Naša življenja so v zgodnjih letih, bila veliko bolj izpolnjena, kot kasneje ko odrastemo.
Imeli smo več energije in življenjske radosti.
Bili smo manj ločeni, od sebe in okolice.
Z izgubljanjem vsega tega primarnega, je nekatere posameznike, taka ločenost, začela bolj ali manj motiti.
V ločenosti ni radosti in sreče. Razen v redkih trenutkih, je življenje v ločenosti, v glavnem trpljenje, ki ga poskušamo zamašiti z vsemi mogočimi mašili, a so vsa po vrsti premajhna, da lahko zamašijo tisto zaceljeno stanje, ki izhaja iz naravne povezanosti z vsem.
Zato človek išče odgovore na ta vprašanja, od kar ve za sebe.
V kolikor odmislim, vso silno ponudbo tistih »ki so našli, ki vejo«, ponudbo vseh religij sveta in vse duhovnosti, vseh pridigarjev…in najprej samemu sebi, zastavim povsem preprosta vprašanja:
- sem v resnici ločen, ali je to laž?
- v kolikor je laž, kdo je to laž plasiral in kako to, da je laž močnejša od resnice?
- kaj je to, kar me ločuje od povezanosti in kakšno vlogo pri vsem, tem ima razum, s katerim se tako zelo ponašam?,
bom lahko sam spoznal:
- v kolikor sem zares ločen, potem mi nobena stvar na tem svetu, noben napotek, nobeno treniranje, nobeno sledenje komurkoli, ne bo prineslo povezanosti, saj bi to bilo nemogoče dejanje
- da moram spoznati, od kod izhaja ta občutek ločenosti, saj bi morebiti lahko spoznal sam izvor tega občutka.
Preden se torej loti, sledenja raznim napotkom, bi resen posameznik moral razčistiti te reči in ubrati pravi pristop, sicer se mu lahko zgodi, da leta in leta, goji le zablode in tako le izgublja čas in energijo.
Kaj pa potem naj naredim s to ločenostjo, ki jo čutim in doživljam???
Ne morem si preprosto reči, dobro povezan sem, ker to ne deluje.
Lahko pa poskusim spoznati tega, ki ustvarja ta občutek ločenosti.
To sem jaz sam, mar ne? Jaz sem ta, ki to čuti. Ta jaz, pa je razum.
Dokler bo ta isti razum, izvajal vse mogoče trike, treniral stal na glavi, leta in leta ponavljal nekakšne svete besede, ali se koncentriral, vadil… in počel vse te otročje reči, bo na sceni še zmeraj ta isti razum, ki je edini faktor ločenosti.
Ravno zaradi tega, bo še naprej, nujno obstajala tudi ločenost.
Razum zna ogromno tega, a je zaradi njegovega nenehnega ločevanja, le delno in ne celostno inteligenten.
Prav on je ta, ki je razdelil svet na tebe in mene. Ta delitev izhaja iz same narave njegovega delovanja in on ne zna drugače.
Zato na področju življenjskih reči, povzroča toliko gorja.
Zato se še naprej uči kako vojne voditi, ne pa kako z njimi prenehati.
Ker počne zgrešene stvari preko sledenja, doseganja ter iskanja in ko, zaradi same narave in zgradbe razuma, cilja nikakor ne bo dosegel, mu ne preostane drugega kot, da hlini svetnika, Boga, ali pa se vda v sivo povprečje množic.
Takih, ki so sami zaslepljeni in mislijo da so našli, da vejo, je skozi zgodovino in danes, kar veliko, za njimi pa hodijo množice, zmedenih posameznikov.
Ko ta isti razum, v koreninah samega sebe spozna, da je omejen in da je edini vzrok ločenosti prav on, preneha s svojimi neplodnimi poskusi, doseči ta, za njega nedosegljiv cilj.
S tem spoznanjem, preneha tudi zabloda o ločenosti.
V takem nedelovanju razuma in misli, je to kar smo iskali, samo od sebe tukaj.
Spoznanje, da je ločenost laž, je naenkrat živo.
To je največje spoznanje, do katerega se posameznik lahko prebije.
Ko sam uvidiš, da je ločenost laž, potem je naravno, da to želiš povedati še drugim.
Šele ko ni ločenosti, je celoten človek potešen.
Le takrat je vsakršno delovanje pravilno, saj izhaja iz celote.
Zato ne obstajajo konflikti, temveč le pravi mir, ki ga nič ne more zmotiti.
V takem zaceljenem stanju, je vse eno samo življenje, v neštetih oblikah.
Ne obstaja nobena vezanost, temveč le popolna svoboda, v kateri so vprašanja življenja in smrti, brezpredmetna vprašanja.
Svet nujno potrebuje, ravno prebujanje iz zablod o ločenosti, saj razum naenkrat deluje, tako kot je prav.
Naša življenja so v zgodnjih letih, bila veliko bolj izpolnjena, kot kasneje ko odrastemo. 
