»Ljudje božji, občudujmo se!« nas je pozval pater dr. Karel Gržan na pomladnem večeru v kavarni Union, ko smo govorili o knjigi Žareti upanje. Tega je premalo med nami, v Sloveniji kot da se ne znamo pohvaliti in občudovati, je nadaljeval. Pa smo vsi tako potrebni občudovanja! In v slehernem izmed nas biva razlog, zaradi katerega je vreden, da občuduje samega sebe in da ga občudujejo drugi.
In sem nekaj dni po tem čarobnem večeru govorila ljudem in večkrat rekla sama sebi: Občuduj se! In sem napisala še več pisem občudovanja, kot jih že sicer, poklicala še več ljudi, kot jih običajno, da sem lahko še toliko bolj hvaleč in občudujoč ploskala vsem, ki so v meni zbudili ta neprecenljiv dar hvaležnosti in občudovanja.
Pretiravanje, tako značilno zame, v tem primeru ni nikomur škodovalo, celo meni ne, he, he … Ni bil zadovoljen samo naslovnik mojega občudovanja, temveč tudi jaz, ki sem ga izrekala. Občudovanje. Včasih potrebno kot svež vetrič za jasno čelo in živa voda za odprto srce.
Toliko razsežij je znotraj nas, toliko raznolikih lastnosti, tako svojsko je sleherno telo, tako enkratna vsaka duša, da ga ni bitja, ki ne bi bilo vredno občudovanja. Zakaj nam potem tako težko gredo pohvale z jezika? Če pogledamo, denimo, pisma bralcev, lahko beremo (zato priporočam, da tega ne počnemo!) predvsem kritiko in kritizerstvo. Če poslušamo poslance, kako drug drugega besedno obdelujejo, slišimo podcenjevanje, nasprotovanje, celo sovražnost, nikakor ne občudovanja. Če poslušamo ženske za kakšnim omizjem, zelo rade kritizirajo moške, še huje, svoje slabe izkušnje (pri katerih imajo enakopraven delež!) posplošujejo, da včasih pade grozen sklep: »Vsi moški so p......!« In moški, ki se kot grozdne jagode zbirajo za kakšnim gostilniškim šankom, tudi radi šimfajo svoje babe, kako so tečne, kako jim težijo, kako so zahtevne, nikoli zadovoljne …
Moški! Začnite vaditi. Ko vam gre partnerka najbolj na živce, zaprite oči in jo uzrite z notranjim očesom takšno, v kakršno ste se zaljubili. Spravite se v tisto stanje duše, ki je bilo značilno za vaju takrat, ko je ogenj gorel in so roke hitele v preplet moško-ženske rodovitnosti. In potem jo poglejte, poglejte jo s to novo – staro podobo v očeh in namesto da bi kaj bevsknili, izrecite občudovanje: »Tako lepe lase imaš. In tako omamno dišiš!« Ali kaj podobnega ali pa čisto nekaj drugega, samo da bo izrečeno občudovanje tistega, kar v bistvu zares občudujete v njej in na njej, pa ste zagrnili zavese svojega srca in prekrili žarke občudovanja. Povejte z besedami. Potem pa še z objemom, stiskom roke in prijaznostjo drugih vrst.
Ženske! Zvečer, ko je mir v hiši, vzemite list papirja in zapišite nanj, zakaj občudujete njega, ki vam je šel danes sicer na živce, v bistvu pa … V bistvu pa ga imate radi. Nikoli ne pozabite, da je to najbolj pomembno, prav to, da ga ljubite! Vprašajte se in zapišite na ta list papirja: Kaj najbolj občudujem na njem? Zaradi katerih lastnosti sem se odločili zanj in ne za koga drugega? S čim je pritegnil moje oči? Kakšen je takrat, ko mi srce zanj gori? Da ste rekli, blaženi, in bi radi rekli znova, kar pesnica Saša Pavček tako pretanjeno ubesedi: Ko me poljubiš, ne dvomim nič:/ bog je, so angeli in smrti ni! Potem ta list shranite in ga večkrat preberite. Učinek zagotovljen!
