Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Skirvnost-Varnost-Gora-Boc-Moje-Otrostvo

Skrivnostna gora Boč petek, 6. oktober 2017 @ 05:02 CEST Uporabnik: Sonce Piše: Jožica Demšar, prof. pedagogike in sociologije v reviji Karmaplus Že od malih nog me je navdihoval Boč in v meni prebujal tako občutek varnosti kot tudi skrivnostnosti. Živela sem v Slovenskih Konjicah, kjer je nanj čudovit pogled z zahodne strani, lahko sem ga opazovala z okna svoje sobe. Ker so moji stari starši prej živeli na Sladki Gori, ki leži pod Bočem, smo se velikokrat vozili ob njegovem vznožju. Vsekakor je Boč gora mojega otroštva. Mnogo kasneje so me začele zanimati zgodbe o njem, miti, legende … Velik čar tej gori (978 m), ki se kot podaljšek Karavank počasi spušča proti nekdanjemu panonskemu morju, dajejo mnoge votline, jame in številni izviri. Na severni strani najdemo Studenice, ki so znane po izviru toplega potoka, ob katerem je Zofija Rogaška okoli leta 1237 zgradila dominikanski nunski samostan. Kasneje (1782) ga je Jožef II. ukinil in je poslopje menjalo mnoge lastnike. Danes je v upravljanju Nadškofije Maribor in v procesu obnove. Izvir žive vode, ki kot malo jezerce leži med dvema ogromnima lipama, naj bi bil po legendi povezan s čudežnim jezerom v sami gori. Legenda pravi, da je na tem jezeru čoln brez jader in vesel, vleče pa ga labod, ki je vanj vprežen z zlato verigo. V čolnu stoji angel, ki mu ob boku visi rog, na angelovi glavi pa čepi ptica. Ta zgodba o čudežnem jezeru zbuja posebno pozornost zato, ker je zelo podobna delu zgodbe o Lohengrinu, Parsifalovemu sinu. Še posebej zanimivi so geografski opisi, ki jih je v svojo pesnitev "Parsifal" zapisal Wolfram von Eschenbach, ko v 9. spevu opeva, kako je Parsifal junakoval po naši domovini; tam so navedena imena krajev, ki bi se kaj lahko dala istovetiti z današnjimi imeni. Čas in raziskave bodo pokazale svoje. A ne glede na vse to lahko rečemo, da je Boč ne le "štajerski Triglav", temveč tudi gora, ki s svojimi mnogimi skrivnostmi in obrazi dokazuje, da gre za prostor, kjer miti in legende še vedno živijo. V ta sklop spada tudi jama Belojača, ki je ob potoku Šega in je najdaljša štajerska jama (470 m). V njej naj bi nekoč prebivale vile, o katerih je mnogo zgodb. Ko vstopiš skozi ozek vhod vanjo, te preseneti velikost dvorane, zvoki netopirjev in prijeten hlad. V tej dvorani so občasno tudi koncerti, verjetno mora biti čarobno, ko ob baklah zazveni glasba. A tik pod vrhom gore je še ena votlina, imenovana Balunjača. Tudi ta nosi skrivnostni pečat vil rojenic in sojenic. Pravijo, da je okoli leta 1740 v njej živela razbojniška poglavarka Špelka s svojimi pajdaši. Ker so ugrabili sina grofa Dizme Attemsa in zahtevali denar, so jih le ujeli in na Štatenbergu leta 1740 Špelko obglavili. Tu je še velika stena mnogih obrazov in seveda skrivnostne Formile, kjer sta vidni dve veliki vrtači. Pravijo, da je bila tu nekdaj "vas, ki jo je požrlo, ko se je odprla zemlja". Nekaj tednov kasneje naj bi po velikem dežju v Studenice voda potoka, ki izvira sredi Boča (jezera?) naplavila vprege volov, ki jih je požrla zemlja. Moč Boča doživiš tudi, ko opazuješ njegove strmine in ogromne razgibane gozdove, ki so danes vsaj delno zavarovani v gozdnih rezervatih. Slovenija ima mnogo čudovitih prostorov, ki s svojim sporočilom, močjo in podporo navdihujejo in pomagajo v zahtevnem procesu preobrazbe človeka in Zemlje. Vir: "Od Špelke do Lušečkih vil", zbirka ljudskih pripovedi, pesmi in plesov  iz Poljčan in okolice (1,2,3), ki je izšla ob 200–letnici šolstva v Poljčanah. "ARTURJEVA SKALA" Ko sva s prijateljico Darinko iskali prostore, ki bi jih bilo vredno predstaviti v oddaji, sva šli po sledi znamenj, ki jih da narava sama. Sredi poti je ležalo veliko krokarjevo pero in