NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 20-jul
  • Harmony program poletje 2018 na Pašmanu

  • sobota 21-jul
  • Flosarski bal 2018 - Srečanje starodobnikov

  • nedelja 22-jul
  • Mesto tradicij

  • ponedeljek 23-jul
  • Poletna malha

  • petek 27-jul
  • Harmony program poletje 2018 na Pašmanu

  • petek 03-avg
  • Harmony program poletje 2018 na Pašmanu

  • ponedeljek 06-avg
  • Prihaja Violeta, ena največjih jasnovidk Evrope

  • petek 10-avg
  • Harmony program poletje 2018 na Pašmanu

  • petek 17-avg
  • Harmony program poletje 2018 na Pašmanu

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Dnevnik Sare Rajh   
    torek, 6. februar 2018 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    Po mami Slovenka, po očetu Ganka in po babici Madžarka, ki živi v Gradcu in bije boje s slovensko travo …

    Avgust 1969, Prlekija
    »V majhni obcestni vasici Mota ob reki Muri v Prlekiji se je rodila deklica, mulatka Sara. Kljub zgodovinskemu pristanku prvih ljudi na Luni, prvi konferenci neuvrščenih v Beogradu, kulturni revoluciji in vrhunskemu festivalu Woodstock je bil to za ljudi pravi mali čudež. »Tam nekje« na podeželju ljudje do takrat še nikoli niso od blizu videli temnopoltega človeka. Kot bi se rodilo brezmadežno spočeto dete, so si ga prišli ogledovat od blizu in daleč, radovednost je premagala vse moralne zadržke in zadržanost prebivalcev teh krajev.

    Dekličini stari starši so imeli gostilno, kar je radovednežem še olajšalo njihovo namero. Čudež je tako postal resničnost in danes, skoraj štirideset let kasneje, piše svojo življenjsko zgodbo. Družina in okolica sta deklico sprejeli brez zadržkov in z njimi je preživela svoja nepozabna otroška leta, ki jo še danes vežejo na Prlekijo in domače okolje.«

    Kar težko mi je na kratko napisati nekaj besed o sebi, vendar se mi to zdi nujno za razumevanje mojega razmišljanja. Babica je bila Madžarka, dedek pa zavedni Slovenec. Moja čudovita mama je iz Ljutomera, oče pa Ganec, ki je kot eden prvih afriških študentov v Sloveniji (posledica neuvrščenosti) študiral v Ljubljani. Moj mož je Avstrijec, zato zdaj živim(o) v Gradcu, jaz pa sem, če se že opredeljujem, po duši prava Prlekinja. Zame najtežja je opredelitev mojih dveh sinov, Lana in Lenza, ki sicer odraščata dvojezično in večkulturno,  vendar želita biti Avstrijca. Ne glede na moja prizadevanja, skupna tedenska potovanja v Slovenijo ter obiske dedka in afriške družine v Gani me skrbi vpliv negativno naravnanega vzdušja do drugega in drugačnega na moja sinova. Trenutna politična in družbena situacija v Avstriji je namreč naklonjena rasni diskriminaciji in nacionalističnemu simpatizerstvu, Heiderjevi smrti navkljub.

    12. junij 2009, Moravci
    Vstanem ob šestih zjutraj in se iz Gradca odpeljem proti Moravcem v Slovenskih goricah, kjer si na kmetiji s skoraj tremi hektari zemlje poskušamo urediti naš drugi dom. Kljub temu, da imamo v Gradcu idealne pogoje tako za delo kot za življenje (živimo v središču mesta, v pravi zeleni oazi, za katero naši že skoraj malo nezadovoljni sosedje pravijo, da je videti kot tropski pragozd sredi mesta) si zelo želim vrnitve v Prlekijo oz. Slovenijo. Pogrešam prleško gostoljubnost in odkritosrčnost, klepetanje s sosedi ter naši bistveni prleški lastnosti, hitro prilagodljivost in iznajdljivost, ki najbrž izhajata iz priučenega sistemskega razmišljanja in širše splošne razgledanosti.

    Če kdo, potem sem se avtocestne povezave Maribor–Lendava najbolj razveselila prav jaz.  Iz Gradca avtocesta do Svetega Jurija, potem še slabih deset kilometrov in že sem na kmetiji. Po dobrih štirih letih nam je končno uspelo kupiti primerno kmetijsko mehanizacijo za obdelovanje strmin. Kmetija ima prečudovito lego na vrhu hriba, žal pa so vse obdelovalne površine ob njegovem vznožju. Travo zmuljčimo, saj v celotni malonedeljski okolici ni kmeta, ki bi potreboval steljo za živino.

