Zadnji mesec v letu se človek hočeš nočeš malo umiri, vsaj v smislu delovnih akcij …

Čas prične teči nekoliko bolj počasi, na trenutke se zdi, da se celo ustavi, v zraku je zaznati vonj cimeta, kuhanega vina, iz trgovin in lokalov uhaja pomirjujoč napev zvončkov, vse je malo nališpano, okrancljano …, nemalokrat je videti kot da nastopamo v eni izmed pravljic, ki so nam jih pripovedovali v otroštvu in jih svojim otrokom sedaj pripovedujemo sami …

In ko se takole sprehajaš po trgovinah in saj ne veš natanko ali otroci tekajo za Božičkom in Dedkom Mrazom ali pa je ravno obratno, se zvečer s partnerjem stiskaš ob majhni mizici, nekje v ozki ulici mesta in skupaj z njim srebaš vroče, po klinčkih in medu, dišeče kuhano vino ter sta si – z vsemi šali, kapami in rokavicami - blizu kot že dolgo ne … Se s prisrčnimi, namenjenimi posebej njim, darilci srečuješ s svojimi prijatelji in jih spravljaš ob dih s skrivnostmi, ki jim jih nisi zaupal preko leta, se bolj kot kadarkoli družiš s sodelavci ter jih presenečen in obenem pomirjen spoznavaš še s tiste bolj sproščene plati, ti je res lepo; na trenutke imaš občutek kot da se je končno vse postavilo na svoje mesto in da preprosto lahko samo si. Noro čudovit občutek, s katerim te res lahko obogati le zadnji mesec leta!

Tu in tam se v tebi zvrstijo slike o tem, kako in s kom si se v novo leto zapeljal prejšnja leta … in mimogrede tudi vseh obljub, ki sem si jih zadala – ah, kje je že to -, pa sem jih ali pa tudi ne utegnila uresničiti. Neverjetno, kako hitro se obračajo dnevi, meseci, leta … Ja, zdi se, da vsako leto hitreje.

Nov začetek

Sicer pa; neizpolnjena obljuba, zamolčan občutek, neizrečena misel, v tem času niti ne glodajo tako zelo hudo. Pravljični, zadnji mesec leta ponuja možnost, da se - četudi se zdi, da je naše življenje na vseh področjih v razsulu – znova postavimo na start, da ne glede na vse, pričnemo znova … Če kdaj, imamo sedaj priložnost ustaviti nori tempo vsakdana, analizirati preteklost in planirati prihodnost! Pri tem nam je to pot dovoljeno celo malo kršiti pravila, ki se jim moramo med letom brez odstopanja pokoravati. Ja, če kdaj, je sedaj priložnost, da končamo nekaj, kar nas ne zadovoljuje, vržemo stran nikoli do kraja spleteno jopico, pozabimo vse trenutke, v katerih smo izpadli nespretni, »kokoškasti« … generalno čiščenje stanovanja pa je povsem možno prestaviti tudi na naslednje leto … Skoraj vse je dovoljeno; okoli nas in v nas je očitno nekaj opogumljajočega, kar omogoči, da je lažje kot kadarkoli stisniti delete in pričeti znova - zaključiti, če nam kaj ne ustreza, prestaviti, če za kaj še nismo pripravljene, začeti, kar si močno želimo.

Sama sebi sem že danes obljubila, da bom to leto pri postavitvi ciljev, ki naj se uresničijo v prihodnjem letu zanalašč bojkotirala skrajno visoka merila. Moje želje, ki naj se mi izpolnijo naslednje leto, bodo stvarne in dosegljive. Ne vem, razmišljam, da bi bilo dobro malo spremeniti slog oblačenja, pričesko, način in barve ličenja, si omisliti kakšen nov konjiček, pač nekaj preprostega …, kar pa bi mi pomenilo res veliko. Letos bodo moje želje pač bolj takšne »za dušo«.

No ja, če smo že ravno pri spremembi sloga oblačenja, želim si, da mi uspe našparati za tisto temno vijolično usnjeno jakno, tokrat že tretjo vijolično, ki jo imam zagledano, in da jo bodo še imeli, ko bom, mislim, da v januarju, šla v lov za njo; hecno ne, ampak ja, tudi to si želim, imeti nov kos oblačila v garderobni omari. Predvsem pa, da bosta tamala dva zdrava in srečna in me bo on še naprej ljubil, mi stal ob strani … in da ga bom jaz pripravljena sprejemati takšnega kot je, ker včasih je res nevzdržen …, samo … Sicer so tu še nekakšne ultra globoke, skrite in skrivnostne želje, ki si jih ne upam priznati na glas niti nisem povsem prepričana, če so res povsem moje. Mogoče bi si zato, na tem mestu, morala zaželeti tudi malo več poguma, kaj pa vem?

Uspešen konec

Kot imamo v tem času enkratno priložnost delati načrte, postavljati cilje, imamo obenem možnost pomiriti se s preteklostjo oz. proslaviti vse podvige, ki smo jih v tem letu uspešno realizirale. In uspeh je tudi to, da mi je prav to leto kapnilo, da ima odpuščanje večjo moč kot zamera, da v najinem razmerju namesto da se »fajtava« vsak za svoj prav, skušava drug drugega razumeti, da je pravzaprav edini verodostojni kompas v mojem življenju moj notranji glasek, ki včasih kriči tako močno, da me kar nese v neko dejavnost ali vzpostavitev kontakta z nekom …

Ja, vse to so moje majhne zmage, ki mi letos omogočajo uživati ta pravljični čas na edinstven, poseben način. Res sem ponosna nase, ker mi je uspelo zaključiti tečaj španščine, izpeljati velik projekt, pričeti s prostovoljnim delom, obiskati prijateljico iz srednje šole, ki že leta živi v tujini. Noro plodno leto; dogajalo se mi je notranje kot zunanje. Baje je prav opazen moj vsestranski napredek. Kamot se z zdravo mero samozavesti potrpljam po ramenih in se pocrtam s tisto mojo neznansko dolgo kopeljo, med katero partner že kliče gasilce, ker me nikjer ni moč najdi, kopalnična vrata pa so se očitno zopet zaskočila …. »Kakorkoli – mala moja, to leto si bila res dobra«, si rečem!

Med letom kar nekako pozabljamo, da vse to šteje, hitimo iz enega podviga k drugemu, ni pa časa za zbran in miren razmislek o tem, kam in kaj želimo niti ne za praznovanje. Moč, ki jo ima ta del leta za našo reorganizacijo in proslavljanje je zato naravnost fantastična. Nesmiselno bi bilo ne izrabiti je.

V trenutku

Konec koncev pa, saj niti ni potrebno imeti polnih rok dela z analiziranjem tega, kaj smo oz. nismo izpolnile ter planiranjem za naprej … December je tu tudi zato, da zgolj uživamo v trenutkih. V malenkostih, ki v natrpanem urniku vsakdana, ne da bi to opazile, bežijo mimo nas.