Velikokrat sem neprijetno presenečena sama nad seboj. Pa morda niti ne presenečena, ker na nek način pričakujem porazen razplet. Včasih bi človek porekel, da gre za malenkosti... Vendar si povsem ne odpustim tega, da ne znam vsega iztisniti iz sebe, dati vsega, kar premorem oziroma vsaj tistega, kar bi po svoji presoji lahko. Pa ne gre za to, da sem že dosegla takšno stopnjo nesebičnosti, da se več ne bi ozirala nase, vsaj ne ves čas.
Samo sledovi neke naveličanosti, brezvoljnost in pa občutek neke nemoči ostajajo, pa čeprav se mi zdi, da so zadnje čase vse bolj nejasni in jih zato ni moč več tako izrazito tragično občutiti. Ko me prevzamejo takšna melanholična občutja, kar čutim, da sem nekako izpita, izpeta, brez moči in brez energije...
Včasih pričakujem, da bom lahko ves čas nekaj pozitivnega in koristnega »bruhala« iz sebe, da bom lahko neomejeno dajala, kolikor se bo do takrat nabralo v meni »užitnega in res okusnega« in da si bom sčasoma nabrala dovolj »kondicije«, da bom vsak dan žarela, ne da bi morala tudi dejansko izgoreti.
Morda se pretirano oklepam nekega vitalizma, vendar mi je to vodilo v veliko oporo in v vzpodbudo. Včasih razmišljam (razmišljam pa dokaj pogosto, ker je takšen pač moj značaj in je to nekako neodtujljivi del mene) o tem, kako sem pravzaprav nepraktična in kako malo samoorganizatorske žilice je v meni... – in potem pridem do zaključka, da je res najprej vse »v glavi«, torej se da z rednim in dosledinim vztrajnim delom na sebi pridobiti tudi tako pomembne odlike, kot je volja, recimo na splošno – volja do življenja. Vse svoje večje ali manjše polome pa tudi ne jemljem izključno tragično, čeprav mi še včasih uide kakšna solzica zaradi kakšne bolj grenke izkušnje, in se nikakor ne pomilujem in se ne sprašujem, zakaj se je to dogajalo RAVNO MENI, ampak iščem in najvčekrat tudi najdem odgovore v sebi in v svojem neustreznem čustvovanju in posledično tudi ravnanju.
Seveda včasih iščem tudi vzroke, zakaj sem takrat tako in tako ravnala, iščem vzorce iz preteklosti, ki sem jih morda nehote prevzela in sprejela, ugotavljam pa tudi, da velikokrat nisem bila pripravljena tvegati, pa tudi sem se kar veliko ukvarjala z vprašanjem JA, KAJ PA BODO DRUGI REKLI in KAKŠNO MNENJE PA IMAJO O MENI DRUGI. Ne da bi pretiravala, pa lahko ob vsem povedanem dostavim, da se večidel zelo dobro počutim v svoji koži, da mi je izziv moj zapleten in občutljiv značaj, da z veseljem delam tudi na sebi (ker če tega ne bom jaz, kdo bo?!), da pa se trudim sprejemati in razumeti tudi ljudi, s katerimi se bolj ali manj pogosto srečujem, s katerimi se bolj ali manj ujamem in kateri so mi bolj ali manj blizu.
Ravno ta medsebojna srečanja, še posebej, če se ti kdo res odpre in ti podari svoje zaupanje, svoj pogled na svet, ali pa samo, da ti z drobno pozornostjo nakaže, da te sprejema oziroma ti izkaže vsaj neko empatijo (pa tudi izkušnje, ko te kdo kljub temu, da se ti trudiš, ne sprejme, te zavrne, se umakne) – vsi ti medčloveški odnosi, šele napravijo mojo osebo resnično bogato. Ker se mi zdi malce humorističen moto: Jaz in potem dolgo dolgo nihče in potem spet jaz! scela zgrešen in neživljenjski, si izbiram raje takšna vodila, ki vključujejo vse udeležence v krogu življenja: jaz – ti – on / oni, kar pomeni: jaz in moj bližnji, ki je lahko ta trenutek z menoj v nekem odnosu, ali pa je odsoten in prisoten samo v mojih mislih; ob tem črpam hrano za duha tudi iz številnih knjig, seveda najbolj tistih, ki so spisane nekako po mojem okusu, nenazdanje pa priznavam, da obstaja nekaj oziroma nekdo, ki me neskončno presega in iz tega vsepresegajočega potem črpam moč in vitalnost.
Naj končam z vzpodbudno ugotovitvijo: prepričana sem, da moje življenje IMA SMISEL, ta smisel pa vidim v tem, da najprej odkrijem in se odpravim na pravo pot, kakor tudi, da vidim pred seboj neke cilje, ki jih lahko enačim s svojimi sanjami, in se v tem, da ostanem zvesta tistim vrednotam, ki sem jih sprejela za svoje. In naj vse moje življenje preveva ljubezen, pisana z veliko začetnico, ki naj bo prvi in zadnji smisel, pa čeprav vse ostalo odpove.
Velikokrat sem neprijetno presenečena sama nad seboj. Pa morda niti ne presenečena, ker na nek način pričakujem porazen razplet. Včasih bi človek porekel, da gre za malenkosti... Vendar si povsem ne odpustim tega, da ne znam vsega iztisniti iz sebe, dati vsega, kar premorem oziroma vsaj tistega, kar bi po svoji presoji lahko. Pa ne gre za to, da sem že dosegla takšno stopnjo nesebičnosti, da se več ne bi ozirala nase, vsaj ne ves čas.
