V kolikor opazujemo ljudi v dnevnih opravilih, ko so v družbi ali sami, velikokrat lahko vidimo pri njih nekakšno odsotnost, zamaknjenost.
Kot da ljudje ne bi bili povsem prisotni, temveč jih nekaj ločuje od vsega kar jih obkroža.

V komunikaciji in odnosu z nekaterimi sogovorniki se počutimo dobro in prav domače, saj obstaja nekakšen stik v takem odnosu.
V kolikor tega stika ni, odnos postane napor, saj se sogovornika pogovarjata drug mimo drugega.

Videti je kot bi v ljudeh samih in potem tudi v odnosih navzven, obstajale številne pregrade, ki ta odnos in stik otežujejo.

Prav kvaliteta tega stika je tisto, kar je merilo nekega odnosa in nam bogati ali greni življenje.
Za vsakega izmed nas je mogoč povsem odprt odnos in direkten stik, v katerem ne obstaja prav nobena pregrada med sogovorniki.

Ta direkten kontakt in tako občevanje brez vsake pregrade do vsega kar nas obkroža, je tista izjemna kvaliteta in lepota, ki izpolni celotnega človeka.
To je budnost v pravem pomenu besede in to je stanje v katerem je v harmoniji um in srce, ter vse celice in človek v celoti.
Gre za stanje povezanosti in izpolnjenosti, ki ga ne more nadomestiti nič drugega.

V takem budnem stanju je živa izjemna dovzetnost in senzibilnost do življenja v celoti.
Vidimo in slišimo več, prisotno je sočutje in vse je izpolnjeno z neko posebno kakovostjo. Ne obstaja nič takega kar bi bilo ločeno od vsega življenja ampak je vse ena sama celota.

Dogaja se verjetno večini nas vsaj občasno in za hipec, a vprašanje je zakaj take kvalitete odnosa nimamo zmeraj in do vsega.

Brez te kakovosti odnosov so naša življenja prazna in niso nič kaj srečna.

Konec 1. Dela

Mirko