitivno del starega.
Osh-kosh:
ugotavljam, da tvoj zaključek :
<<Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda, so torej v začetku in ne na koncu.<<
ni pravilen.
Dragi prijatelj, praviš da pozorno spremljaš kaj pišem, a ti kljub temu ni uspelo uvideti, da je to kar pišem dejstvo in ne zključek.
Za ilustracijo za tebe navajam še zadnji primer. Kadilec želi prenehati s kajenjem. Nastopi famozni faktor časa, ki pravi da bo s kajenjem prenehal jutri ali po novem letu.
Dokler bo trajal ta en dan ali nekaj mesecev, spremembe ne bo.
Zato pravim, da čas ne prinaša sprememb, temveč le podaljšuje staro.
Sprememba je torej mogoča le v trenutku, v brez časovnem.
Ta pa se lahko zgodi, ko spregledaš iluzijo doseganja sprememb skozi čas.
Temu pravim revolucija zavesti, vse ostalo so kozmetične in navidezne spremembe.
Zaradi tega govorim, da se ne spoznavamo, temveč dirkamo tja nekam v višave, v zaključke..., sicer bi prenehali z iluzijami doseganja sprememb skozi čas, namesto, da jih postavljamo na najvišje mesto lažnega "duhovnega" razvoja.
Kot nenehno ponavljam, zaključki so del starega in omejenega in dokler jih boš imel, zagotovo ne boš spoznal nekaj tako velikega kot je brezmejnost.
Tako stanje nima nobenih zaključkov, saj za kaj takega nima časa.
Sonce se ne vrti zaradi zaključka, da se mora vrteti.
Dež ne pade zaradi zaključka, da mora padati.
Cvetlica ne diši zaradi zaključka, da mora dišati.
Zaključki so v materialnem potrebni, a v zemlji brez meja so neučinkoviti pa če so še tako pametni.
Vse se le dogaja…dogaja…
In to dogajanje ne živimo s polnimi pljuči, saj smo od njega žal ločeni, a le v naših glavah.
Hvala ti za vso tvojo potrpežljivost in za vsa tvoja vprašanja.
Morebiti komu odprejo kak kanček novega.
Srečno,
Mirko
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 2. del
Prispeval/a: žblj dne nedelja, 20. november 2011 @ 13:08 CET
Malo sieste panefin ;)
http://www.s12.si/duhovnost/razno-duhovnost/222-duhovnost-in-znanost-kako-do-sodelovanja.html
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 2. del
Prispeval/a: osh-kosh dne ponedeljek, 21. november 2011 @ 18:22 CET
ne gre to tako enostavno
<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<
Bom pa še nekoliko drugače formuliral stavek in sicer:
»Ko razum sam uvidi da je on zgrajen na času in da skozi čas
v brez časovno ne more, potem doseganje skozi čas opusti«.
<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<
Ta stavek sploh ne paše v tvoj članek,ker s tistim kar si prej
napisal nima povezave oziroma ni resničen,saj razum vedno
dosega skozi čas. In to je pravo dejstvo, ne pa tisto, kar ti
navajaš.
<<To stanje o katerem govorim je brez časovno.>>
Oprosti,nobeno stanje ni brezčasovno,kvečjemu se zavest
tega ne zaveda.
<<Dragi prijatelj, s temi vprašanji je potrebno delati in jih
sam pri sebi razgaliti, saj le golo prebiranje teh tekstov, ne bo
prineslo nobenega napredka.<<
Jaz že delam,samo da prihajam do drugih rezultatov kot ti in
zato preverjam.
<<To kar je za mene čista resnica, je za tebe le predstava o
tem, dokler si sam nisi na jasnem tako, da nobenega dvoma v
zvezi s tem ni več.<<
To kar je zate čista resnica,za druge ni.Če bi bila ta kaj
uporabna,bi znal to približati tudi ostalim
<<Verjeti ali ne verjeti v to, imeti mnenja in zaključke o tem,
je totalno neplodno saj se tako ne premakneš z mesta ampak
si v začaranem krogu starega razuma, starih vzorcev.<<
Se ne bi strinjal, ravno to, da nekaj verjameš ali ne verjameš,
te sili v delovanje.( to pa ti odklanjaš,po dosedanjem pisanju
sodeč )
<<On nikakor ne želi sestopiti iz oblasti in zavoljo tega je
izumil vse lažne tehnike, vse rituale, ki so zgrajene na
podobnih principih doseganja cilja skozi čas in tam nekje na
koncu vseh prizadevanj.<<
Praviš da je razum na oblasti,komu pa vlada?
