Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Ljudje-Pozitivno-Misljenje-Blog-Vdih

Vse nastane iz prvega vdiha četrtek, 30. november 2017 @ 05:02 CET Uporabnik: MyraX Pozitivke in pozitivci, tukaj sem. Povabila sem se v najboljšo družbo. Z vami bi rada podelila zgodbo, ki me je pripeljala do današnje objave. Sončeve pozitivke spremljam že kar nekaj let. Prav preverila sem v svoji elektronski pošti. Sončno pošto prejemam že tam od leta 2009. Veliko inspiracij, novih idej in sprejemanja drugačnega ter doseganja boljšega sveta je tisto, kar sem odnesla iz objav. Rečem lahko le, da sem sedaj tukaj, kjer sem si želela biti. Vse se zgodi z namenom in vsaj meni se vedno bolj zdi, da je trud vedno poplačan. Že nekaj več kot leto dni sem v sebi ustvarila željo, da bi lahko objavila nekaj svojega pisanja širši publiki bralcev. Na svoji blog strani sem že pred petimi leti začela z željo širiti pozitivno mišljenje med ljudi. Predvsem je bila ta moja želja toliko večje, ker sem mnenja, da me je ravno to skoraj že prekomerno pozitivno gledanje na življenje izvleklo iz marsikatere težke situacije. Seveda sem to hotela deliti z drugimi. Se mi zdi, da če lahko nekako pomagam, bom to podelila z drugimi. Saj, vsak človek se pač potem sam odloči, kaj bo upošteval in česa ne. Različni smo in popolni v vsej svoji nepopolni naravi, če se le znamo sprejemati. Pred nekaj meseci sem na eni spletni strani zasledila objavo za pisca člankov. Ker je nekje potrebno začeti, sem se prijavila. Napisala sem poskusni članek, ki je bil dobro sprejet. Vendar pa mesta pisca nisem dobila. Pa me to ni zaustavilo. Želja je še vedno tlela. Potem pa sem dobila posredovano sporočilo priporočila za pisanje reklamnih člankov. Tako sem vstopila v ta svet. Obdelava podatkov, veliko kreativnosti in brskanja. Če sem lahko ''svojo'' objavo ponavadi napisala v vsega pol urce, sem tukaj za celostranski zapis potrebovala po nekaj ur. Potem so tukaj roki oddaje, hitenje in velikokrat pomanjkanje motivacije. Če pišeš stvari, ki jih od tebe zahtevajo je to nekaj povsem drugega, kot če pišeš o stvareh, ki izhajajo samo iz tvojih misli. Iz tedna v teden sem preizkušala nove metode. Se včasih borila s pravilnimi slovničnimi zapisi. Včasih je bilo zadovoljstvo nepopisno, včasih ne. Tako sem se nekega dne po dodatno gradivo za reklamne članke napotila v mestno knjižnico. Ker se izredno rada sprehajam med vrstami knjig me je povleklo še med druge vsebine. In poleg obveznega čtiva za pomoč pri pisanju mojih člankov, sem prinesla domov še knjigo Marijana Muršiča - Skrivnosti samozdravljenja na delovnem mestu. Pritegnila me je tista pozitivnost. Iz knjige je kar vela svežina nečesa, meni še neznanega. Občudujem knjige v stilu ''pomagaj si sam''. Sem mnenja, da se vsak dan lahko naučimo nekaj novega. Zaradi prezasedenosti sem knjigo lahko odprla šele prejšnji teden. Brala sem jo med vdihi. Koristne informacije, ki jih resnično lahko uporabi čisto vsak izmed nas. Ob vsem tem sem seveda še vedno vneto tolkla po tipkovnici in predajala stavke na ekran. Stavke za članke. Priznam, večino časa že kar nejevoljno. Priganjalo me je službeno delo, potem pa me je priganjala še moja popoldanska zadolžitev. Tolažila sem se, da je to to, čas zame. Da je to pisanje tisto, kar sem si želela. Ne bom zavrgla nečesa le zato, ker mi zavzame resnično veliko prostega časa. Ko sem tako že peto noč zapovrstjo še urejala popravke v članku in pogledovala na urine kazalce, ki so se približevali proti polnoči, me je prešinilo. Na mizi je ležala knjiga gospoda Muršiča, ki sem jo zaradi pomanjkanja časa brala le tu in tam. Lahko bi jo že prebrala, kar vabila me je. Takrat sem se odločila, da moram ta krog prekiniti. Zaradi sebe, zaradi mojih bližnjih. Kako koristim svoj prosti čas je postalo zame zelo pomembno. Željo o pisanju in predajanju širši množici sem si uresničila. Ampak zaradi vsebine, ki sem jo morala na silo premlevati vsak dan, je ta zagon ugašal. Prav tako sem se ob tem srečala z ljudmi, ki so mi bili očitno dani le zato, da sem se zamislila tudi nad svojimi osebnimi lastnostmi. So mi bili kot ogledalo? Nisem pa želela prenehati s pisanjem. Ampak pomembno mi je postalo, da pišem le to, kar si želim. Pa čeprav bo to še vedno pomenilo pisanje bloga in oblikovanje zapisov le tu in tam, po občutku in s pravo energijo. Tako sem nekega popoldneva čisto slučajno vtipkala v spletni iskalnik ime in priimek pisca knjige. Našla sem zapis, ki ga je objavil prav tukaj, na tej strani. Ko sem še nekaj časa brskala, sem našla še možnost za objavo člankov. Seveda sem se takoj vpisala. In tukaj sem. Točno zdaj predajam svoje misli na spletni papir. Samo zato, ker tako želim. Tokrat vem, da mi je bila vsa ta pot namenjena. Včasih moraš biti pazljiv pri izbiri želja. Ampak, ko se ti izpolni, ne smeš obupati. Tudi, če se nekje vmes zalotiš pri misli, da je bila tvoja želja neumna, da očitno ni to to, ne obupaj in vztrajaj. Ker očitno moraš nekaj spoznati. Mene je privedlo do spoznanja, da se vse zgodi z razlogom. In vse to nas uči, nas pripravlja na jutrišnji dan, ki bo boljši ravno zaradi tega, ker smo vztrajali. Želim vam prelepe dneve, napolnjene z željami, ki se zdijo skoraj neuresničljive. Kajti ravno te želje vam bodo razkrile, kaj je tisto, kar v resnici potrebujete. Komentarji (0) www.pozitivke.net