Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Vsakdanje-Zivljenje-Ljubezen-Svoboda

duhovnih« avtoritet govori o inkarnacijah in reinkarnacijah, ter o tem kako se skozi številna življenja nekoč, nekoč, nekoč…približaš temu cilju. Katoliška cerkev enako obljublja raj, nebesa…po naši smrti, torej zopet na koncu vseh koncev. Ampak dragi ljudje, kaj je ta iskalec, ki si vse to prizadeva? Iz česa je sestavljen ta, ki misli kako je ta cilj na koncu njegovih naporov in doseganj? Kako je mogoče, da se tega nikoli ne vprašamo, ampak raje kar drvimo v slepo izvajanje tega kar nam drugi, ki trdijo da vejo servirajo da je prav? Kaj smo mi in iz česar smo zgrajeni, bi moralo biti naše temeljno vprašanje, preden se napotimo v iskanje ciljev, ki smo si jih postavili na najvišjo točko. V kolikor bi se torej kar začeli spoznavati takšne kot smo, ne da bi želeli kar koli dosegati, bi morebiti spoznali, da smo sestavljeni iz nešteto vzorcev in misli, ki so vsi po vrsti pogojeni. Prav pogojenost teh misli in vzorcev je krivec temu, da slepo sledimo že tisočletja, namesto da bi končno začeli spoznavati tega, ki sledi. V nasprotnem bi uvideli, da cilje ki si jih je ta iskalec zastavil, niso nič drugega kot projekcija njega samega, torej njegovih starih vzorcev in misli, njegovih vsebin. Zato se nenehno vrtimo v krogu starih vsebin in se iz njih v resnici ne premaknemo nikamor niti milimetra, pa čeprav trenirali nešteto let. Zato se človek ni spremenil že tisočletja in zato ta svet propada. Ta razum je mojster prevare in se lepo zabava v preobleki duhovnosti, saj mu je edini cilj trajanje. On nikakor ne želi sestopiti iz oblasti in zavoljo tega je izumil vse lažne tehnike, vse rituale, ki so zgrajene na podobnih principih doseganja cilja skozi čas in tam nekje na koncu vseh prizadevanj. Čas je faktor trajanja starega, saj čas to staro podaljšuje. Kaj pa naj potem naredimo, v kolikor je temu tako? Ko enkrat uvidimo golo dejstvo, da je na koncu poti le naša lastna projekcija izhajajoča iz starih vsebin, torej nič novega, ali bomo še naredili kak korak v smeri doseganja in prizadevanja teh ciljev na tak način in skozi čas? Ko jasno uvidimo, da čas le podaljšuje staro, zagotovo ne bomo naredili niti enega samega milimetra v tej smeri. Potem ko sami jasno in brez dvoma uvidimo, da je čas bil prevara v službi razuma, razum samodejno preneha s takim prizadevanjem. V teh spoznanjih obstaja osvoboditev od starega, od silnih vzorcev doseganja skozi čas podedovanih skozi tradicijo. Ta spoznanja nas osvobodijo lažne varnosti sledenja tistim, ki vejo in vzorcem doseganja skozi čas. Ker so vse tehnike zgrajene na teh principih, se osvobodimo vseh po vrsti, z enim samim zamahom in takoj. V taki tišini uma osvobojenega starih vzorcev, obstaja več energije za delovanje tukaj in sedaj. Ta energija je sposobna spoprijeti se z vso kompleksnostjo življenja in problemov medsebojnih odnosov, ter odnosov do vsega. Ta energija je tisto novo, ki ni podvrženo nobenim predstavam in ni obarvano versko, ali ateistično…, ne deli, ne predalčka ker je vse ena sama celota. V prenehanju manjšega, napačnega se pojavi novo, ki osvobojeno starega vsebuje tisto kakovost, ki jo človek in človeštvo tako zelo potrebuje. Ta kakovost je zunaj vseh zamer, vsega sovraštva, vseh delitev verskih in nacionalnih in nima ne začetka, ne konca. Zaradi tega je ta razum, ki deluje v mejah in okvirjih ne more spoznati in ne more k njej, pa čeprav se trudil in prizadeval milione let. Vse kar lahko naredi, je da to spozna in utihne. Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda, so torej v začetku in ne na koncu. To spoznamo ko se osvobodimo zablod doseganja teh ciljev skozi čas. Potem vse to, lahko živimo tukaj in sedaj. Srečno, Mirko Komentarji (27) www.pozitivke.net