<<Ko enkrat uvidimo golo dejstvo, da je na koncu poti le naša
lastna projekcija izhajajoča iz starih vsebin, torej nič novega,
ali bomo še naredili kak korak v smeri doseganja in
prizadevanja teh ciljev na tak način in skozi čas?>>
Saj drugače ne gre,učenje in razumevanje se dogaja skozi
čas.Če pa ti poznaš drugačen način,nas poduči,prosim
<<Ko jasno uvidimo, da čas le podaljšuje staro, zagotovo ne
bomo naredili niti enega samega milimetra v tej smeri.>>
Da nekaj uvidimo, potrebujemo čas.In če nas staro več ne
zanima,poiščemo nekaj drugega
<<To spoznamo ko se osvobodimo zablod doseganja teh
ciljev skozi čas.<<
Se pravi nikoli?
p.s.
Dragi prijatelj ,ali si ti že osvobojen vsega tega?
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 2. del
Prispeval/a: osh-kosh dne ponedeljek, 21. november 2011 @ 18:32 CET
<<Učenje pa je prisotno le takrat, kadar temelji na prenosu
informacij na istem nivoju in kadar ni podrejenega in
nadrejenega, tistega ki ve in drugega ki ne ve.>>
Kako naj dosežem tvoj nivo?
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 2. del
Prispeval/a: panefin001 dne ponedeljek, 21. november 2011 @ 21:32 CET
Saj drugače ne gre,učenje in razumevanje se dogaja skozi
čas.Če pa ti poznaš drugačen način,nas poduči,prosim
<<Ko jasno uvidimo, da čas le podaljšuje staro, zagotovo ne
bomo naredili niti enega samega milimetra v tej smeri.>>
Mirko:
Dragi osh-kosh, se ti je kdaj zgodilo, da si v hipu kot bi padlo od nikoder, spoznal nekaj kar pred tem nisi uvidel, pa čeprav si o tem zeeeelooo premišljeval dooolgoooo časa???
Kaj takega se nam vsem zgodi vsaj tu in tam.
Največja odkritja v znanosti, medicini, tehniki…, se dogajajo točno tako, da je naenkrat pojasnjeno to, kar ves čas pred tem ni bilo vidno kljub silnemu trudu in vloženemu času.
Za taka povsem nova revolucionarna spoznanja, je um za trenutek moral odnehati, z vsem prizadevanjem. V stanju ko ni več iskal je rešitev prišla.
Nekaj podobnega je v zvezi z našimi življenjskimi vprašanji.
Brez da v to vložiš energijo ne gre, a tudi v kolikor ne prenehaš z napačnimi pristopi, tudi ne prideš do cilja.
To ne pomeni, da si len in nezainteresiran, temveč je to stanje popolne sproščenosti in nekakšne predaje, kapitulacije.
Paradoksalno, a le na videz.
Vsega tega lahko postaneš zavesten, v kolikor spoznavaš te mehanizme v sebi.
Temu rečem, da se osvobajaš zgrešenih vzorcev doseganja skozi čas in si brez vezanosti za te vzorce, lahko v hipu na cilju.
Navsezadnje sta čas in razdalja okvirja delovanja razuma, medtem ko v neskončnem prostoru, ta elementa nimata pomena.
Nas pa zanima ravno ta neskončnost in ne omejenost, mar ne?
Osh-kosh:
p.s.
Dragi prijatelj ,ali si ti že osvobojen vsega tega?
Mirko:
Od kar vem za sebe delam na teh vprašanjih. Dolga leta sem živel s spoznanji, ki jih od julija letos podajam na Pozitivkah.
Kot rečeno je vsa leta, dvom bil moj verjetno največji učitelj.
O vsem o čemer pišem danes nimam nobenega dvoma več.
To se lahko zgodi le v dveh primerih:
1. ko si totalno zaslepljen in si fanatik,
2. ali v kolikor resnično nimaš v kaj več dvomiti.
Temu drugemu pravim resnica, vsemu ostalemu, pa ponaredki in predstave o resnici.
Dragi prijatelj tebi to seveda ne prinese ničesar, saj moraš sam spoznati če je, ali ni kaj na tem kar pišem.
Nekateri me imajo za trmastega, drugi za egositičnega ko tako vztrajam pri svojem, a resnica ko enkrat je, je nič več ne more zmotiti.
