V spomin in zahvalo mojemu očetu in vsem moškim
Po enajstih letih življenja v Španiji sem se s sinom vrnila v naročje mame in očeta, da bi me spremljala v takratnih okoliščinah z Benetom.

Sinu so postavili diagnozo »hujše kombinirane motnje v razvoju z znaki avtizma«. To je v praksi pomenilo spopad z okoliščinami, v katerih je sin vso svojo energijo usmerjal v raznorazne oblike hrupa: metanje vsega, kar mu je prišlo pod roke, kričanje, in če mu kaj ni bilo po godu, močno tolčenje z roko po zobeh, dokler ni roka zakrvavela.

Ti, prečudovito jutro. Kaj prinašaš temu ljubečemu srcu, njegovemu utripu, ki preko diha zaznava veličino dneva? Pogled ujame lepoto prebujanja sonca, zlitega z rdečico topline pred sijem, ki prebuja vse speče. Moja veličina se ne more primerjati z veličino tega kar raste v meni ob zlitju s teboj.

Vdih, prva solza, ki greje kot grejejo prvi dotiki žarkov. Nasmeh, iskre v očeh in korak lažji od peresa. Drsim po poti, da vpijem vase vse kar zamuja zaspana duša v teži vsakodnevnega boja za obstoj. A ne danes. Danes je dan, ko življenje pijem, sprejemam, dotikam, se zlivam z vsem kar je. Danes nisem jaz telo, sem duša, ki potuje, odkriva, razkriva in podarja podarjeno.

Vroče poletje je bilo tistega davnega avgusta. Za razliko od večine svojih vrstnikov sem počitniške dni preživljala za debelimi zidovi stare bolnišnične zgradbe. V prvem nadstropju, soba ena, nas je bilo enajst žena, jaz, s svojimi rosnimi leti, daleč najmlajša. Dnevi so tekli, njihovo enoličnost so razbijala le pripovedovanja življenjskih zgodb teh žena.

Dobro sem se počutila med njimi, vedela sem, da so me letom navkljub vzele 'za svojo'. Izžarevala sem svežino mladosti in radost, kar je dobro delo tudi drugim. Še zlasti nežno, s posebno milino, me je pogledovala ženica, ki je bila po letih moje nasprotje. Daleč najstarejša in najbolj utrujena.

Izvzeto iz pisma prijatelju
Dragi Albi,

Tvoje besede mi vedno sežejo globoko v srce. Prek njih čutim tvoje okoliščine ... kako moraš včasih ljubiti »na razdaljo«. Tako rada se imata z Lano, da bi si želela biti skupaj pogosteje (ali kar za vedno). Kljub temu je videti, da vama živjenje ne postreže s priložnostmi, da bi se to zgodilo.

Kot si dobro omenil, je vsak izziv priložnost, da rastemo: da ponovno pregledamo in razvrstimo vrednote, ki smo jih pripravljeni živeti. Dokler si česa ne želimo, tega ne iščemo in posledično tudi ne najdemo.

Poizkus pravljice za odrasle

Nekoč je bila mala travica. Živela je sredi travnika v velikem mestu. Ljudje iz celega sveta so hodili občudovat travnik, ki ga je mestni vrtnar vsak dan skrbno obdeloval, čistil, kosil in zalival. Med ljudmi je veljalo, da je to najlepši travnik na svetu.

Čudilo jih je le, da je sonce na nebu svoje žarke raje pošiljalo drugam in jih je za travnik primanjkovalo. Zato so mestni očetje okoli travnika postavili umetna sonca, vsak svojega. Tako so ljudje lahko tudi v temi občudovali travnik mestnih očetov. In ljudje so govorili: »Da, to je najlepši travnik na svetu.«

Po mami Slovenka, po očetu Ganka in po babici Madžarka, ki živi v Gradcu in bije boje s slovensko travo …

Avgust 1969, Prlekija
»V majhni obcestni vasici Mota ob reki Muri v Prlekiji se je rodila deklica, mulatka Sara. Kljub zgodovinskemu pristanku prvih ljudi na Luni, prvi konferenci neuvrščenih v Beogradu, kulturni revoluciji in vrhunskemu festivalu Woodstock je bil to za ljudi pravi mali čudež. »Tam nekje« na podeželju ljudje do takrat še nikoli niso od blizu videli temnopoltega človeka. Kot bi se rodilo brezmadežno spočeto dete, so si ga prišli ogledovat od blizu in daleč, radovednost je premagala vse moralne zadržke in zadržanost prebivalcev teh krajev.

