Panefin evo moji komentarji,

Imam tudi za tebe preprosto vprašanje:
Si kdaj bila zunaj polja mišljenja?

- ja, panefin bila.

V kolikor si bila, so ti vse moje reči zelo razumljive in jasne. –
ne, niso mi jasne, saj v mojem spoznanju razum ni tisti ki
ustvarja ločenost, razum jo le prepozna. V trenutku ko se
razum (bolje rečeno um, kajti razum je le del širšega uma)
umiri, se odpre bivanje, ki vse delčke poveže v celoto. Um je
le del celote, ki je nujno potreben za zavestno doživljanje tega
bivanja (v stanju bivanja so sicer tudi druga bitja na tej
zemlji, vendar tega bivanja ne doživljajo zavestno).

V kolikor nisi bila zunaj polja mišljenja, z nobeno razumsko
vajo, z razlagami vseh vrst in silnimi predpostavkami, ter
zaključki, nikoli ne boš vedela kaj je to. – panefin, kot sem
napisala zgoraj mi ta izkušnja ni tuja, prav zato imam velike
pomisleke pri tvoji razlagi o viru ločenosti.

To ne pomeni da nisi inteligentna, temveč to pomeni le, da ti
je ta isti razum ovira do tega. - Nimam nobenega mnenja o
tem ali sem inteligentna ali ne, sem to kar pač sem. Moj
razum mi zelo dobro služi pri širjenju zavesti in ne predstavlja
ovir, saj se zavedam njegove omejenosti.

Stanje enosti je stanje ko ni ločenosti, kar ne pomeni da ti ješ
z mojimi in jaz s tvojimi usti, čeprav tvoja in moja usta
premika ena in ista življenjska energija.
Žal si je tvoj razum ustvaril o tem stanju take predstave. –
ne, panefin, ti se nisi pravilno izrazil. Ker komuniciramo z
razumom se mora ta jasno izraziti, da lahko pravilno sporoči
tisto kar želi. Ti si govoril o enosti in o tem da ločenost obstaja
samo v razumu. Tudi živali imajo vsaka svoja usta, čeprav
nimajo razuma, torej ločenost obstaja izven razuma. Kolikor
te sedajrazumem vendarle priznavaš ločenost, saj imava
vendarle vsak svoja usta, vendar za njima stoji življenjska
sila, ki pa je ena sama in od tod enost. In vidiš v tem se
popolnoma strinjam s teboj, smo ločeni vendar kljub vsemu
povezani v eno celoto.

Predstave o tem satnju in stanje samo, nimajo resnično
ničesar skupnega. – panefin, zakaj pa potem ti pišeš o tem
stanju (jaz samo komentiram tvoje teze), saj je tudi tvoje
pisanje samo predstava o stanju, ki po tvoje potem nima nič
skupnega s samim stanjem? Ker sam praviš da imaš naravno
potrebo deliti to spoznanje, moraš v tej manifestaciji
uporabljati razum, s katerim poskusiš čim bolj stanje opisati,
vendar je to še vedno predstava o tem stanju. Če človek
zazna to stanje in jo izkusi, pa je odvisno od njega samega
oz. njegove »dušne poti«, mi lahko podajamo samo predstave
o tem stanju.

Kar zadeva prispodobe o otrocih iz članka, seveda ne gre tega
jemati dobesedno. Res pa je da so otroci manj ločeni ker jim
skladišče spomina še ni tako polno vseh mogočih
vzorcev...znanja...
Otroci, ki govorijo kot si navedla, so že pridobili nekaj teh
vzorcev, a otroci v povsem zgodnjih letih nimajo vzorcev
nacionalizma, se ne ločijo po barvi kože v smislu več ali manj
vrednosti... - res je, vendar otroci ki so tako majhni da tega
nimajo, tudi niso sposobni preživeti brez staršev, ki pa to
imajo, predvsem ker imajo razum. Poleg tega tako majhni
otroci niti ne zaznavajo, da ima nekdo drugo barvo kože, ko
pa to spoznajo, lahko v njej vidijo večvrednost/manjvrednost,
lahko pa tudi diverziteto in veličino življenja, ki jih notranje
lahko v prvem primeru osiromaši, v drugem pa obogati..