Vem pa tudi, da v nekaterih ta pisanja sprožijo tisti pristni občutek domačnosti, nekateri pa najbrž tudi sami imajo taka spoznanja.
Mirno in tiho noč pa lepo spanje.
Mirko
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 2. del
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 21. november 2011 @ 22:53 CET
posameznik tudi ateist ne bo, saj ateist ne raziskuje,
temveč ima le svoje mnenje.« Mirko, če te prav razumem,
se ljudje razlikujejo na tiste, ki imajo samo svoje mnenje
in na tiste, ki raziskujejo. V seriji nesmislov, ki si jih
natresel, je to, po mojem mnenju (spet mnenje) eden
najhujših. Zase praviš, vsaj tako te je moč razumeti, da
si že spoznal resnico, ostali jo morajo še najti. Torej že
imaš neko mnenje in ne raziskuješ več. Popolnoma jasno
je, da imaš tudi o ateistih neko mnenje, ki je, da ateisti
ne raziskujejo, ampak imajo samo neko mnenje. In tudi
če raziskuješ (očitno se imaš za takega raziskovalca),
moraš NUJNO izhajati najmanj iz podmene, da sploh veš,
kaj raziskuješ in česa ne. To pa je pravzaprav že mnenje.
Hočem reči, Dragi Mirko, da se lahko pačiš s svojo
vseobsegajočo in hkrati ničobsegajočo resnico do
onemoglosti, a izražanju mnenj ne moreš ubežati. Vedno
znova se MORAŠ opredeliti. Seveda lahko krivenčiš
definicije, kolikor hočeš, lahko zanikaš obstoj objektivne
realnosti ali celo obstoj subjektivnega jaza, a nazadnje
bo še zmeraj tvoj subjektivni jaz, to je tisto, kar tvoji
možgani prepoznavajo kot samega sebe, sproduciral neko
mnenje, ki ga boš v svoji zavesti tudi jasno ločil od
mnenj drugih. Tisočkrat lahko zapišeš, da smo vsi eno, a
nazadnje se boš vedno podpisal kot Mirko. Tvoje
spoznanje ni dosti drugačno od »spoznanja«, da ne
obstajaš, ki bi hkrati potrdilo tvoj obstoj, torej bi v isti
sapi zanikal spoznanje samo.
Dolgo časa sem se tudi sam mučil s vprašanjem, kaj sem
– ateist ali teist ali nekaj vmes. Dolga leta (tudi verske)
indoktrinacije so v meni pustila nekakšen podzavesten
odpor do besede ateist. In tudi potem, ko sem že izgubil
vero v krščanskega boga in ko me tudi neke druge
teologije (vključno z »ezoterizmi« vseh vrst) niso
prepričale, sem se še zmeraj otepal besede ateist, kot da
bi beseda sama nosila »slabo karmo«, če uporabim med
novodobniki udomačeno frazo. Na podoben način sem bil
kontaminiran z besedami »kristjan« ali »krščansko«, ki
sta nosili izrazito pozitivno konotacijo. Dolgo časa sem
potreboval, da sem otresel (osvobodil) tega. Krščanstvo
zame danes ni več vrednota, niti v moralnem smislu ne.
Krščanska morala se mi zdi, ne samo inferiorna, ampak
tudi sprevržena, pri čemer ateizma seveda ne postavljam
v opozicijo krščanstvu. Ateizem je, če izhajamo iz
osnovne definicije, ne pa iz tega, kar poizkušajo na
besedo ateizem nalepiti verniki vseh sort, najboljša
definicija tistega, kar mislim, da sem. To je moja
(trenutna) pozicija. Karkoli drugega bi rekel o mojem
verskem (duhovnem) prepričanju, bi bilo neiskreno.
