|  V vsakdanjem življenju smo naučeni, da vse moramo dosegati, za vse se več ali manj boriti, včasih tudi z vsemi sredstvi.
V kolikor se torej želimo prebiti do želenega cilja, moramo prehoditi določeno pot in v to vložiti trud, energijo, čas, voljo...
Cilj je zmeraj na koncu takih prizadevanj.
Tako je v naših življenjih to postal vzorec doseganja česarkoli.
Ko se človek loti temeljnih človeških vprašanj miru, radosti, sreče, ljubezni, svobode…prenaša take vzorce doseganja, v poskuse dokopati se teh največjih ciljev za vsakega človeka.
Tisoči sledijo takim vzorcem in sledijo številnim napotkom duhovnih učiteljev, religijam, knjigam, avtoritetam, ki pravijo da obstaja pot, da jih ta cilj čaka tam nekje.
Ampak zakaj mnogi, ki so še tako dobri učenci in še tako zvesto sledijo naukom svojih duhovnih učiteljev, ne najdejo tega kar iščejo?
Je tak cilj, resnično na koncu poti?
Veljajo v svetu kjer živita radost in ljubezen, enaki vzorci kot v vsakdanjem življenju, ko cilje dosegamo na koncu naših naporov?
Da bi spoznali kaj je od tega res in kaj ne, se moramo enkrat ustaviti in poglobiti v sam pristop doseganja, teh za človeka najbolj pomembnih ciljev.
Kaj pa če je tak cilj, morebiti na samem začetku in ne na koncu?
To bi pomenilo, da mnogi sledijo povsem napačnim napotkom in le zapravljajo energijo in čas.
Tistemu, ki je desetletja sledil takim napotkom, ni enostavno priznati si, da so vsa odrekanja in ves ta čas, morebiti bila zaman in v stran vržena.
Ko ničesar ne najdejo, si lepo izmislijo srečo, Boga, ljubezen in naprej slepijo sebe in druge, medtem ko znotraj sebe iščejo še naprej, razen v kolikor niso povsem obupali in se iztrošili.
Veliko krat v zgodovini so taki učenci obračunali s svojimi učitelji, ker so se počutili prevarane.
Je torej resnica na koncu ali v začetku?
Če smo vsaj malo iskreni si bomo priznali, da tega z gotovostjo ne moremo vedeti.
…sledi nadaljevanje.
Mirko
|
NE ZAMUDITE
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 1.del
Prispeval/a: MC dne sobota, 12. november 2011 @ 17:21 CET
konkreten. In ne reci mi, prosim, da konkretnost izhaja iz
dualnosti ;)
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 1.del
Prispeval/a: panefin001 dne sobota, 12. november 2011 @ 18:18 CET
Svet dualnosti je res totalna konkretna zmeda in beda, saj si o resničnosti riše le predstave, medtem ko je svet enosti živa resničnost.
Kaj bolj konkretnega kot te resničnosti, v svojem življenju nisem spoznal.
Povej mi nekaj o tvoji konkretnosti-resničnosti.
Tukaj gre za to, kako ta resničen svet prenesti nekomu, ki nenehno sodi, meri, tehta, opisuje, definira...in to resničnost razcefra skozi neskončne analize v prafaktorje.
Kako nekomu, ki je necelosten, prenesti celoto?
V kolikor bi to bilo mogoče, bi tebi in vsem ljudem na tem svetu to resničnost in celoto, takoj prenesel.
V sled vsega tega, sem najbrž iz tvojega zornega kota zagotovo zelo ne konkreten, a z mojega dajam vse od sebe in ni drugih možnosti.
Tudi ta večer je tišina na oknu...Za to tišino je potrebno odpreti okno in mogoče vstopi tudi v našo hišo.
Lep, miren in izpolnjen večer ti želim dragi MC.
Mirko
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 1.del
Prispeval/a: MC dne sobota, 12. november 2011 @ 21:12 CET
tvoje v mojem pisanju ne konkretnega?