na travi ob poti drobna sled poti. S poti sva zavili po strmem bregu v bližini vrha Boča, kjer se sredi divje strmine nenadoma oblikuje čudovit krog, poln zelo velike praproti, sredi katere se nahaja velika snežno bela skala. Ta skala zelo spominja na skalo, iz katere je Artur potegnil svoj čudežni meč excalibur. Krog je obdan s krogom dreves, ki so podobna tistim pravljičnim drevesom, za katere se zdi, da bodo vsak hip oživela. Pred vstopom v krog pa so postavljene skale z živalskimi obrazi kot njegovi čuvaji. Najlepše je, ko zahaja sonce in posveti točno na skalo. Nad krogom letajo krokarji, in to tako nizko, da se sliši prhutanje njihovih kril. Ko se pojavijo še meglice, je zares čarobno. Zelo zanimivo je to, da je sredi skale tanka razpoka, iz katere raste trava … kot bi bil v njej nekoč meč ... Na tem prostoru se mi je porodila misel o tem, da je excalibur med drugim tudi prispodoba poslanstva. Mnogi so poskušali potegniti ta čudežni meč iz skale, so se trudili, a jim ni uspelo. Uspelo pa je Arturju, ker je bilo to del njegove poti in poslanstva. Mislim, da je podobno v našem življenju, da ko pride pravi trenutek, zberemo sile in se ne pustimo pregovoriti vsem tistim, ki pravijo, da je to nemogoče narediti. STUDENICE Ko se približuješ Studenicam, te pred mostom čez reko Dravinjo pozdravita dva svetnika, v daljavi pa zagledaš zvonik samostana. Preseneti te, kako je samostan postavljen čisto v naročje Boča. Pred samostanom stoji mogočna lipa in ob njej skala, iz katere teče živa voda. Na njeni levi strani je lep, snežno bel kip Zofije Rogaške. Legendi pravi, da je jahala tod in našla ta izvir ter kasneje tu ustanovila samostan. Ko se podaš skozi njegova vrata, na levi strani zagledaš dve mogočni lipi, ki stojita kot čuvaja malega jezerca, v katerem je izvir žive vode. Vhodna vrata v cerkev so izredno lepa, se posebej dva mogočna kleka (posebni cipresi), ki stojita ob strani. Ko sem se povzpela na hrib in na vse to pogledala od zgoraj, me je spomnilo na samostan v Orvalu. Tudi tam je ženska, Matilda di Canossa, jahala in našla izvir žive vode ter se odločila postaviti samostan. Tudi tisti izvir je še v uporabi, čeprav je od takrat minilo skoraj 900 let, medtem ko je "Zofijin izvir" za dobrih 200 let mlajši. Legenda pravi, da tu nikoli ne zmanjka vode, ker je izvir povezan z jezerom, ki je sredi Boča. Ko se ob samostanskem obzidju podaš k izviru toplega potoka, zagledaš še dve čudoviti votlini. Ker že dolgo ni bilo dežja, smo lahko vstopili. Ko vržeš kamen v razpoko, zaslišiš, da v vodo pade nekje zelo globoko. Tudi skale, od vode oblikovane, so čudovite. Kakšen mir je v votlini, z lahkoto pozabiš na prostor in čas in samo si! Čisto drug obraz te lepote pa se pokaže tedaj, ko po močnem deževju voda prekipevajoče dre na dan in išče svojo pot. Jožica Demšar, prof. pedagogike in sociologije, svetovalka in terapevtka O nastajajoči knjigi "OBRAZI BOČA" Ko hodiš po njenih neštetih poteh, te prav preseneti, koliko tako različnih obrazov pokaže ta gora. Vsak od njih deluje kot samostojna celota. Misliš, da si ga že malo spoznal, a te vedno znova preseneti s čim novim. Ne moreš mimo jate krokarjev, ki krožijo nad njegovim vrhom, v spodnjem delu pogorja pa mimo jate kačjih pastirjev, ki te vztrajno obletavajo, ko stopiš v njihov prostor. Čutita se moč in prebujajo se spomini na davno preteklost. Vsa ta čudovita raznolikost in čarobnost nas je nagovorila, da smo začeli s pripravo materialov za knjigo o Boču. Prikazati želimo številne obraze, ki se skrivajo v njem in nosijo vzpodbudo in navdih, da se tudi mi izrazimo v svoji celostnosti. Nastale so že številne čudovite fotografije, ki čakajo, da ugledajo luč sveta, ko bo pravi čas za to. Komentarji (1) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog