Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Kultura-Bolezen-Tehnika-Zivljenje

Današnja kultura je bolezen četrtek, 19. januar 2012 @ 05:02 CET Uporabnik: Miran Zupančič Današnja kultura je beda od bede. Prazne besede. Naše kulturne pridobitve so visoko cenjene. Učitelji umetnostne zgodovine in klasičnih jezikov se zelo spoštljivo priklanjajo pred stvarmi ali bogovi kulture. Življenje brez kulture se nam zdi ravno tako nemogoče, kot življenje brez pralnega stroja ali centralnega gretja, Ali ste kdaj razmišljali, kako bi bilo brez njiju? Brez tehnike, televizije, videorekorderja ali DVD-ja, brez farmacevstke industrije, avtomobilov, letal, raket in atomskih bomb, brez kina, supermaktev? Kaj nam potem ostane od našega življenja? Kaj je pravzaprav vsebina našega življenja? Ali nismo dan in noč zaposleni s tem, da vzdržujemo naše stvari, našo nakopičeno kulturno kramarijo v urejenem stanju? Ali se kdaj vprašamo, čemu to vse služi? Življenje postjaja vse bolj zapleteno in drago zaradi stvari, ki nama sploh niso potrebne, tako pravi vzhodnaška modrost. Kaj nam je pravzaprav potrebno? Tudi religija je kultura. Ali ne določajo civilizacije in kulture neke države med drugimi tudi ustanove, ki so v zvezi z vladajočo raligijo? Saj skorajda ne obstajajo sledi starih naselbin brez religioznih izbrušenih ploskev. Religio pomeni povratna povezava, ponovna povezava z Bogom- ali kakor pač ljudje še drugače imenujejo: Bog. Kdo ali kaj je Bog? Najvišje, svetloba brez senc, ljubezen brez sovraštva, popolnost, sreča, veselje, večna mladost in zdravje? Ali pa je to nekaj, česar sploh ni mogoče imenovati? In kaj so ljudje? Spomini na Boga? V svetovni literaturi se omenja duhovna iskra, ki jo imenujejo tudi duhovna iskra. Razvneti to iskro v svetlobni plamen, bi morala po ustreznih avtorjih biti edina dolžnost človeštva. Ali lahko rečemo, da je človek natančna podoba Boga? Ali je človek s prizadevanji milijonov duhovnikov in teologov ter s tisočerimi kulturni spomeniki, ki so ga preučevali, že postal resnično božanski? Človeštvo tega stoletja se še vedno odeva v figovo listje in krzno, da bi tako preklilo svojo nagoto. Le malo pa omahuje, če je potrebno skupaj ustvarjenemu razbiti glavo pa čeprav naj bo to z visoko razvitim orožjem. Gorjača pračloveka se je sedaj ovila s tančico velićastne kulture in religije. Ali mora človek resnično tako nag iti skozi življenje, se prepustiti višjim vrednotam, ki ga hočejo odrešiti iz njegovega tragičnega bivanja? Tako se ne sprašujemo radi. Zanikamo resničnost in se rajši držimo neumnosti kulture. Končno zbežimo pred življenjem samim, pred tem dnevom, to uro, to sekundo, pred živim življenjem tega trenutka! , ko sledimo resničnemu mojstru izgleda kot da obstaja samo ena religija, priznavamo samo eno. Ostalo je konkurenca, navada, odklonitev, celo kultura. Božja služba. Tudi krščanska kultura uči častiti svete podobe, upodobitve mrtvih in relikvije. Ampak to je vendarle praznoverje, ki se lahko doda vsem nižjim bogovom dnavnega življenja. Na primer filmskim in televizijskim zvezdam, športnikom in glasbenim idolom. In sedaj zazvenijo besede: Tukaj je moja skrivnost. Je zelo enostavna. Človek vidi dobro le s srcem. Bistvo je očem nevidno. To kar vidijo oči je kultura. Kar je bistveno, tega oči ne morejo videti. Ker ljudje te skrivnosti ne poznajo več, zaznavajo samo še s čutili. Ali pri tem najdejo nekaj, kar je nemiljivo? Nekaj, kar ostane? Ali obstaja še kaj drugega razen smrti in razkroja, kot slepilo, ki iskalca resnice spelje na napačno sled? Je to vse, celotno življenje? Ali se je človek zato rodil? V njegovem življenju gloda hrepenjenje, ki si ga ne zna pojasniti. Žene ga, da brzi preko morja, da išče vzvišeno nad oblaki, da lovi lepoto, srečo in večno življenje. Kjer pa ne pride dalje, tam ustvari kulturo; kulturo grobov, izumov, pomislekov in utemeljitev ter teologoziranja: Vse to so ubežne poti da lahko uide resnici. Niti ne vemo kaj iščemo, niti ne domnevamo. Tako ne moremo najti bistvenega nikjer. To bo mogoče šele takrat, ko ne bomo več sledili slepilom. Kako često že posamezniki in celotna ljudstva propadli zaradi večno neizponjenega iskanja, Sizif, Tantal! Kolikokrat se mora to še zgoditi? Zakaj ne moremo najti trenutka, o katerem bi lahko rekli: Bivaj vendar, saj ni tako lep!? Človek lahko postane z izkušnjami modrejši. Kdor si je dovolj pogosto opekel prste na navideznom lepem, ta lahko za trenutek obstane v tišini in pozabi na bogove kulture. Vendar ali lahko prenese svojo nagoto brez zlate pene? Jasno razloča, da mora biti nekaj drugega. Ali je to tisto, o čemer se govori, da je skrito v človeškem srcu? Ali se mora vsak sam zase naučiti odkleniti to skrivnost v srcu? Kje so vrata k temu labirintu? Adrianino nit lahko najdemo le, ko smo v tišini in ko upognemo ponosno glavo ter prvič slišimo čudovit spev večnosti v človeku. "Ali ne veste , da ste tempelj Božji?" Resnična umetnost nima ničesar opraviti s kulturo. Nastaja iz trenutka v živem danes in se uporablja samo v eni kulturni preriodi, tako da izbere tesar grobi kos lesa, da bi nekaj v njem izrazil. Človek želi varnost, zato ostaja kultura z inernetom, zdravili, bencinom ali nafto, kreditnimi karticami, tehnologijo in ogromnimi količinami hrane. Ostaja zunaj cvetočega vrta prvotnega življenja. Voden iz napačnega razumevanja, se človek zapre v kulturo. Tako vstopa v zastrupljeno smrtnonosno puščavo, ki mu vlada s strahom in grozo. Ta tur ponosno imenuje kultura. Ko pa so maliki demaskirani in ko je praznoverje o kulturi sežgano, takrat je skrivnost odklenjena. To je zelo enostavno: Čisto se lahko vidi le s čistim srcem. Bistveno življenje ostaja očesu skrito. Vsaka kultura še vsebuje preostanek te skrivnosti, na primer v legendi, mitu, umetnini, vendar pa ima tudi nesmiselne domišljije. Skriti zakladi spominjajo na Boga v ljudeh. To so spomini, ki priganjajo k notranjemu življenju. Miran Zupančič Komentarji (120) www.pozitivke.net