Pravzaprav bi veliko laže naštel tisto, kar je bilo kolikor
toliko konkretno. Še najbolj konkretna se mi je zdela
trditev, da so »Veliko krat v zgodovini so taki učenci
obračunali s svojimi učitelji, ker so se počutili
prevarane.« (Mimogrede velikokrat se piše skupaj, enako
velja za besedo nekonkreten. In tudi z vejicami imaš
povsem konkretne težave.) Si lahko vsaj tukaj konkreten
in poveš, kateri učenci so obračunavali s svojimi učitelji,
ker so se čutili prevarani. Nekaj zgodovinskih primerov,
prosim. Saj ne, da mislim, da takšni primeri ne obstajajo,
ampak se mi zdi, da je to način, da iz tebe izvabim vsaj
nekaj konkretnega ;)
>> Svet dualnosti je res totalna konkretna zmeda in
beda, saj si o resničnosti
>> riše le predstave, medtem ko je svet enosti živa
resničnost.
To je tipičen primer stavka, ki ne pove absolutno ničesar
in predtsvlja »živ primer nekonkretnosti«. Ne samo, da ne
pove ničesar, je na nek način celo kontradiktoren. Po eni
strani zanikaš dualnost, po drugi strani pa resničnost
deliš na živo resničnost in na resničnost, ki riše le
predstave. Razmišljaš podobno kot Platon, ki je svet
razdelil na svet, kot ga zaznavajo ujetniki v jami (svet
senc) in na svet idej, ki je bolj resničenoziroma edini
resničen. Mirko, ti si dualist par excellence.
>> Kaj bolj konkretnega kot te resničnosti, v svojem
življenju nisem spoznal.
Te resničnosti? Katere resničnosti? Tvoje resničnosti?
Očitno je TVOJA resničnost edina živa resničnost, vse
ostalo pa je »totalna konkretna zmeda in beda, ker o
resničnosti riše le predstave. Ne razumi me napak, ampak
vsak norec na zaprtem oddelku, ki si domišlja, da je
reinkarnacija Napoleona ali Cezarja, ima enake predstave
o resničnosti. Za take primerke je edina konkretna
resničnost zavedanje, so Napoleoni ali Cezarji in da živijo
v 18. oziroma v 1. stoletju pred našim štetjem.
>> Povej mi nekaj o tvoji konkretnosti-resničnosti.
Kot prvo, težko bi rekel, da gre za mojo resničnost.
Resnično je to, da sedaj tipkam ta odgovor. Vem, da bo
ta moja resničnost čez nekaj minut ali ur postala tudi
tvoja resničnost in resničnost vseh tistih, ki bodo to
prebrali. Ko mi boš odgovoril na moje pisanje, bo to
samo še potrdilo, da je moja resničnost tudi tvoja. Ker
sem računalničar, tudi dokaj natančno (konkretno) vem,
na kakšen način bo ta informacija prišla do tebe. Obstaja
namreč zelo konkretna resničnost (naprave, tehnologije,
materiali, energije, protokoli), ki omogočajo takšen
prenos informacij. Brez te resnične konkretnosti oziroma
konkretne resničnosti, bi ti lahko svojo »živo resničnost«
še tisoč let premleval v svojih sicer resničnih možganih, a
se iz tega ne bi izcimilo nič resničnega - ne zame, ne za
koga drugega, razen v tistem delu, ko bi te tvoje
premlevanje resničnosti ustavilo v kaki drugi aktivnosti
oziroma povzročilo aktivnost, ki bi jo inicirala takšna
miselna telovadba. Že sam medij, ki ga uporabljaš za
svoje »veselo oznanilo«, dokazuje, da vendarle še zmeraj
priznavaš resničnost, ki je, če prav razumem tvoje
razumevanje resničnosti, samo nekakšna lažna predstava
v svetu dualnosti. Očitno je, da brez »lažne resničnosti«,
sploh ne zmoreš komunicirati z drugimi. Domišljam pa si,
da verjameš, da v resnici sploh ne komuniciraš z mano
oziroma z »drugim«, ampak z enim (kajti drugo ne
obstaja), torej na nek paradoksalen način sam s sabo.
