Radost Življenja

petek, 2. februar 2018 @ 05:02 CET

Ura je odbila 18:35 in veselo žvrgolenje ptic je oznanilo rojstvo sina Beneta. Rodil se je otrok s posebnimi potrebami. A prej kot to bi ga morali poimenovati otrok s posebnimi darovi. Prisotnost sina mi je namreč korak za korakom kazala, da je življenje veliko več, kot sem si predstavljala. Kot varen vlak, ki je dobro vedel, kam me pelje in kje se skriva resnično zlato Radostnega Življenja, je Benet prevzel vlogo strojevodje.

Prva postaja – notranji Mir
Zaradi blodnjavosti ob neprespanih dnevih in nočeh sem se spraševala, kako naj človek umiri otroka in dobi notranjo sposobnost za spanje. Sin je v meni prebudil dar umetnosti in petja ... nežnih pesmi srca, ki so znale umiriti tako njega kot mene.

Tako sem se naučila ne le to, da je prvi temeljni kamen Radostnega Življenja notranja umirjenost, temveč tudi to, da človek ni sposoben umirjati drugih, če prej ne umiri sebe. Naučila sem se, da vse, kar želimo, da bi storili naši otroci, moramo storiti najprej sami. Druge poti, ki bi bila učinkovita, vsaj na dolgi rok, ni.Druga postaja – Postavimo se na noge in spreglejmo, od kod prihajajo rešitve

Nega sina je bila, vsaj na začetku, zelo intenzivna. Zato nisem imela časa, da bi spremljala tečaje o »že znanih rešitvah«. Ne. Prisiljena sem bila iskati pot rešitve v srcu – tam, kjer je Modrost prisotnosti mojega sina puščala sporočila ne glede na to, da je bil navidezno negiben in brez fizičnega govora.

Otrok, ki je imel začetno diagnozo popolne negibnosti, ni le shodil, temveč z veliko radostjo prehodi tudi po deset kilometrov na dan. Do tega me je vodila pot Notranjega Vodstva, ki je sprva na noge postavila mene, da sem lahko vzorno učila tudi sina. Naučila sem se, da postaviti se na noge pomeni, da rešimo vse notranje konflikte, ki nas vodijo v odvisnost. Teh prej še zaznala nisem, kaj šele da bi iskala rešitve. Nisem se spraševala, zakaj sem bila bolno odvisna od mnenja drugih, zakaj me je kritika drugih prizadela, zakaj sem notranjo praznino polnila s hrano ali čezmernim delom in podobno. Preostalo mi ni nič drugega kot to, da sem se teh odvisnosti začela osvobajati, saj sem se naučila, da je božja roka vsem namenila Srečo in Svobodo. Vprašljivo je le, ali smo jo voljni začutiti in dopustiti.

Sinov avtizem mi je nazorno kazal, da se je treba naučiti vključevanja v družbo na pravi način. Spoznala sem, da je pot do družbe pravzaprav pot Ljubezni do vseh in do vsega – tudi tistih, ki nas sprva »motijo«. Ko smo sposobni slednje vključiti v družbo in pri tem čutiti, da so resnično dobrodošli in da jim privoščimo vse dobro, kar imamo, smo dosegli resnično odprtost in družabnost. Pot me je naučila ne le sprejeti Benetovega očeta, ki je zgodaj zapustil dom in odšel z drugo žensko, temveč ljubiti njega, njegovo partnerko in njune otroke. Ljubezen nas je pripeljala do tega, da lahko rečemo, da imamo eno – malo večjo – družino. Ko sem korak za korakom reševala podobne življenjske konflikte, se je sin samodejno odpiral. Sedaj otrok samostojno gleda v oči in komunicira. Poleg tega mi je odkril svoj največji dar: dar Ljubezni do vseh in vsega. Benet nazorno kaže, da je v vsakem nekaj lepega in da je odvisno od nas samih, kam bomo usmerili pogled. Če ga usmerimo na ljubezen, se nam vrne ljubezen; če ga usmerimo na težave, se nam vrnejo težave.

Okoliščine so me navdihnile, da bi bilo vredno poiskati tehnike, ki bi spodbujale dar Razumevanja. Kot zavzeti ateist sem stopila na pot duhovnosti, ki me je srčno presenetila. Modrost nevidnih sil in prisotnost Beneta so v meni spodbudile naravne danosti duhovnih razsežnosti, pa naj si bodo to meditacije, molitve ali pogovor z Benetovo dušo. Zame so bile to prej otročje pravljice in popolni nesmisel. S presenečenjem sem ugotovila, da so v Benetu (in meni) prebudile Razumevanje, ki presega fizično, čustveno in mentalno telo. Z uvedbo duhovnih disciplin je otrok začel slediti navodilom in kazati, da razume, kaj mu govorim. Pri otrocih, ki so označeni s »hudo duševno motnjo«, je to veličastni napredek in začetek vseh zmožnosti.

Resnično sem lahko hvaležna Benetu za spreobrnitev. Pokazal mi je osnovne temelje Radostnega in Mirnega Življenja, ki so v meni pustili veliko večji in trajnejši občutek notranjega miru, resničnega občutka »biti ljubljena in znati ljubiti«, dobrote in veselja. Pa ne samo tega, temveč tudi obilico modrosti in praktičnih  napotkov, da bi tisto, kar se nam je do sedaj zdelo »nemogoče«, spremenili v »mogoče«. Predstavljajte si, da se zbudite veseli in polni energije, ker se veselite vsakega trenutka današnjega dne, ne da bi sploh vedeli, kaj točno se vam bo zgodilo. Sproščeno se usedete v avto in odpeljete v »svet«, da bi videli, s kom se boste srečali, ljubili in radostili. Ne obstaja prav nič, kar bi vas lahko spravilo iz tira, ker znate ljubiti vse in so vsi dobrodošli. Ne potrebujete »igrač« (kot so kinodvorane, televizija, zabaviščni park, »najboljši« prijatelji, dopust itd.), da bi se počutili ljubljene in se radostili, ker znate videti lepote, ki so vam dane prav tu in sedaj. Predstavljajte si, da je vse to mogoče  ...

Hvala Benetu in vsemu Stvarstvu, da me še naprej varno peljete v vlaku in kažete izkušnjo, da je to mogoče: ne le za izbrance, temveč za vse, ki si tega želijo in so pripravljeni spremeniti določene stare navade mišljenja in delovanja.

Z ljubeznijo do radostnega življenja, Saša Tasevski

www.kreare.org

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20100125182717676