NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sreda 18-jul
  • Poletje v mestu z ekipo Huawei

  • četrtek 19-jul
  • Poletna turistična tržnica

  • petek 20-jul
  • Harmony program poletje 2018 na Pašmanu

  • sobota 21-jul
  • Flosarski bal 2018 - Srečanje starodobnikov

  • nedelja 22-jul
  • Mesto tradicij

  • ponedeljek 23-jul
  • Poletna malha

  • petek 27-jul
  • Harmony program poletje 2018 na Pašmanu

  • petek 03-avg
  • Harmony program poletje 2018 na Pašmanu

  • ponedeljek 06-avg
  • Prihaja Violeta, ena največjih jasnovidk Evrope

  • petek 10-avg
  • Harmony program poletje 2018 na Pašmanu

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Moja resnica (vzeto iz knjige Življenje maničnega depresivca)   
    ponedeljek, 11. december 2017 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Manični poet

    Najprej začneš videti več. Potem slišiš več. In nazadnje čutiš več. Posledično se začneš čudno obnašati. Izgubiš stik z realnostjo in ko se vse skupaj pomeša z domišljijo, nastane kaos. Ne moreš več normalno funkcionirati na nobenem področju. Govoriš nerazumljive stvari, zdi se ti, da si del nekega višjega načrta. Božjega plana.

    Najprej se ljudem zdiš rahlo čuden, a ker imajo dovolj svojih problemov, se ne ukvarjajo preveč s tem. Ko vidijo, da stanje zamaknjenosti traja, se ti začnejo izogibati. To je prvinska človeška reakcija. Na probleme drugih, na njihovo negativno energijo, reagirajo tako, da se odmaknejo. S tem ni nič narobe, to je človeško. Nato se najde peščica, ki ti vendarle hoče pomagati.

    Najprej ti svetujejo, da manj pij, pa da manj delaj, pa da nekah kaditi travo, pa da manj žuraj, pa da manj zapravljaj and on and on and on … Poslušaš jih, a ker je tvoj svet tako daleč od njih, se ne moreš vrniti. Poskušaš, a se ne moreš.

    Preteče še nekaj časa in pojavijo se prvi pozivi k strokovni pomoči. Nekdo pozna nekega psihiatra in ti greš tja, da vidiš če lahko pomaga. Vrta in vrta vate, ti spotoma omeni, da imaš verjetno disleksijo in ko pride do otroštva, zablokiraš. Ne gre več naprej, hard disk se izklopi in nastopi moreča tišina. Prideš drugič, tretjič, petič. Omeni ti možnost tablet. Nehaš z obiski in se odločiš, da si boš pomagal sam. Pa ne moreš.

    Ko tvoji najbližji vidijo, da propadaš, se poslužijo zadnje možnosti. Verjamem, da je zadnja stvar, ki bi jo želel svojemu otroku, da se znajde za rešetkami psihiatrične bolnišnice. A ko ne vedo več kam, se odločijo za skrajno možnost. S solznimi očmi opazuješ, kako se za teboj zapirajo vrata, medtem ko te dva silaka vlečeta proti sobi, ki bo tvoj dom naslednjih nekaj dni. Niti posloviti se ne moreš.

    Začnejo te filati z zdravili. Najprej s konkretnimi. Haldol je zelo priljubljen. Se spomnite kakega filma, v katerem prikazujejo norišnico in v njej polno zombijem podobnih pacientov, ki se slinijo, spuščajo nenavadne glasove in vlečejo eno nogo za sabo. To ti naredi haldol. Tako močno pomirjevalo bi morali prepovedati. Nato začnejo z blažjimi. Antipsihotiki, pomirjevala, stabilizatorji in da ne bi padel v depresijo še antidepresivi. Telo baje potrebuje nekaj mesecev, da si opomore od enormne količine zdravil, ki jih je sprejelo vase. A ker poskrbijo, da jih jemlješ tudi, ko prideš na prostost, se nikoli zares ne očisti sranja.

    Pravi prijatelji se počasi vrnejo, a te gledajo drugače. Vidi se v očeh. Ko si enkrat noter si zaznamovan. Samo čakajo, da se boš spet začel obnašati nekonvencionalno, da ti bodo lahko rekli nekaj kot: “Bi šel spet rad noter?” Strašijo te. Ne želijo te, a te. Kolektivna zavest je usmerjena v idejo, da spet propadaš. Strah jih je in njihov strah izkrivlja realnost in jo pelje v smer pogube. Skušaš jim dopovedati, a so gluhi. Skušaš jim pokazati, a ne vidijo. Zdaj se odmakneš ti. V samoto in tišino. Če si srečen, začneš ustvarjati. Če nimaš te sreče, se ubiješ. Srednje poti ni.

    (odlomek iz knjige Življenje maničnega depresivca)

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Manični poet
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Moja resnica (vzeto iz knjige Življenje maničnega depresivca) | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2018 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,73 seconds