Kajti - ti in jaz, oziroma ti in drugi – to je že dualnost, ki
jo zavračaš. Na to seveda nimam ugovora. Tudi sam
verjamem v enost, a se mi zdi, da na malo drugačen
način. Zadostuje mi, da pogledam skozi mikroskop in
vidim, da smo vsi sestavljeni iz enakih »komponent«. Za
nameček se te komponente podrejajo enakim
zakonitostim. V tem smislu smo res vsi eno in izhajamo
iz enega. To bi nas moralo, ne glede na to, kako si
prestavljamo tisto »eno« oziroma »enost«, narediti manj
domišljave in bolj razumevajoče.
Priznam tudi, ne morem ti dokazati, da je tvoje
domišljanje realnosti manj realno od mojega. Ker si
domišljaš, da veš, (jaz pa praviloma dvomim) – je tvoja
realnost nujno bolj živa od moje. Ampak, taka – živa
realnost, je tudi realnost vsakega religioznega fanatika (s
tem ne trdim, da si ti tak fanatik), ki je kdaj doživel
spiritualno izkušnjo in se ga je dotaknil dotik Jezusa,
Alaha, Krišne, Bude …
>> Tukaj gre za to, kako ta resničen svet prenesti
nekomu, ki nenehno sodi,
>> meri, tehta, opisuje, definira...in to resničnost
razcefra skozi
>> neskončne analize v prafaktorje.
He, he…Mirko, težko se je izviti in postaviti izven tega
procesa presojanja. Poglej, sodiš in presojaš tudi ti –
začenši s sodbo oziroma presojo o tem, kaj je prava
resničnost in kaj ni. Priznam sicer, da se zelo izogibaš
opisom in definicijam. Zato ti tudi več pravim, da nisi
konkreten! (Po domače bi se reklo: »Jebao bi, a da ne
udže!«) Religije so za nekonkretnost izumile neke druge
besede – recimo Božja skrivnost ali Božja nedoumljivost
ali nadsubstancialnost ali prvo in najvišje bivajoče ali
kake podobne sholastične nebuloze, ki vse temeljijo na
najbolj HARD CORE DUALIZMU.
>> Kako nekomu, ki je necelosten, prenesti celoto?
Nemogoče in tudi ni nikakršne potrebe po tem. Lahko pa
prenašaš delčke celote oziroma informacij, s pomočjo
katere potem naši možgani ekstrapolirajo »input« ter si
iz tega ustvarijo približek celote oziroma približek
realnosti. Naši možgani so disponirani tako, da
procesirajo in si ustvarjajo neko sliko realnosti, zadostno,
da nas potem sili v (re)akcijo. Od te reakcijeje potem
odvisno naše biološko preživetje in prenos genov na
potomce. Geni, katerih fenotip bo zagotavljal najbolj
učinkovito procesiranje realnosti (tudi če je popačena,
filtrirana in parcialna), imajo večjo možnost, da se
ohranijo in prenesejo na potomce. Tudi procesiranje
oziroma dojemanje sveta kot dualnega je v bistvu
evolucijska adaptacija naših možganov, ki je omogočila,
da smo, to kar smo – homo sapiens sapiens.
>> V kolikor bi to bilo mogoče, bi tebi in vsem ljudem na
tem svetu to resničnost in celoto, takoj prenesel.
No, jaz pa bi, če bi bilo to mogoče, odpravil vojne in
nahranil vse lačne. Tajkunom bi odvzel premoženje,
povečal gospodarsko rast, povečal pokojnine in plače,
dvignil nivo zdravstvenih storitev, znižal davke, odpravil
administrativne ovire ter Slovenijo spremenil v svetilnik
Evrope.
>> V sled vsega tega, sem najbrž iz tvojega zornega
kota zagotovo zelo ne konkreten, a z mojega dajam vse
od sebe in ni drugih možnosti.
Karkoli pomnožiš z nič, dobiš vedno nič.
>> Tudi ta večer je tišina na oknu...Za to tišino je
potrebno odpreti okno in mogoče vstopi tudi v našo hišo.
