Obstajajo številne meje, med narodi in državami in delitve na verske, politične, filozofske, nacionalne in mnoge druge, ki si jih je, vse po vrsti, izmislil človek.
Razdeljeni smo znotraj sebe in zato, smo tudi razdelili ta svet.
Posledično, smo inteligentni le delno in ne celostno.
Odgovoren za vse to je naš razum, ki sicer zna narediti računalnik, zgraditi ceste, neverjetne zgradbe, ter vsemogoče druge, tehnološke »čudeže« in je dosegel veliko tega v medicini, znanosti…, a na področju tistih primarnih, človeških vrednot in potrebi po pravem miru, radosti in sreči, je povsem odpovedal.
Vprašati sebe, zakaj je tako, ali je to vse kar človek premore, kje so vzroki za tako delovanje razuma, je nujno in inteligentno.
Kadar se človek resno loti tovrstnih vprašanj, naleti na vsemogoče probleme.
Kaj kmalu lahko ugotovi, da je tudi tako imenovana duhovnost, brez pravih odgovorov na ta vprašanja, da sicer obstajajo številna verstva in religije, ki sicer vse po vrsti govorijo o Bogu, ljubezni in miru, a so dejanja le teh, povsem kontradiktorna, tem naukom.
Tudi oni so med seboj razdeljeni in kot takšni, so le še bolj pripomogli, k razdeljenosti v svetu.
Problemi pravega miru, radosti, prave svobode in ljubezni, tako ostajajo.
Komu naj človek potem prisluhne, kje naj išče odgovore, na ta najbolj temeljna človeška vprašanja?
Prvo kar bi se človek moral naučiti je, da pristopi k vsemu temu, na pravi način.
Ker je on ta dejavnik delitve, bi moral izhajati iz samega sebe in spoznati vzroke, za takšno stanje v sebi, ne pa spreminjati sveta.
Radoveden človek, oborožen z zdravim dvomom in raziskovalnim pristopom, ki bo vso svojo pozornost in energijo usmeril v ta vprašanja, bo lahko spoznal:
- da v zemljo brez meja, ne vodi nobena pot,
- da jaz k njej ne morem in da je vse kar lahko naredim, da spoznam sebe in lastne omejitve,
- da ne iščem, saj je iskanje povezano s predstavami,
- da je ta zemlja tukaj, a je zaradi svoje omejenosti in zaslepljenosti, nisem bil sposoben videti,
V spoznavanju sebe, takega kot v resnici sem in ne takega kot bi si želel biti, direktno in brez posrednikov, torej ležijo vsi odgovori, na vsa ta vprašanja.
Naučiti se misliti s svojo glavo in spoznavati sam, je ključ pravega pristopa.
To ne pomeni, da človek mora biti slep in gluh za besede drugih, a pogubno jim je slepo slediti.
Spoznanja drugih, ki jih prebiramo, za nas nimajo nobene prave veljave, v kolikor sami ne spoznamo in tega bi se morali zavedati.
Skladiščenje v spomin lepih besed, napotkov, razlag in opisov, le trenutno in navidezno, zapolnijo našo praznino, trajne vrednosti pa nimajo.
Zemlja brez meja, je širni, brezmejni prostor katerega ni mogoče izmeriti z nobenim metrom ali merilno napravo.
Ta zemlja je življenjska energija in brezmejni prostor, v kateri se vsi izrazi tega istega življenja svobodno gibljejo, saj v resnici ni nobenih meja.
Te meje obstajajo, le v glavah nas, ljudi.
Za vse to, je odgovorno stalno fragmentarno delovanje našega razuma, ki brez tega, ne zna delovati. To je sam princip njegovega delovanja in obstoja.
Ker sedaj žal, delujemo le parcialno inteligentno, so posledice porazne.
Spoznati vse to, pomeni opustiti tako parcialno delovanje in živeti svobodno kot ptica, pomeni doživljati vso polnost življenja kot celote in delovati celostno inteligentno, saj ne obstaja nobena ločenost, na tebe in mene, na mene in svet.
Vso srečo vsem raziskovalcem.