    »Borba« s travo resnično postaja že moja nočna mora in nikakor ne razumem slovenske kmetijske politike, ki se ne odloči za večjo podporo neintenzivni obdelavi kmetijskih površin in podpiranju malih kmetov, ki jih skorajda ni več. Ozaveščenost in povpraševanje po kakovostni zdravi hrani očitno še nista na tako visoki ravni kot pri Avstrijcih, pa čeprav je v bližini termalno kopališče Bio Terme, ki bi prav tako počasi moralo pokazati potrebo po bio izdelkih, če bo želelo upravičiti svoje ime. Toda stvari se že premikajo. Nekaj ekoloških kmetov v Prlekiji in njihovi simpatizerji nameravamo ustanoviti skupnost ter pod skupno blagovno znamko nastopati na trgu in ozaveščati domačine o zdravi prehrani in pridelavi. Dela je na tej ali oni fronti dovolj, če ne že preveč.

    25. junij, Gradec
    Ob četrtkih vstajam malo prej, da še pred klicem z radia Murski val preberem jutranji časopis. Že eno leto sem njihova zunanja zvočna dopisovalka, za kar sem se odločila predvsem, da Pomurcem poleg zanimivih dogodkov in novic z avstrijske Štajerske predstavim tudi načine in možnosti reševanja kakšne čezmejne tematike ali problematike ter jim na ta način pomagam odpreti oči oz. odstrem drugačno perspektivo. Zdi se mi, da so ljudje v Pomurju še vedno preveč zaprti vase. Težko razumejo, da stvari od drugih ni treba kopirati, ampak »kapirati« in jih prilagoditi na sebi lasten način.

    Tokratne teme v mojem petminutnem poročanju so poplave ter nenavadni konflikt med politiki in gostinci zaradi jajc. Socialdemokrati, stranka zelenih in komunistična stranka Avstrije so namreč sprejeli odlok, v katerem je po novem na jedilnih listih treba navesti poreklo uporabljenih jajc in način vzreje kokoši nesnic. Avstrijci se vedno bolj zavedajo pomena zdrave hrane, saj je vedno več zlorab, ki pričajo o hudi oporečnosti hrane na trgovskih policah in tudi na krožnikih. Predstavila sem tudi jesenski projekt skupine IRWIN, ki bo za dva meseca zamenjala dvojico najbolj prepoznavnih ljubljanskih in graških kipov. Deček s piščalko, delo slovenskega kiparja Zdenka Kalina, se bo izpred stavbe RTV Slovenija preselil v graški mestni park. Styria, kipec avstrijskega kiparja Hansa Brandstetterja, pa odhaja dopustovat v Ljubljano.

    6. junij, Gradec
    Končno mi je uspelo kupiti letalsko karto za Gano, očetovo domovino, ki počasi postaja tudi moj tretji dom. Glede na to, da sem očeta prvič videla pri enaindvajsetih letih in da z vsakim naslednjim obiskom v Gani prek očeta odkrijem in spoznam vedno več sebe, brata in sester, sem vesela in tudi ponosna na prirojene gene, ki v meni kažejo tudi nekaj afriškega temperamenta, temne polti in značajske podobnosti očetu.

    Žal pa Afrika še vedno asociira na celino vojne, lakote, bolezni, aidsa, revščine, vročine in divjih živali. Ampak črni kontinent je, vsaj kar se Gane tiče, vse prej kot črn, razen seveda barve kože domačinov. In ravno ta svet, poln kontrastov, ter seveda obisk družine me vsak dan bolj privlači in nekje globoko v sebi sem prepričana, da bom del svojega življenja nekoč preživela tudi na črni celini. Po večletni zatiranosti in nerazvitosti imam občutek, da se Afrika prebuja iz svoje pasivnosti.

    Po drugi strani pa mi je všeč, da je glede na svojo tradicijo, kulturo in način življenja ostala tako nespremenjena, vitalna, spontana, prijazna, humana, tolerantna in skromna. Ko gledam Evropejce, ki na veliko zbirajo denar za Afriko in jo na ta način delajo samo še bolj odvisno,  me globoko v duši resnično boli. Narobe se mi zdi, da poskušamo reševati Afriko z našo miselnostjo, logiko in našim časovnim dojemanjem, ko pa v resnici ne poznamo njenih »pravih« potreb.

    Potrebe, ki jih vidimo z našimi pogosto požrešnimi očmi, so večkrat popolnoma napačno razumljene. Po svojem naravnem bogastvu in kulturnem izročilu je Afrika zelo bogata, le enake pogoje za gospodarski razvoj, kot jih imamo drugje po svetu, bi morala imeti. In povem vam, da še nisem srečala srečnejših ljudi, ki za svojo srečo ne potrebujejo polnega bančnega računa ali ogromnega avtomobila, in jim je vseeno, kakšne barve kože je kdo in katere blagovne znamke so njegove obleke. Komaj čakam 19. november, dan poleta na črno celino.

    Vir: http://www.euekspres.si

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Woodstock
  • Prlekijo
  • http://www.euekspres.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Dnevnik Sare Rajh | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2018 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,28 seconds