Nazadnje moraš še zmeraj zagnati Windowse (odpreti
okna), se priključiti na internet, vnesti geslo za dostop
na forum, konec meseca pa plačati položnico za elektriko
in internet. Težko je živeti v miru, če ne plačaš vseh
računov…
>> Lep, miren in izpolnjen večer ti želim dragi MC.
Tudi jaz tebi, dragi Mirko.
Marko
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 1.del
Prispeval/a: Violeta dne sobota, 12. november 2011 @ 22:04 CET
http://www.youtube.com/watch?v=7NDUlMevhMs&feature=relate
Lp :)
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 1.del
Prispeval/a: MC dne sobota, 12. november 2011 @ 22:44 CET
:)
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 1.del
Prispeval/a: panefin001 dne sobota, 12. november 2011 @ 22:50 CET
beda, saj si o resničnosti
>> riše le predstave, medtem ko je svet enosti živa
resničnost.
To je tipičen primer stavka, ki ne pove absolutno ničesar
in predtsvlja »živ primer nekonkretnosti«. Ne samo, da ne
pove ničesar, je na nek način celo kontradiktoren. Po eni
strani zanikaš dualnost, po drugi strani pa resničnost
deliš na živo resničnost in na resničnost, ki riše le
predstave.
Mirko:
1. Dualnosti nikjer nisem zanikal, saj o njej pišem kot edini oviri do resničnosti, do enosti. Nosilec dualnosti je razum. To, da povem kako si ljudje iz stanja dualnosti rišejo predstave o resničnosti, ni zanikanje dualnosti.
2. Resničnosti ne delim. Napačno si interpretiral moje besede ko praviš, da govorim o še eni resničnosti, ki riše le predstave. Navedel sem kako si dualnost riše predstave o tej resničnosti. Torej zmeraj jasno povem, kako je resničnost le ena sama.
Povzetek: Razum s svojim svetom misli je nekaj starega in omejenega. Resnica, enost, Bog, ljubezen (o tem pišem ko govorim o resničnosti), je zmeraj novo in neomejeno. Razum je torej premajhen, je poln starih misli in predstav, da bi doumel kaj je neomejenost, zato si o njej riše le predstave. O.K.?
>> Kaj bolj konkretnega kot te resničnosti, v svojem
življenju nisem spoznal.
Te resničnosti? Katere resničnosti? Tvoje resničnosti?
Očitno je TVOJA resničnost edina živa resničnost, vse
ostalo pa je »totalna konkretna zmeda in beda, ker o
resničnosti riše le predstave.
Mirko:
Dragi MC, resničnost o kateri govorim nikakor ni moja, ali tvoja…Nisem si je jaz izmisli. Pojavila se je ko sem jaz skopnel, povsem utihnil.
Torej ne gre o predstavi, saj v stanju ko jaza ni, ni nobenega subjekta. Zato tudi resničnost o kateri govorim ni subjektivna.
Gre za edino objektivnost, ki živi ko subjekt preneha s svojim delovanjem.
Ta resničnost je življenjska energija, ki vrti sonce in zvezde, rojeva nove in nove oblike življenja, medtem ko sama ni ujeta v te oblike.
To je energija, ki jo iščejo znanstveniki, a žal z napačnim orodjem, z razumom, s tehtnicami in metrom.
Še tako majhen delček kot je kvant, je še zmeraj del omejenega, materialnega.
Te energije torej ne moreš spoznati z majhnim, omejenim, materialističnim razumom in pika.
Upam, da sem dovolj konkreten in jasen.
">> Kako nekomu, ki je necelosten, prenesti celoto?
Nemogoče in tudi ni nikakršne potrebe po tem. Lahko pa
prenašaš delčke celote oziroma informacij, s pomočjo
katere potem naši možgani ekstrapolirajo »input« ter si
iz tega ustvarijo približek celote oziroma približek
realnosti. Naši možgani so disponirani tako, da
procesirajo in si ustvarjajo neko sliko realnosti, zadostno,
da nas potem sili v (re)akcijo.
Mirko:
No tukaj se pa strinjava. Nemogoče je nekomu, ki ni celosten prenesti celoto.
Zato pa dragi MC tega niti ne počnem.