Zemlja brez meja, je naš pravi dom.
Mirko-PA
|
Zemlja brez meja
Prispeval/a: osh-kosh dne ponedeljek, 5. september 2011 @ 11:02 CEST
>>Naučiti se misliti s svojo glavo in spoznavati sam, je ključ
pravega pristopa. <<
Kaj potrebujemo za to?
Mogoče tole:
V eni izmed svojih knjig je Wallace D. Wattles že pred 100 leti
prišel do pomembnega odkritja o vplivu misli (bodisi
pozitivnih, bodisi negativnih) na naše življenje. Napisal je
takole:
"Obstaja misleča prasnov, iz katere so nastale vse stvari in s
katero so v njenem izvirnem stanju prežeti, prepojeni in
izpolnjeni medprostori vesolja. Misel v tej prasnovi ustvari
stvar, kot je bila upodobljena v misli. Oseba lahko ustvarja
stvari v svojih mislih in z vtiskovanjem svojih misli v
brezoblično prasnov lahko povzroča stvarjenje stvari, o
katerih misli."
Kaj torej mi sami ustvarjamo v svojih mislih? Ljubezen,
veselje, radost, hvaležnost, srečo … ali pa nasprotno jezo,
zavist, zamero, nehvaležnost, strahove …. Izbira o tem, o čem
bomo mislili vsak dan je odvisna izključno od nas. Ko smo
pripravljeni pustiti preteklost za seboj, odpustiti sebi in ljudem
okoli sebe za vse bolečine in zamere, se počutimo veliko bolj
svobodne, srečne in zdrave. Zdi se nam, kot da bi se nam s
srca odvalil težek kamen odvečnega bremena.
- Kakšen vpliv imajo misli in čustva na naše življenje?
- Zakaj je potrebno v svoje življenje vnesti več ljubezni in
kako to storimo?
- Kako s spremembo svojih misli spremenimo svoje življenje?
- Zakaj je pomembno, da se naučimo sprejemati samega
sebe?
- Kako se miselno usmerimo na tisto, kar si želimo?
- Zakaj se nam tako pogosto dogajajo stvari, ki se jih bojimo?
Te zanimajo odgovori?
Zemlja brez meja
Prispeval/a: panefin001 dne ponedeljek, 5. september 2011 @ 14:29 CEST
- Kakšen vpliv imajo misli in čustva na naše življenje?
- Zakaj je potrebno v svoje življenje vnesti več ljubezni in
kako to storimo?
- Kako s spremembo svojih misli spremenimo svoje življenje?
- Zakaj je pomembno, da se naučimo sprejemati samega
sebe?
- Kako se miselno usmerimo na tisto, kar si želimo?
- Zakaj se nam tako pogosto dogajajo stvari, ki se jih bojimo?
Te zanimajo odgovori?
Bom podal kar svoje odgovore, pa jih lahko dopolniš, korigiraš:
- Ogromen vpliv.
- Ker le razum brez ljubezni povzroča razdejanja. Kako to
storimo, je napačno vprašanje, saj "kako", ne obstaja. Lahko
le spoznamo resnico tega in resnico o razumu.
- Le s spremembo svojih misli, ne spremenimo ničesar
bistvenega. Spreminjati grde misli v lepe, ali slabe v dobre, so
le navidezne spremembe, znotraj omejenega sveta misli.
Zgolj kozmetične spremembe, me kot rečeno ne zanimajo.
Potrebna je korenita revolucija, v sami osnovi razmišljanja. Ta
pa se zgodi v spoznanju, da so vse misli omejene. Le takrat je
možnost novega.
- Sprejemati samega sebe, pomeni ne bežati od sebe, takega
kot pač si, pa če si lep ali grd, dober ali slab. V kolikor bi to
resnično znali, potem vse kar pišeš, ne bi več bilo potrebno
izvajati. Ampak kaj sploh pomeni, sprejemati samega sebe?