Tvoj apriorni očitek, da ne raziskujemo, ampak imamo
samo mnenje, ki je letel ne samo na ateiste, ampak tudi
na vernike, prepoznavam, ne toliko kot izraz napuha, kot
neko samozaverovano, čeravno dobronamerno,
pokroviteljsko držo. Moje mnenje je (spet mnenje), da
imeti mnenje ne pomeni nič slabega – imeti mnenje je
osnova za vsako razpravo. Iskanje se potem lahko
vzpostavi šele skozi izmenjavo mnenj in primerjavo teh
mnenj. Da bi bilo mogoče, pa se morajo tisti, ki
razpravljajo, zedinit o nekih skupnih podmenah in
terminih. To v praksi pomeni vsaj neko minimalno
konsenzualno poenotenje mnenj. Tvoj način diskusije in
izražanje mnenj (ki si jih ti, da bi se izognil protislovju,
precej samozavestno, da ne rečem nonšalantno,
prekvalificiral v resnico), je takšen, da ruši možnost za
vsak diskurz. Osh-kosh ti je postavil preprosto vprašanje:
»Kako prideš na tvoj nivo?« Sam si se ogradil od mnenj,
nato si dopustil možnost razprave, a le na »skupnem
nivoju«. Vse to je tako prozorno, že stokrat videno in
slišano – na sceni se pojavi guru, ki ga nihče ne razume,
in prav to, da ga nihče ne razume, naj bi dokazovalo
(višjo) resničnost tistega, kar govori.
Mirko, tudi če si se res dokopal do neke silne in vzvišene
resnice, je tvoj način podajanja te resnice skrajno
larpurlartističen. Tisti, ki so že na tvojem nivoju, tvojega
oznanjanja ne potrebujejo, tisti, ki pa niso, itak ne
morejo komunicirati s tabo, kaj šele da bi te razumeli,
nenazadnje jih pri tem ovira, kot sam praviš, prav razum.
Zadeva je zavožena že v osnovi, razen duhovnega
egotripa ne vidim razlogov, da si se po dolgih letih
introventirane duhovnosti sploh lotil prodajati svoje
veselo oznanilo širši avdienci, ki te itak ne razume, saj je
na »nižjem nivoju«.
Za nameček je to, kar prodajaš kot visoko znanost
(odpovedovanje razumu, umiritev misli, zavedanje enosti,
ipd.) nekaj precej bazičnega v duhovnosti. Povedano na
malo drugačen način lahko to prebereš v vsaki ezoterični
knjigi, največ je tega v budizmu, ali celo v knjigah, ki
učijo neko osnovno psihologijo človeka. Zadeva gre
približno takole: Človek je svoboden v duhu, ne more
vedno spreminjati okoliščin, v katerih živi, ne more vedno
vplivati na dogodke, lahko pa spremeni svoj odnos
oziroma svoj pogled do teh okoliščin in dogodkov. To je
neka osnovna filozofija, ki je pomagala preživeti ljudem v
koncentracijskih taboriščih in še danes pomaga ljudem, ki
so v stiski. To je nekakšna umetnost sprijaznjenja.
Človeški um oziroma možgani so pač iznašli pot, ki zmore
fizično bolečino, trpljenje, tesnobo in strah transformirati
v občutja, zaradi katerih se potem sprožajo fiziološki
mehanizmi, ki po načelu povratne zanke sprožajo
blagodejne biološke procese v organizmu. Izkušnje so se
akumulirale v starih znanjih, ki nas učijo še tehniko, kako
»po kuharskem receptu« sprožiti taka občutja.
Zato človek tudi prenese in zdrži več kot žival. Evolucija
nam je dala razum. A opremila nas je tudi z
mehanizmom, ki zmore ustvarjati subjektivno iluzijo
realnosti, ki se zdi manj grozljiva od resničnosti. Naši
možgani nas nenehno varajo. Če bi rekel, da nas varajo
tudi o tem, da SMO, bi se znašel na spolzki strmini. V
vsakem primeru pa sem prepričan, da je ta, zavest ali če
hočeš iluzija jaza, (bojim se, da kratkoročna) evolucijska
prednost vrste homo sapiens sapiens.
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 2. del
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 21. november 2011 @ 23:03 CET
>> in ne omejenost, mar ne?
Ne. Mirko, prav tu se motiš. Mene neskončnost ne
zanima. V življenju je toliko čudovitih in zanimivih
omejenosti, da je vsak trenutek, ki ga zapraviš za
razmišljanje o neskončnosti, izgubljen.
p.s.:
Če pa obstaja kaj takega, kot sta neskončnost in enost,
potem se nam res ni potrebno bati, da bi nam, ne glede
na naše razumevanje stvari in na naše ravnanje,
neskončnost ušla (saj imamo še neskončno dovolj časa)
ali da bi se izgubili nekje izven enosti, ker bi to
pomenilo, da obstaja tudi ločenost, kar pa je vpričo same
definicije enosti nemogoče.
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 2. del
Prispeval/a: osh-kosh dne torek, 22. november 2011 @ 01:12 CET
resnično zelo nihaš v svojih odgovorih.Tale je totalna mizerija.
<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<
Mirko:
Dragi osh-kosh, se ti je kdaj zgodilo, da si v hipu kot bi padlo od nikoder, spoznal nekaj kar pred tem nisi uvidel, pa čeprav si o tem zeeeelooo premišljeval dooolgoooo časa???
Kaj takega se nam vsem zgodi vsaj tu in tam.
Največja odkritja v znanosti, medicini, tehniki…, se dogajajo točno tako, da je naenkrat pojasnjeno to, kar ves čas pred tem ni bilo vidno kljub silnemu trudu in vloženemu času.
Za taka povsem nova revolucionarna spoznanja, je um za trenutek moral odnehati, z vsem prizadevanjem. V stanju ko ni več iskal je rešitev prišla.
<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<
Ta rešitev ne bi nikoli prišla, če ne bi najprej doooooooolgo razmišljal o tem.To je čisto navaden počitek( za nas navadne, neosvobojene) zate pa je to osvoboditev.S tem si samo potrdil moje predčasom napisano mnenje, da v bistvu starim znanim stvarem daješ samo nova imena in tako vnašaš zmedo v naši komunikaciji.
<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<
Nekaj podobnega je v zvezi z našimi življenjskimi vprašanji.
Brez da v to vložiš energijo ne gre, a tudi v kolikor ne prenehaš z napačnimi pristopi, tudi ne prideš do cilja.
To ne pomeni, da si len in nezainteresiran, temveč je to stanje popolne sproščenosti in nekakšne predaje, kapitulacije.
Paradoksalno, a le na videz.
<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<
To je paradoksalno samo pri tebi,a vsak ki ima vsaj 5% znanja o psihologiji, ti bo povedal ,da je to običajni postopek inteligentnih ljudi. Razmišljaš,razmišljaš, ko ne gre več naprej vzameš odmor in hevreka.To je znano najmanj od starih Grkov naprej!
<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<
Mirko:
Od kar vem za sebe delam na teh vprašanjih. Dolga leta sem živel s spoznanji, ki jih od julija letos podajam na Pozitivkah.
Kot rečeno je vsa leta, dvom bil moj verjetno največji učitelj.
O vsem o čemer pišem danes nimam nobenega dvoma več.
<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<
In ti praviš da poznaš samega sebe.Ne dvom, pač pa ŽELJA ZA ZNANJEM te je učila.
<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<
To se lahko zgodi le v dveh primerih:
1. ko si totalno zaslepljen in si fanatik,
2. ali v kolikor resnično nimaš v kaj več dvomiti.
Temu drugemu pravim resnica, vsemu ostalemu, pa ponaredki in predstave o resnici.
<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<
Obstaja najmanj še en primer, namreč, lahko si tudi bolan in takrat je ta resnica verjetno ,,najpravilnejša,, resnica.
<<Dragi prijatelj tebi to seveda ne prinese ničesar, saj moraš sam spoznati če je, ali ni kaj na tem kar pišem.>>
Narobe,dragi panefin,mi prinese,veš.Zdaj se ne bom več sekiral,če ne bom razumel kaj pišeš.
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 2. del
Prispeval/a: panefin001 dne torek, 22. november 2011 @ 10:32 CET
zanima. V življenju je toliko čudovitih in zanimivih
omejenosti, da je vsak trenutek, ki ga zapraviš za
razmišljanje o neskončnosti, izgubljen.
Mirko:
Dragi MC,
besede o tako subtilnih temah, o katerih se pogovarjamo so prva in verjetno največja težava v tovrstnih komunikacijah.
Druga težava je preskakovanje in jemanje iz konteksta nekaterih že podanih iztočnic, glede kake teme.
Na tak način se ustvarjajo popačene in delne, ter s tem nepravilne zaznave in dojemanja vpogleda v celoto podajanja.
V svojih člankih (ki jih zagotovo vseh nisi prebiral) se osredotočam predvsem na tega iskalca, torej na omejeno.
V članku o iskalcu, ki sem jaz-spoznavanje sebe, je zajet ta celosten vpogled odnos med končnim in neskončnim in kje je potrebno začeti s takim spoznavanjem.
Citiram le en del:
»Žal vidim okrog sebe veliko večino ljudi, ki jih sicer zanima še kaj več od tega, kar jim kažejo njihova omejena čutila in razum, a se za tega, ki ga vse to zanima, v glavnem sploh ne zmenijo.
Posledice so porazne.
Ljudje se dosti krat popolnoma izgubijo, v iskanju in dirjanju za visokimi duhovnimi znanji. Obstajajo kupci ( beri: učenci, iskalci ) in prodajalci ( beri: duhovni učitelji, duhovne knjige, religije..., tisti, ki vejo).
V procesu kupovanja znanj in visokih duhovnih modrosti, ostaja ta, ki išče, popolnoma neznan samemu sebi.
Žal ljudje mislijo, da s prebiranjem lepih besed nekoga drugega, spoznavajo sebe, a temu v večini primerov, niti približno ni tako.
Ta, ki išče, na staro podlago, le dodaja več in več dodatnih vsebin, ki mu še bolj otežujejo direktno videnje sebe, in sveta.
Res je, da so taki ljudje navidez zelo duhovni, saj operirajo z vsemi duhovnimi izrazi in besedami, a v resnici so v skladišče spomina, le skladiščili kupe besed, formul, napotkov…
Žal to ni nobena duhovnost, in to ne pomeni spoznavati sebe«…
Torej dragi MC razmišljanje o neskončnosti, je res izguba časa kot sam praviš in se s teboj v tem globoko strinjam.
Verjetno tudi sam lahko razbereš iz tega članka, da nisem filozofiral in sanjal o neki neskončnosti, ampak sem se lotil prav tega iskalca (ki je omejen). To počnem v vseh svojih člankih.
Prav s spoznavanjem mehanizmov samega sebe, sem se osvobodil lastnih zablod in tisočletnih vzorcev.
Tukaj pa nastane težava, ki jo vidim pri tebi in še pri komu.
Nikakor ne moreš dovoliti prvo samemu sebi, da kaj takega kar komuniciram obstaja kot čista realnost.
Ne moreš dojeti, da stanje enosti in izpolnjenosti, večnosti, neomejenosti…ni izmišljotina, temveč je dejstvo, ki ga žal ne živimo.
Tega pa ne živimo ravno zaradi naši prepričanj, mnenj in predstav o tem.
Ena so verska, druga ateistična,…znanstvena,…polznanstvena,…filozofska,…in prav nobena niso resničnost sama.
Ljudje v teh prepričanjih preživijo svoja življenja in jih kvečjemu le še bolj utrjujejo.
Za tebe je stanje o katerem pišem kot kaže utopija, filozofija in še kakšni izrazi kot jih včasih uporabljaš.
Dragi prijatelj prav vsi smo dobili svoje lekcije v življenju vsak na svoj način, a to še ne pomeni, da zaradi tega ne moremo naprej v vrtanje teh lukenj skozi koprene lastnih zablod o sebi in svetu, ki nas obkroža.
Meni je prav to bil eden največjih motivov, da odvržem vse kar so mi servirali in sam raziščem kaj je res in kaj ne.
Nekateri mi očitate, da ne znam pisati, prenašati kvalitetno to o čemer pišem, da sem kontradiktoren… Ti si me celo poistovetil z mistiki in duhovnimi guruji, ki so vsi po vrsti skrivnostni…
Mar vse take predstave o nečem kar pogrešamo prav vsi, pa če si to priznamo ali ne, lahko ogrozijo resničnost?
Nikakor ne dragi MC.
Stanje izpolnjenosti, enosti, večnosti je nekaj česar se vse besede, vsa visoka znanost, vse vere tega sveta, vse filozofije in vsi izmi…ne dotaknejo ker niso resničnost sama.
Tako stanje je mogoče prav za vsakega, ko do potankosti spozna sebe.
Brez poznavanja gole resnice o sebi, bomo še naprej delovali uničevalno in sovražno in se bomo dokončno uničili.
Brez ljubezni in sočutja, nam ne bo pomagala nobena visoka znanost in nobene iznajdbe, saj bodo vse uporabljene kontra človeku kot jih še večina.
Svet potrebuje plemenite ljudi, ki sebe ne doživljajo kot ločen subjekt ampak kot sestavni del te veličastne celote, v kateri smo mi le ena od oblik.
Tega s sedanjim stanjem zavesti in omejenimi pogledi, nismo sposobni.
Zato je za mene delo na sebi najtežje in najbolj pomembno delo kar jih je.
Vem, da veliko ljudi počne to isto, a se pač razlikujemo v pristopih.
Vso srečo in resnično hvala za vse tvoje prispevke.
Z vso ljubeznijo,
Mirko