Le poglej koliko predstav je obstajalo o Bogu in koliko jih je danes na »duhovnem« repertoarju.
Naj dodajam še nove predstave?
Nikakor, saj vidim kako se te predstave med seboj pretepajo čigava je bolj prava.
Namesto tega nenehno govorim, da resnica ubeži vsem predstavam, saj ni boljše ali slabše predstave.
V kolikor bi se ljudje, ki se imajo za duhovne tega dejstva zavedali in v kolikor religije ne bi favorizirale vsaka svojo predstavo o Bogu, bi med njimi bil mir.
Mar ni enako tudi v partnerskih odnosih, ko se predstave med seboj prepirajo, med tem ko dva resnična bitja sploh nista v stiku, temveč živita drug mimo drugega???
Tvoje želje v sled tega ne morem izpolniti dragi MC in ne morem podati še kako konkretno novo predstavo.
Za konec:
Živeti v globoki povezanosti, v stanju ko ni ločenosti, pomeni biti osvobojen vseh nepotrebnih psiholoških odvisnosti in šele to pomeni resnično živeti.
Tako stanje kot to nenehno govorim ni stanje neodgovornosti, bebavosti…in položnice seveda zato plačuješ.
Usklajen si tudi z vsemi ostalimi rečmi, ki jih materialno telo potrebuje.
Navsezadnje skrbiš za svoje telo kot le lahko in to sodi zraven k tej svobodi.
Glede učencev, ki so ubili svoje učitelje pa jih je v zgodovini nešteto. Le poglej proti Balkanu in kaj je ostalo od voditeljev narodov, ter kje so končali. Poglej na bližnji vzhod in v vse totalitarne vodje…
Poglej kaj so naredili z Jezusom…
Navsezadnje je toliko revolucij bilo v zgodovini in še vse so poteptale prejšnje vrhovne avtoritete, ki so bili nekakšni učitelji, očetje teh narodov.
Velika hvala za vse tvoje kritične poglede in komentarje.
Hvala tudi za tvojo strpnost kljub najinimi na videz različnimi pogledi.
P.S.
Enkrat sem na Pozitivkah že pojasnjeval glede mojih pomanjkljivosti v zvezi s slovenščino.
Osnovno in srednje izobraževanje, nisem imel v slovenščini.
Zato se za napake opravičujem.
Srečno prijatelj…
Mirko
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 1.del
Prispeval/a: panefin001 dne sobota, 12. november 2011 @ 22:56 CET
Ta dva sta povezana brez dvoma.
En večernji pozdrav in lahko noč.
Mirko
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 1.del
Prispeval/a: panefin001 dne sobota, 12. november 2011 @ 23:21 CET
sem računalničar, tudi dokaj natančno (konkretno) vem,
na kakšen način bo ta informacija prišla do tebe. Obstaja
namreč zelo konkretna resničnost (naprave, tehnologije,
materiali, energije, protokoli), ki omogočajo takšen
prenos informacij."
Mirko:
Vse kar si naštel je materialno, a to kako bo informacija prišla do mene, je pa uganka kljub temu da obstajajo izmerljivi delčki, ki so "krivci" za take prenose.
Kadar dva komunicirata v živo brez naprav, kaj je to kar omogoča prenose?
To nekaj kar prenaša in povezuje, ter ustvarja neštete oblike življenja, je ta skrivnost o kateri se poskušava sporazumeti.
In to je za mene dragi MC ta svoboda, je energija, ki ni vezana za misli, za predstave, za oblike, naprave...
Torej vidim absolutno razliko med oblikami in energijo, ki te oblike ustvarja.
Oblike so le izrazi te energije, tega za čem človeštvo hrepeni od vekomaj.
Kadar iz celote izrežeš košček in ga analiziraš, ubiješ to življenjsko energijo, to celoto.
Te energije ti ne morem opisati in to je ta težava v nekonkretnosti.
Le takrat ko se ona sama pojavi, ti je vse jasno.
Pred tem so vsi poskusi predstavljati si jo, neplodni.
Ko ona živi, nisi več ločen in to je to.
Tega stanja ne moreš zamenjati za nobenega drugega.