Skregali se bodo okrog igrače, a je to povsem nekaj drugega.
– ko odrastejo se bodo pa vojskovali za prevlado, če s
pomočjo razuma ne razvijejo empatije.

V tem smislu so otroci bližje tej naravni danosti, ki jo z leti
izgubljamo. – res je nekaj, da so otroci veliko bolj nedolžni,
saj še nimajo razvitega razuma, vzorcev… in ga zato ne
morejo uporabljati za svoje egoistične namene. Kot sem
napisala že prej, so pa tudi bolj egocentrični. Ohraniti
nedolžnost z razvitim razumom, je po moje tisti cilj, kamor
ljudje stremimo.

še enkrat naj pojasnim da jaz ne postavljam tez o ločenosti,
temveč govorim o dejstvih. – dejstva obstajajo samo v
razum, nad razumom dejstev ni, so samo izkustva. S
pisanjem v članku hočeš ali nočeš si napisal tezo, ki je sicer
po tvoje absolutna, vendar je še vedno samo teza.

Kot sem že enkrat razložil, teza je povsem razumska zadeva,
spoznanje v katerem je sodeloval razum,srce in vse celice v
človeku, pa je povsem nekaj drugega. – res je, teza je
povsem razumska. Spoznanje pa je vedno individualno,
domena tebe samega, ko ga napišeš in ga hočeš deliti z
ostalimi, postane teza.

Cenjena Dezon, vesel bi bil v kolikor se oba počutiva na istem
nivoju.
Ni enega spodaj in drugega zgoraj. So le različni pogledi in to
je vse. – – panefin, ne vem kako naj se počutim na istem
nivoju, če nivojev sploh ni!?

Poglej Dezon, naenkrat tudi sama dovoljuješ da kaj takega
kot enost, vendar obstaja ampak si potem v nekaj
"prepričana". - panefin, nikoli nisem zanikala da enost obstaja,
komentirala sem samo teze o tvoji podobi enosti, to je vse.

V kolikor človek ostaja v polju misli, potem ima vsa mogoča
prepričanja. – Ker tukaj komentiramo, smo v polju misli, zato
je tudi tvoje pisanje o izvoru ločenosti tvoje prepričanje. Kako
si dobil to prepričanje je tvoje lastno izkustvo. Tako je moje
pisanje tudi v domeni pisanja samo teza oz prepričanje, od
kod moj izvor o teh prepričanjih pa so moja izkustva. Jaz o
svojih izkustvih ne pišem množici ljudi, ker sem skozi njih
spoznala, da so izkušnje domena posameznika in jih ne
morem posploševati na vse ljudi, poleg tega jih s poskusom
razlage skozi razum omejiš in osiromašiš, kot si že sam
ugotovil.

Kaj je potem za tebe misel, prepričanje in kaj stvarnost? –
misel je del uma, s katerim on operira. Je podoba, ki jo naš
um oblikuje z namenom, da se jo lahko zavedamo.
Prepričanje je stvar razuma, ko s sposobnostjo razločevanja
in sinteze ugotovi, kaj najbolj odgovarja resnici osebnih
človekovih izkustev. Stvarnost je nekaj, kar obstaja
neodvisno od individualne domene in ima zelo veliko vidikov.
V domeni razuma je stvarnost to, da ima človek dve roki in
dve nogi, tukaj večinoma operira človek. Pri živalih je
stvarnost to, da si predator ali žrtev. Potem obstaja seveda
stvarnost tudi v domeni nad razumom, ki jo pa človek lahko le
sluti, saj evolucijsko še nima razvitih vseh orodij da bi jo
trajno zaznaval.