Dekličini stari starši so imeli gostilno, kar je radovednežem še olajšalo njihovo namero. Čudež je tako postal resničnost in danes, skoraj štirideset let kasneje, piše svojo življenjsko zgodbo. Družina in okolica sta deklico sprejeli brez zadržkov in z njimi je preživela svoja nepozabna otroška leta, ki jo še danes vežejo na Prlekijo in domače okolje.«

Prišel je dan. Težko pričakovani. Ravno danes je Nebo objelo Sonce. Piše se 22. april, Dan Zemlje. Mene in mojega dragega je doletela neverjetna in doživljenjska Sreča.

Po neprespani noči, ko sem z enim očesom kukala na uro in v mislih beležila popadke in jih predihovala, sem bila zjutraj najprej premeščena v poseben kotiček, kjer sem opravila očiščevalni del.

Nato so me sestre pospremile v porodno sobo, v žilo na roki namestile kanal za infuzijo (Oksitocin za umetne popadke), na trebuh pa pripele elektrode za ctg (kardiotokografijo). V trenutku, ko so sestre zapustile sobo, sem se počutila samo. V očeh so se mi nabrale solze.

Bilo je zelo mrzlo. Bil je eden izmed tistih dni, ki ti brez zadržkov razodane, kako majhen zares si. Bilo je, kakor da bi dan sam zmrzoval in kakor da so se vsa običajna gibanja narave, od najvišjih pa do najnižjih kraljestev, poslovila v beli tišini in se potopila v svoje prijetne, tople sobane na skodelico vročega čaja. Kroženje Zemlje in zimsko sonce se za to nista kaj prida zmenila.

Zaradi lahnega vetrca so se morali tudi najbolj pogumni napraviti v nekaj neobičajnega, kar je na ulici ustvarjalo občutek komaj opaznega nelagodja in neprijetnosti. Zaradi tega so se ljudje en drugega izogibali in se delali, kakor da se med seboj ne poznajo, kar je bilo nadvse smešno. Vendar je bilo tako preklemano mraz, da se človek niti nasmehniti ni mogel, če pa se že je, se je moral kaj hitro spet zresniti, če ni želel, da mu odpade nos ali ušesa, pa naj si je imel še tako debelo smučarsko kapo iz čiste volne, poveznjeno globoko čez oči.

Ura je odbila 18:35 in veselo žvrgolenje ptic je oznanilo rojstvo sina Beneta. Rodil se je otrok s posebnimi potrebami. A prej kot to bi ga morali poimenovati otrok s posebnimi darovi. Prisotnost sina mi je namreč korak za korakom kazala, da je življenje veliko več, kot sem si predstavljala. Kot varen vlak, ki je dobro vedel, kam me pelje in kje se skriva resnično zlato Radostnega Življenja, je Benet prevzel vlogo strojevodje.

Prva postaja – notranji Mir
Zaradi blodnjavosti ob neprespanih dnevih in nočeh sem se spraševala, kako naj človek umiri otroka in dobi notranjo sposobnost za spanje. Sin je v meni prebudil dar umetnosti in petja ... nežnih pesmi srca, ki so znale umiriti tako njega kot mene.

Je možen porod brez anestezije in brez bolečin? Je možno življenje brez trpljenja in brez bolečin?
Ko sem zanosila, se je v meni prvič pojavila želja, da na sebi preizkusim duhovno teorijo, ki pravi, da so vse okoliščine našega življenja samo zrcalo tega, kar nosimo v sebi – so odraz naših miselnih vzorcev in s tem vibracije, ki jo oddajamo.

Ta teorija me je sprva močno razjezila, ker je od mene zahtevala, da si priznam, da sem popolnoma odgovorna za svoje življenjske okoliščine in da mi nihče drug ne more zagotoviti nebolečega in radostnega poroda. Ko sem opustila prvo fazo jeze nase, je prišlo obdobje konstruktivnega razmišljanja. Spomnila sem se, da sem že od mladih let govorila mami, da »bi jaz že imela otroke, če ne bi bilo treba roditi«.

Pismo je dr. Samuel Hahnemann okrog leta 1800 napisal bolniku, krojaču v Gothi, ki je umrl leta 1851 v 92. letu starosti. Njegovi nasveti bolniku so aktualni tudi v današnjem času: 

Moj dragi gospod,

res je, da odhajam v Hamburg, vendar ne skrbite zaradi tega. Če ne boste godrnjali zaradi par grošev, kolikor vas bo stalo pismo, se vedno lahko obrnete name, tudi ko bom tam. Samo napišite moje ime in pod njim Hamburg in vaše pismo me bo našlo.

»Draga moja, kar težko te že gledam dneve in tedne, kako samo čemiš v svoji čumnati med skladovnico tebi dragih knjig… Kolikor te poznam, se mi zdi, da si večidel časa v svojem svetu tvojih razmišljanj. To pa je tudi vse, kar opažam. Da, zelo si se zapustila zadnje čase. Sprašujem se, kam je šla vsa tvoja življenjska energija, o kateri si mi včasih večkrat razlagala. Tudi jaz sem se zamislil nad tabo, ne samo ti,« je bil zaskrbljen njen prijatelj, ki jo je zelo dobro poznal.