Srečno,
Mirko
Mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda...niso na koncu poti, so v začetku. 1.del
Prispeval/a: merijen dne nedelja, 13. november 2011 @ 15:23 CET
V enem od svojih komentarjev je MC zapisal, da je panefinovo pisanje takšno, da bi ga vsled zelo specifičnega izrazoslovja zlahka pripisali kakšnemu verskemu zanesenjaku. Zanimivo,da sem tudi sama prišla do istega zaključka! Kajti vsi ti njegovi, tako pogosto uporabljeni izurazi, kot jih za primer navajam spodaj, potrjujejo ravno to. Recimo : Celost - Kaj pa je bolj ( po verskem prepričanju) celostno in vseobsegajoče, kakor Bog?
Ali: - Ljubezen ( z veliko začetnico!). Ja, saj tako pa tudi Boga imenujemo kot Absolutno Ljubezen). Že zdavnaj povedano. ( z malo začetnico je pač 'samo' zemoljska ljubezen)
Dalje - Resnica: večno neulovljiva , omejeni človeški pameti v glavnem nedoumljiva, - spet Bog.
Dalje npr. Mir, sreča, radost.... Če vprašaš katerega koli resnično globoko verujočega, ti bo rekel točno to, ( kakor nas bo v obljubljenih nadaljevanjih 'učil' panefin,kako to doseči), namreč, da je našel vse to ravno v Bogu, čeprav je vse to poprej vse drugje zaman iskal.
Pravi vernik ni zmeden. Je globoko razmišljajoč in raziskuje in ne' naseda', kar vsemu po vrsti, kar je rečeno in kje napisano. (Ni namreč vsak in vse, ki in kar veruje neka neuka, naivna, nekritična in lahko vodljiva 'raja', kot se pogosto posplošuje!)Pravi vernik je tisti, ki po vseh možnih analizah in nato sintezah , vsega kar ga obdaja, pride do nekih lastnih spoznanj in izkušenj in zaključka, da je energija, iz katere vse ishaja in h kateri se vse vrača, ki vse oživlja in osmišlja, načrtuje in vodi h končnemu cilju, oz. končnim ciljem, zopet Bog.
In kaj pravi Panefin:
'' Vse kar si naštel je materialno,... (torej tu priznava 'nematerialni'- torej duhovni obstoj !)... ''
Dalje:... ''To nekaj, kar prenaša in povezuje, ter povezuje vse oblike življenja, je ta skrivnost (!!!) o kateri se poskušava sporazumeti ''.. ( kaj menite, kako bi verujoči poimenoval to 'skrivnost'??!)
...'' In to je zame dragi MC ta svoboda, je energija, ki ni vezana za misli in predstave (op:seveda ni vezana za NAŠE misli in NAŠE predstave!), za oblike in naprave..''
Z vsem tem opisom se je Mirko zelo približal opisu tiste inteligentne ENERGIJE, ki ji verujoči imenujemo Bog.
Skratka, da ne naštevam in analiziram vsega komentarja od tu dalje, ki je temu naštetemu čisto podoben, in v kar se lahko prepričate sami. Le še naslednji stavek bi rada navedla in sicer: ...''Oblike so le izrazi te energije, tega za čemer hrepeni človeštvo že od vekomaj....''
Točno tako. Oblike so tiste, kar nas osvešča, da je nekje nekdo ali nekaj, ( ki nas vsled vse popolnosti istih) spominja na to, da je in obstaja tista silna, maksimalno inteligentna Energija -kreator, ki vse ustvarja, le da jo mnogi sicer vidijo, z vsemi čuti občutijo, tudi občudujejo, ampak temu, da bi jo pa imenovali - Bog, se pa z 'z vsemi štirimi' - upirajo.
To pa se imenuje tisti znani človeški NAPUH, ki noče priznati, in izključuje vsako možnost, da obstaja nekaj, kar ga po vseh kvalitetah in seveda še neraziskanih skrivnostih (omejenost človeških dojemanj) - presega.
Sicer pa v končni fazi, niti ni tako važno takšno ali drugačno imenovanje spoznanega, bolj važno je samo SPOZNANJE.