Bojim se, da to jemljemo prelahko. Namreč sprejemati
samega sebe ne moreš, v kolikor nisi res subtilen in pozoren
na vse skrite nijanse delovanja sebe, svoje nakopičene
vzorce, misli, odzive... Za kaj takega, je potrebna nenehna
budnost in pozornost. Skozi tak proces, se lahko zgodi
sprejemanje tega kar si, iz trenutka v trenutek. Le takrat
uvidiš, da ti ni potrebno ničesar več spreminjati.
- Le miselna usmeritev, za mene ni dovolj. Želja je del
omejenega, zato je prvo potrebno pravilno razumeti željo,
sicer si suženj le te.
- Ker se s strahovi sploh ne soočamo, ampak od njih vztrajno
bežimo, skozi vsemogoče igre razuma. Sem sodijo tudi,
raznorazne kozmetične želje, po spremembi ene misli, v
drugo... Vse to in še več, je le bežanje, pred lastnimi strahovi.
Sedaj me pa res zanimajo, še tvoji odgovori.
Srečno osh-kosh,
Mirko-PA
Zemlja brez meja
Prispeval/a: hetLicht dne torek, 6. september 2011 @ 12:27 CEST
Ko bi le ljudje dojeli, da ni razum tisti, ki primarno poganja
svet. Čustva, nagoni, impulzi so tisti, ki poganjajo svet in v
svoje namene angažirajo razum, če-le ta ni v stiku z višjo
naravo človeka in čustev zato ne posluša, temveč sledi njej.
Razum je le orodje Jaza (no panefin se s tem ne bo strinjal,
ampak recimo, da je Višji Jaz stanje zavesti, ki transcendira
razum), s katerim je mogoče v človeško izkušnjo prinesti
nekaj plemenitega, bolj prefinjenega, čustva pa potem temu
sledijo in posledično manifestirajo izkušnjo vzvišenih,
plemenitih občutenj.
Mislim, da je veliko bolje v trenutni situaciji človeštva dobro
strenirati svoj razum, ki bo sposoben nadzorovati nagone in
čustva oz. jih voditi v nekaj bolj plemenitega, dokler človek ne
stopi v kontakt s svojim Višjim Jazom, ki še enkrat, nima nič
skupnega z razumom, ki potem prevzame vodstvo v
človekovem življenju in čustva in razum mu potem posledično
sledita. Seveda pod pogojem, da so čustva dobro vzgojena
(kot otroci), razum pa dodobra razvit in sposoben čustva
nadzirati.
Napisano zelo poenostavljeno ;-)
Zemlja brez meja
Prispeval/a: merijen dne torek, 6. september 2011 @ 18:17 CEST
Se povsem strinjam s tem, kar si zapisala, Mateja.
Razum in čustva je preprosto treba vzgajati kakor otroka.
Ali kot sem sama zapisala pod sosednjo temo :'Ali bodo znnstveniki...': Razum je treba plemenititi ! z vnašanjem pozitivnih vsebin misli, razmišljanj . Enako je z čustvi. Si sploh lahko kdo predstavlja vzgojo otrok brez tega?
Ali pa bomo kar pustili, da zraste, kar bo pač zraslo...
Mislim,da se ljudje preprosto premalo zavedajo, da je možna tudi samovzgoja misli,/spet nekaj z čemer se panefin ne bi strinjal, ker da hočemo postati nekaj drugega kot smo. Ni potrebno, da postanemo 'nekaj drugega'. Lahko pa postanemo nekaj boljšega/.
Ko pride neželjena misel, se reče :stop!./ še zlasti to velja za vse vrste negativnih misli.
Drugače bi pa jaz pripisala, da je tisto, kar ima največ moči, da se spremeni človek in svet z njim LJUBEZEN.
LP!
Zemlja brez meja
Prispeval/a: hetLicht dne torek, 6. september 2011 @ 19:16 CEST
Hvala Merijen. Tudi jaz sem prebrala tvoje komentarje pod drugo temo in moram napisati, da sem jih bila zelo vesela :-)
lep večer
Zemlja brez meja
Prispeval/a: merijen dne torek, 6. september 2011 @ 20:49 CEST
Lep večer tudi tebi Mateja in prav lep pozdrav!