Ne vem kaj ti doživljaš v svoji meditaciji, ampak kot sem
opisal v članku "Meditacija", za mene meditacija ni nekaj
ločenega od vsakdanjega življenja in tudi zdaj ne, ko tole
pišem.
V kolikor te meditacija pelje vstran od resničnosti, potem to ni
nobena meditacija ampak fenomeni, iluzije...ki jih je ta razum
sposoben pričarati nešteto, le zato da bi zbežal od sedanjosti
take kot pač v resnici je – kot sem že napisala, jaz ne
opisujem moje izkušnje v meditacijah, ker jih z razumom ne
moremo dojeti, ti pa lahko povem, da me moje meditacije
peljejo v doživljanje kako veličastno kompleksno in hkrati
preprosto je življenje.

Draga Dezon, vzrok takemu bežanju, v kolikor pri tebi sploh
obstaja) je strah. – hvala panefin za tole pojasnilo. Sicer mi
nič ne pomaga, kajti večino tvojega pisanja do sedaj za mene
nima nekega smisla, zato ga bom prezrla.

V sedanjosti namreč razuma ni, utihne. -
Smrti si on nikakor ne želi.
Seveda iz svojih omejenih predstav si je o smrti naredil le
predstave in ne ve, da je šele v stanju brez misli pravo in
resnično življenje prisotno. To ni smrt telesa. – pri smrti nam
delajo veliko večje težave čustva, občutki pomembnosti,
posebnosti, vrednosti,… ki potem prevzamejo razum da si za
njih ustvari zgodbe. Tu leži gonilna sila podivjanemu umu.
Sam um oz. razum pa je veliko bolj neoseben kot čustva.-

Zato se na življenje in smrt iz stanja zaceljenosti, gleda
povsem drugače. -
Ne tako kot si ti navedla,da ti je potem vseeno za vse kar se
dogaja okrog tebe (smrti v Iraku, silna trpljenja...).

Ravno obratno je, stanje zacveljenosti je neverjetno dovzetno
za vse kar ga obkroža.
To ni stanje anemije, je stanje polnega življenja z vsemi
celicami, umom in srcem,

Tam kjer je ljubezen doma, ti ne more biti vseeno življenj.-
Res pa je da ne jočeš več zaradi sebe, da nisi zaskrbljen za
svoj mali jaz (kar ne pomeni da obstaja nekakšen velik jaz,
saj je jaz le jaz velik ali mali), njegove strahove da bo umrl...
Šele v odsotnosti strahu obstaja sočutje, ki jo premore le
ljubezen. – potem vprašanja smrti in življenja vseeno niso
brezpredmetna, saj čutiš sočutje ob tem. To je čisto nekaj
drugega.

Jaz v to kar pišem, torej nisem prepričan, ali ne prepričan saj
v prepričanju mora nujno obstajati tudi dvom ali možnost da
ni tako kot pač trenutno mislim, mar ne? – še enkrat, kar ti
podajaš na pozitivkah so tvoja prepričanja, ker ustvarjaš teze,
izvor tvojih tez pa je tvoja intimna domena. Jaz si lahko le na
podlagi tvojega pisanja oz tvojih tez ustvarim podobo tisteg,a
kar mi hočeš ti povedati. Glede na definicijo besede
prepričanje: Prepričanje je duševno sprejemanje oziroma
gotovost o veljavnosti kake ideje, navadno na temelju vere,
razuma in v nekaterih primerih izkušnje., je vse kar pišeš
ravno tvoje prepričanje.

Torej pisati ali delovati iz podlage razuma, tudi glede takih
reči, ki so večje od tega razuma je povsem nekaj drugega,
kot ko to stanje samo govori skozi razum.
Namreč razum tega stanja ne vsebuje, obratno pa. - Panefin,
ko si enkrat v manifestaciji razumu ne moreš uiti, vse kar
pišeš, govoriš… si v domeni uma. Ne se pretvarjat, da zato
ker imaš spoznanja, da je tvoje pisanje nad razumom, ker je
to nemogoče. Tvoja spoznanja so namreč samo tvoja. Ali ti
morda tvoja spoznanja smatraš za univerzalna?

Za razliko od tebe, jaz le uporabljam razum kot sredstvo
komunikacije, saj o nepredstavljivem nimam predstav. V tem
se ta dva stanja razlikujeta zelo. – vidiš panefin, tukaj se pa
začnejo nivoji. Ti, ki ne delaš iz razuma in jaz ki seveda
delam. Ne panefin, oba piševa z razumom na podlagi svojih
lastnih izkušenj in spoznanj, kakšne in iz kje izhajajo ta
spoznanja pa ne moreva soditi eden o drugem. Ko
komuniciraš vedno operiraš z razumom in razum ima vedno
svoje zakone, ki se ne spremenijo, čeprav pride spoznanje od
ne vem kje. Zato, ker se jaz ne strinjam s tabo, misliš, da ne
izkušam ničesar, kar presega razum? Tudi, če oba izkušava
isto stanje nad razumom, morava o njem komunicirati preko
misli in tako podava različne interpretacije tega stanja.

Zato nikar ne drži, da razum demoniziram, temveč mu dajem
mesto,ki mu pripada. - ne panefin, ti mu hočeš po mojem
mnenju odvzeti mesto ki mu pripada. Namreč razum je
omogočil razvoj zavesti ljudi.

Razum je prevzel vajeti oblasti, se pozvpel nad naravo, se
ima za ločenega od nje in zato ustvarja vse silne probleme in
trpljenja sebi in drugim. - razume je le prepoznal ločenost ki
obstaja neodvisno od razuma. Po mojih izkušnjah je problem
razuma ta, da je njegova gonilna sila egocentrizem zavesti,
predvsem čustvene potrebe ljudi po nadvladi, moči,
pomembnosti… ki so okupirale razum za svojo korist.

Iz stanja ločenosti, izhajajo napačna dejanja.
Ločenost je EGO, ta pa je čista fikcija. – tu se pa res motiš.
Ego je fikcija iz stališča določenega nivoja obstajanja, iz
stališča čustev pa niti malo ne, temveč trdna in konkretna
realnost.

V kolikor ni razum ta, kaj pa je po tvoje vzrok vsega tega
gorja draga Dezon??? – sem že napisala, zavest ki je
egocentrična pri večini ljudi.
Vljudno te naprošam, da poskusiš moje besede pravilno
interpretirati. – enako velja za tebe.

Dezon:
"Lahko dobiš spoznanje da obstaja še ena zavest ki vse te
ločene enote povezuje",

V tem se ujemava 100%.
Razum vsekakor ni ta zavest, saj je delovanje razuma
delčkanje, predalčkanje, nikakor pa on nima povezovalne
kvalitete, v smislu da lahko ustvari enost. – Nihče nikoli ni
rekel, da razum lahko ustvari enost; ne, seveda ne, lahko pa
ustvari bolj ali manj celostno podobo določenega dogajanja.

Delovanje iz polja omejenega razuma, je večinoma
destruktivno, razdiralno...čeprav se to zmeraj ne manifestira
takoj. – ni nujno da je destruktivno, tudi če deluje samo iz
razuma je lahko še kako konstruktivno. Enostaven primer:
mati vidi kako se njen otrok igra sredi ceste, zagleda da proti
njemu drvi avto. Z razumom ugotovi da bo avto povozil
otroka, zato skoči in ga reši. Razum je zelo dober če ga
uporabiš za konstruktivne stvari.

Tako, to je zaenkrat vse od mene. Ne vidim smisla v
nadaljevanju debate, saj sem že podala vse pomisleke glede
tvojih tez, zato bi se v nadaljevanju samo ponavljala in
pregovarjala. Tisti ki bodo prebirali te komentarje, si bodo na
podlagi napisanega ustvarili svojo podobo o tej temi v skladu
s svojo resnico.

[ Odgovori na to | # ]