Potreba je znotraj tebe, če ji slediš. Komurkoli slediš imaš neko potrebo. Dokler… Dokler ne sprevidiš in ko sprevidiš takrat veš, da je to bila le potreba. In od takrat naprej lahko hodiš za nekom, ker ti je zabavno.

Vsak od nas se je rodil »nepopisan« s potrebami. V potrebe je človeško življenje postavil koncept definicij. Abstraktna forma, ki nima nič skupnega s tem kar se v resnici dogaja. Neka zgodba, ki jo je nekdo povedal in jo zdaj trobijo že vsi, ki so jo kdajkoli slišali in ji začeli verjeti. »Ljudje smo hodeče potrebe…«

Vendar pa je resnica nekolikanj drugačna. Kaj če bi se rodili v družbi, kjer ne bi izražali potreb temveč le naklonjenost, ljubezen. Do njihovega izraza niti ne bi prišlo, vse dokler, dokler ne bi srečali nekoga s potrebo. In ko bi nas ta naučil potrebe, bi že imeli definicijo potrebe, ki bi jo potem širili naprej kot kakšno dogmo, posledica tega pa bi bile takšne ali drugačne.

A ključno tu je tole, da bi se ideologija potrebe začela širiti in širila bi se tako dolgo, dokler ne bi postala preveč očitna in bi jo nekdo začel opisovati. Tako bi dobili prvi »znanstveni« termin in obrazložitev, kaj se sploh dogaja. »Znanstveni«, takšen, ki ga je nekdo drug povedal, da drži za nas same.

Vam je kaj znano? Vse kar smo, smo namreč naučeni o nas samih. Le malo je takšnih, ki so popolnoma samosvoji, neobremenjeni z definicijami. In resnici na ljubo, tem niti ni mar za definicije, kajti, ko pride do nje se najprej prepriča, kaj čuti ob njej in če mu ni pogodu pač naredi tako, da mu življenje bo pogodu.

In to se je začelo dogajati s potrošniki. Ne moremo namreč definirati nečesa, kar je že po naturi brez definicije in ga sama definicija omejuje. No, lahko za nekaj časa, a potem le sprevidi, da to ni prava pot, saj je vse kar je bil naučen le zgodbica za lahko noč in včasih velja, včasih ne in da je čas, da gre po poti svojih lastnih občutkov.

In hvala bogu, da je bila definicija marketinga v preteklosti takšna, da je potrebno ustvarjati potrebe in jih zadovoljevati, če ravno jih marketing ravno ni ustvarjal. Kar pa je naredil pa je bilo pravzaprav tole…

V ljudeh so posamezniki s subtilnim zaznavanjem zaznali to, kar ljudje potrebujejo, da bodo bolj videli, kdo sploh so oni sami. Marketinški pristopi so torej identificirali »potrebe« ljudi, za katere so dobili jasne signal, da jih je potrebno zadovoljiti, da bodo skozi zadovoljevanje le-teh ljudje bolje lahko spoznali oz. prepoznali kdo sploh so.

In ljudje so to spoznali v zelo kratkem času. Obdobje od pojava trženja je minilo zelo hitro in med tem časom je sam sistem ustvarjanja potreb ustvaril neka nova »znanstvena« spoznanja, ki vedno bolj kažejo na človekovo individualnost. Poglejmo kvantno fiziko, na primer…

Ljudje smo začeli zaznavati svojo individualnost malček drugače, kot smo jo v preteklosti. Stvari, ki so nam odgovarjale takrat nam sedaj več ne, tudi pristopi kako do njih so se spremenili . Ljudje izražajo, mirno ali malo manj mirno, proteste proti tistemu, kar »zadovoljuje« njihove potrebe in njihove izbire gredo drugam kot so šle v preteklosti.

Ljudje smo začeli čutiti našo individualnost, to, kar pa si zares želimo sami zase. Vedno manj postaja pomembna blagovna znamka izdelka in vedno bolj njena osebna korist. Ne pravim sicer, da množična potrošnja in množični marketing ne uspeva več, a vedno manj. Ljudje imajo »poln kufer tega, da jim že od rojstva naprej govorijo kdo oni so, ko jih izobražujejo v nižji, srednji ali kakršenkoli drugi družbeni razred s svojimi pravicami in dolžnostmi.

Doma te učijo to kar so bili naučeni, saj je po njihovem to »najboljša« izbira tudi za vas, v šoli vas učijo kako morate ravnati, da boste preživeli pod pogoji družbe, mediji,družba, vsi učijo kako živeti pod pogoji družbe. A, kaj pa je družba, če ne spet ena definicija, ki pravi, da »moraš« žrtvovati del sebe, zato, da imaš zadovoljeno neko potrebo, ki jo je tako ali tako ustvarila družba. Smešno, ne.

Ljudje pa si globoko v sebi samo želijo, da bi bili in izražali to kar si želijo sami in tukaj ne govorim o površinskih željah, o teh, ki jih ustvarja naš »racionalni« um. Govorim namreč o željah, ki izbijajo iz globin našega bitja, kajti to so tiste prave stvari, ki jih naše bitje želi doživeti v življenju.

Potrošništvo je del življenja, ideologije so del življenja, verovanja in definicije so del življenja. A del življenja je tudi to, kar mi zares smo. In kaj smo? Smo živi organizem, ki se je prišel igrat, zabavat in učit na Zemljo, na ta svet. In če mu odvzameš njegovo lastno identiteto bo prej ali pozneje prišel do spoznanja, da si sam pravzaprav želi nekaj drugega. In to se je začelo dogajati.

Ljudje so začeli hoditi po svojih poteh, ljudje si želijo okušati življenje na svoj lasten način.

Kaj pa sploh je lasten način? To ni prerivanje, tekmovalnost, postavljaštvo, izražanje moči itn. To je nekaj boljšega. Ljubezen, radost, igrivost, ljubeznivost, dobrohotnost… Nekateri akterji marketinga so že začeli stopicati po tej poti in ljudem začeli ustvarjati očem, nekateri tudi čustvom všečne produkte, ki še vedno »zažigajo« v smislu tega, kar ponujajo. A dostikrat to kar je zapakirano in mamljivo ni to kar ljudje zares potrebujejo, zato radi gledajo in si zapomnijo to kar vidijo, ko pa pride do točke izbire, pa ne izberejo. In veste zakaj? Ker tega ne čutijo.

Pa boste rekli… Produkt je dober, reklama je dobra, zakaj torej? Ker ga ne čutijo. Preprosto ne. In četudi me prepričujete, da so v njih doba čustva, dobri nameni, dobra organizacija, dobra blagovna znamka, vam odgovor dajo ljudje sami.