Prebivalci mest in vasi! Poglejte sočloveka pred blagajno v trgovini, poslušajte ga v zdravniški ambulanti, opazujte ga na avtobusu in na vlaku, pred bančnim in poštnim okencem. Kot sem to storila danes jaz, ko sem čakala na oddajo pošte in je pred menoj mlada mamica začela govoriti v nerazumljivem jeziku. Poštarica je bila zmedena, sama pa sem hitro ugotovila, da gre za nemo osebo, ki se je priučila naše govorice, da bi se z njo lažje sporazumevali. Sem pozorno prisluhnila in pojasnila, da prosi za fotokopiranje, dve kopiji, da bi rada oddala pošiljko priporočeno s povratnico. Tudi poštarica je že čez kratek čas razumela njene želje. Ko je lepa mlada ženska opravila, sem ji izrazila svoje občudovanje. »Čestitam vam, kako dobro ste se naučili govoriti, vsaka vam čast!« Potem sem šla na avtobusno postajo. Opazila sem invalida, ki je v vozičku gledal, kdaj bo prišel avtobus s spuščenimi stopnicami. Ljudje so hodili mimo njega, kot da ga ni. Kot da je neviden. Sem ga povprašala, katero številko čaka, in prisluhnila tožbi, kako malo je avtobusov za invalide, da mora čakati najmanj pol ure in še več, da se pripelje ustrezen. Sem mu z občudovanjem rekla: »Dobri ste, da kar sami potujete naokoli, brez spremstva in pomoči. Občudujem vas.« Sva zažarela oba od veselja, ker je on tak frajer, vreden občudovanja.
Pri urjenju občudovanja je super, ker za to pomembno vajo ne potrebujemo prostora. In tudi časa ne. Kajti začnemo lahko nemudoma! Indijski duhovni učitelj, pesnik, glasbenik in atlet Šri Činmoj (1931 – 2007) je napisal navdihujočo pesnitev Nemudoma začni, ki se začne takole: Nemudoma se vzljubi.// Nemudoma začni/preštevati/ svoje Božje Blagoslove// Nemudoma začni prepevati/ srčne pesmi./ ki se dotaknejo duše. // Nemudoma se otresi/ svojih dvomov/ o samem sebi.
Mojster je poznal delovanje občudovanja in hvaležnosti, zato je pogosto klical k obojemu. Ko se občudujemo in ko občudujemo druge ter jim to tudi povemo, naše telo vibrira s čudovito zdravilno energijo, ki zmore celiti rane. Ki polni praznine, nastale zaradi negotovosti, nizkega samospoštovanja, zaradi strahu, da ne ustrezamo predstavam naših staršev ali učiteljev ali vrstnikov, pa tudi tistim ne, ki nam jih vsiljujejo množični mediji s svojimi lažnimi podobami lepih, mladih teles in imenitnih stvari, ki jih moramo posedovati, če želimo biti srečni. Ko so pred leti anketirali mlade afriške ženske in jih spraševali, ali so zadovoljne s svojim telesom, so skoraj vse odgovorile, da so. Čeprav so njihova telesa pogosto okrogla in daleč od medijskih klišejev lepote. A so tako radoživa, da so njihove imetnice zadovoljne z njimi, se pravi same s seboj. Evropske ženske so na isto vprašanje odgovorile v obratnem sorazmerju. Silno malo jih je zadovoljnih s svojim stasom, ene so predebele, druge imajo premajhne prsi, tretje preveliko rit, četrte prekratke noge, pete …
Nemudoma vzljubi/ dehteči vonj/ svojega srčnega vrta lepote/ in uživaj v njem, spodbuja Šri Činmoj. Nemudoma vzljubi/preprostega otroka v sebi, vrednega ljubezni./ Nemudoma začni občudovati odkritosrčnega otroka v sebi,/vrednega občudovanja. Kajti vsi smo tudi otroci, ki znajo biti veseli samega sebe, polni občudovanja svoje veličine, odprti za radost bivanja. Zato – občudujmo se! In nemudoma začnimo/ sanjati/ o srcu/ polnem hvaležnosti.
»Ljudje božji, občudujmo se!« nas je pozval pater dr. Karel Gržan na pomladnem večeru v kavarni Union, ko smo govorili o knjigi Žareti upanje. Tega je premalo med nami, v Sloveniji kot da se ne znamo pohvaliti in občudovati, je nadaljeval. Pa smo vsi tako potrebni občudovanja! In v slehernem izmed nas biva razlog, zaradi katerega je vreden, da občuduje samega sebe in da ga občudujejo drugi.