Skušala ga je pomiriti: »Ah, prijatelj moj dragi, vsak dan pač ne prekipevam od dobre volje. Pa saj tudi sam tako kot jaz veš, da so v človeški naravi nihanja razpoloženja, vzponi in padci, enkrat viden napredek, drugič viden upad…«

Najprej začneš videti več. Potem slišiš več. In nazadnje čutiš več. Posledično se začneš čudno obnašati. Izgubiš stik z realnostjo in ko se vse skupaj pomeša z domišljijo, nastane kaos. Ne moreš več normalno funkcionirati na nobenem področju. Govoriš nerazumljive stvari, zdi se ti, da si del nekega višjega načrta. Božjega plana.

Najprej se ljudem zdiš rahlo čuden, a ker imajo dovolj svojih problemov, se ne ukvarjajo preveč s tem. Ko vidijo, da stanje zamaknjenosti traja, se ti začnejo izogibati. To je prvinska človeška reakcija. Na probleme drugih, na njihovo negativno energijo, reagirajo tako, da se odmaknejo. S tem ni nič narobe, to je človeško. Nato se najde peščica, ki ti vendarle hoče pomagati.

Pozitivke in pozitivci, tukaj sem. Povabila sem se v najboljšo družbo. Z vami bi rada podelila zgodbo, ki me je pripeljala do današnje objave.

Sončeve pozitivke spremljam že kar nekaj let. Prav preverila sem v svoji elektronski pošti. Sončno pošto prejemam že tam od leta 2009. Veliko inspiracij, novih idej in sprejemanja drugačnega ter doseganja boljšega sveta je tisto, kar sem odnesla iz objav.

Rečem lahko le, da sem sedaj tukaj, kjer sem si želela biti. Vse se zgodi z namenom in vsaj meni se vedno bolj zdi, da je trud vedno poplačan.

Moj prijatelj je odprl predal, ki je pripadal njegovi ženi. Iz njega je vzel omot in rekel: Tole ni kar tako, tole je nekaj posebnega.

Odvil je paket in odvrgel papir, nato pa se globoko zagledal v izbrano svilo in čipke. Ona je tole kupila takrat, ko sva bila prvič v New Yorku pred približno osmimi ali devetimi leti. Nikoli ga ni uporabila. Hranila je to za neko posebno priložnost. Jaz mislim, da je sedajle prava priložnost za to. Stopil je k postelji in položil perilo poleg druge garderobe, ki jo bo imela na pogrebu. Njegova žena je umrla.

Obrne se k meni in mi reče: Nikoli ne hrani ničesar za neke posebne priložnosti, vsak dan v tvojem življenju je poseben!

Prazniki, ki so sedaj, pomenijo čas, da se spomnimo naših dragih, ki so pokojni, da obudimo spomine na njih, ki smo jih imeli radi in ki jih še nosimo v srcih.

Tisto pravo žalovanje ni odvisno od trenutka, ki nam ga drugi določijo, od datuma, ki piše na koledarju ter običajev, ki so predpisani za kulturo v kateri živimo. Žalujemo lahko za svojimi dragimi vedno, ko si jih prikličemo v spomin, ko lepo mislimo o njih ter jim pošiljamo lepe misli, da jim naj bo lepo kjerkoli so.

»In o čem bi pisala ti?« me je vprašala prijateljica Brina Svit pred dobrim letom, ko je končala s pisanjem knjižice v novi francoski zbirki premišljevanj o pomembnih rečeh. Ona je napisala esej o ločitvi. O čem bi ga jaz, če bi imeli v Sloveniji tako zbirko? Nisem razmišljala, ker je bil odgovor že kdaj napisan zame. Le glasno sem ga izgovorila: »Jaz bi pisala o žalosti.«

Brina je bila presenečena. Pozna me kot optimistično, veselo, radoživo žensko, ki se od vsega najraje smeji. Sem ji tiho rekla: »Velikokrat sem bila žalostna. Vem, kaj je žalost.« Dobro poznam to sveto bolečino, ki je morda nekaj najbolj človeškega. Ker edinole človek ve za smrt. Smo edina bitja, ki se zavedamo minljivosti. Se bojimo smrti.

TRETJE
POGLAVJE

V šolo sta volkec in lisjak prišla okoli pol devetih dopoldan. Hitro sta se obula copate in stopila v razred, kjer so bili že zbrani vsi ostali sošolci. Razrednik Uhec je prišel v razred in vsi učenci so ga lepo pozdravili. V rokah je držal spričevala in pohvale za žabca Binkota in čebelico Mari, ker sta tisto leto sodelovala na tekmovanju iz matematike in sta dosegla izjemen rezultat.

Šolski zvonec je zazvonil zadnji šolski dan. Učitelj je svojim učencem razdelil spričevala in pohvale nato pa jih je povabil na kos torte. Vsi so se razveselili torte, medtem pa je lisjak Zvitko vsem ostalim sošolcem pripovedoval:

PRVO
POGLAVJE

Dolgo let nazaj je v pravljični deželi Lajlaj živel poseben lisjak, ki je slišal na ime Zvitko. Bil je lepe oranžne barve in rad se je družil z ostalimi prijatelji iz dežele, še posebej pa z prijateljem Repkom. Volkec Repko je velikokrat rad zjutraj malo podremal zato je večkrat zamudil tudi v šolo.

Zgodilo pa se je večkrat, da je Zvitko prehitel Repkota in vedno prvi prišel v šolo. Takrat sta se večkrat sprla, vendar sta jezo kasneje pomirila in njuno prijateljstvo je spet oživelo.

»Hej, počakaj me!« se je zaslišalo iz majhne hišice, kjer je z svojo mamo Lili živel Zvitko.

Ni dolgo tega, ko sem bila v veseli družbi, kjer se je nekaj pojedlo, malo več popilo in veselo zapelo. Ko je zazvenela lepa slovenska pesem »Delaj delaj dekle pošeljc........« Ta lepa in vesela pesem, je v meni prebudila spomine na čas, ko sem kot mlado dekle postala brigadirka.

Zgodba je stara pedeset let. Ja pedest let, jaz pa sem jih takrat imela še ne šestnajst, ko sem šla gradit »avtoput bratstva i jedinstva« nekam na Dolenjsko. Junija sem rekla šoli adijo in se podala v svet odraslih. Mama mi je rekla naj si poiščem delo, kakršno koli že, samo da bo za kruh. Šla sem na zavod za zaposlovanje, da udejanjim mamino zapoved. Uradnica na zavodu za zaposlovanje je bila gospa Anči Volkova.

Piše: Jožica Demšar, prof. pedagogike in sociologije v reviji Karmaplus

Že od malih nog me je navdihoval Boč in v meni prebujal tako občutek varnosti kot tudi skrivnostnosti. Živela sem v Slovenskih Konjicah, kjer je nanj čudovit pogled z zahodne strani, lahko sem ga opazovala z okna svoje sobe. Ker so moji stari starši prej živeli na Sladki Gori, ki leži pod Bočem, smo se velikokrat vozili ob njegovem vznožju. Vsekakor je Boč gora mojega otroštva. Mnogo kasneje so me začele zanimati zgodbe o njem, miti, legende …

Velik čar tej gori (978 m), ki se kot podaljšek Karavank počasi spušča proti nekdanjemu panonskemu morju, dajejo mnoge votline, jame in številni izviri. Na severni strani najdemo Studenice, ki so znane po izviru toplega potoka, ob katerem je Zofija Rogaška okoli leta 1237 zgradila dominikanski nunski samostan. Kasneje (1782) ga je Jožef II. ukinil in je poslopje menjalo mnoge lastnike. Danes je v upravljanju Nadškofije Maribor in v procesu obnove.

Ko razmišljam kaj pomeni, ko si človek nekaj želi in kaj pomeni, da je nekaj dobro zanj ali pravo zanj. Sama skušam delati na tem, da ne delam neke določene razlike med dobrim in slabim. Čisto splošno lahko rečem; kar je za nekoga dobro, lahko nekdo drug vidi kot slabo. O tem bi se dalo veliko napisati in razmišljati, ampak jaz bom kar posplošeno napisala, da ni nekaj dobro in nekaj slabo, ampak samo nekaj je.

Dostikrat nas nekdo vpraša, kaj bi pa pravzaprav ti rad. Ampak tisto kar si želimo, ni vedno tisto kar je najbolje za nas. Pogovarjala sem se z gospo, ki je popolnoma predana Bogu. Pravi, da ga čuti in ji preveva celo njeno telo. Praktično njeno življenje prepušča Njemu. Do neke mere sem se strinjala z njo in ji rekla, da pa je dejansko težko včasih izreči besede ''naj se zgodi, kar je dobro zame''.

Gledala je skozi okno, strta kot že tolikokrat dozdaj, v njej je zevala praznina kot velika črna luknja, po licih so ji tekle srce, je ključavnica brez ključa, iskala je v svetu nekoga ki bi imel ključ, ki bi segel vanjo in ji spremenil svet.

Iskala je po vseh delih sveta, ponujala sebe, polno pričakovanj, bila je kot skodelica polna medu, a puščala je grenak priokus.

Njena roka drsi po oknu, lasje ji padajo na ramena, tako lepa pa tako polna sovraštva, pričakovala je toliko od svojega življenja, pričakovala od drugih da ji bodo pomagali najti njeno pot in pogasila ob tem svoje sveče do usojene poti.