Ko sem se rodil, je na Zemlji bilo kakih polovico ljudi manj, kot danes. Ne glede na povečevanje števila ljudi, in kljub temu, da sem bil povsem »normalno socializiran«, sem v letih odraščanja in kasneje, premnogo krat čutil osamljenost. Želel sem spoznati od kod ti občutki. Poglabljanja v ta in druga vprašanja, so z leti naraščala.
Spoznal sem, da je takih, ki enako čutijo kar veliko. Srečeval sem se tudi z mnogimi, ki so zelo naporno delali na tem, da se teh in drugih podobnih občutkov znebijo. Izvajali so vse mogoče, od branja knjig takih in drugačnih, se podili za resnicami v Indiji in ne vem kje vse ne. Nekateri so se zatekli k religijam, drugi so te občutke nekako zatrli, ali jih zamašili z razno raznimi materialnimi in navidez »duhovnimi« mašili…
Mene ta občutek ni in ni zapuščal. Opazoval sem mnoge v njihovih prizadevanjih, osvoboditi se grenkobe življenja v trpljenju, v osamljenosti, ampak nisem bil zadovoljen z videnim. Moral sem spoznati najgloblji vzrok vsemu temu in nič me ni moglo ustaviti pri tem.
Videval sem veliko raznih, ki so trdili da so spoznali, a kaj ko mi to ni pomenilo ničesar dokler sam ne spoznam. Po vseh poglabljanjih v ta in druga vprašanja in spoznavanjih samega sebe, v so odnosih z vsem kar me obkroža, sem ostajal zmeraj bolj sam, a zmeraj manj osamljen.
Spoznal sem vzrok osamljenosti in vzrok vsega trpljenja v človeku.
Spoznal sem, da nam vsem tako zelo, primanjkuje edino ljubezni.
Ne predstave o njej, temveč dejstva ljubezni.
Spoznal sem, da blazno kopičenje materialnega ni nič drugega, kot želja po potešitvi tega pomanjkanja.
Spoznal sem, da to izgubljeno nekateri iščejo tako, da zbirajo okrog sebe tiste, ki iščejo, medtem ko sami prikrivajo, da tega istega tudi oni nimajo.
Spoznal sem, kako so se v pomanjkanju pravega odkritja, mnogi zadovoljili z iluzijami in predstavami o ljubezni.
Spoznal sem…da ljudje trpijo, a se tega sramujejo izraziti, ker jih velika večina hlini lažno srečo.
Spoznal sem kaj je bilo tisto notranje nezadovoljstvo, ki me je gnalo skozi vse ovire do samega izvira.
Spoznal sem in sem do neskončnosti hvaležen temu občutku osamljenosti, ki me je držal budnega in nezadovoljnega, do odkritja…da je samota veličastno stanje izpolnjenosti, v katerem ni sence osamljenosti.
Spoznal sem, da je ljubezen le ena sama in da je to življenje, ki je v meni in povsod.
Spoznal sem, da je lepota samote, lepota ljubezni od katere sem bil ločen.
Ko sem se rodil, je na Zemlji bilo kakih polovico ljudi manj, kot danes. Ne glede na povečevanje števila ljudi, in kljub temu, da sem bil povsem »normalno socializiran«, sem v letih odraščanja in kasneje, premnogo krat čutil osamljenost. Želel sem spoznati od kod ti občutki. Poglabljanja v ta in druga vprašanja, so z leti naraščala.
